Na prvo mesto v tem kontekstu lahko iz več razlogov postavimo avstrijskega pisatelja Thomasa Bernharda s knjigo Moje nagrade (Študentska založba). Po »umetniškem vtisu« gotovo sledi knjiga Opičje žleze, telefoni in nesmrtnost (LUD Literatura) pesnika in esejista Uroša Zupana, nekako za njima pa stopicljata Ura resniceMilana Kleča in Skrivnost užitkaEmila Filipčiča (obe Študentska založba).

Kleč s Klečem

Začnimo pri obeh literarno povprečnejših delih. Milan Kleč (1954) skuša z Uro resnice bržkone postaviti svojevrsten mejnik v brutalni iskrenosti slovenskega romana, a napisal je literarno družabno kroniko, ki ji ne manjka rumenila. Življenje literarne scene, ki ga navdihuje, obravnava z le malo pisateljske prepričljivosti. Slog ponovno neskromno, a samozavestno gradi z zavlačevanjem in zaustavljanjem pripovedi, s celimi stavki in povedmi, ki jih je težko osmisliti drugače kot mašila. Zaradi teme tokrat še bolj prevlada vtis nekakšnega kleptopisateljstva, ki se zdi predvsem v funkciji doseganja optimalno donosnega obsega knjige, četudi mu morda zaradi snovi in obrazov z domačega literarnega praga z njo uspe vsaj malo kratkočasiti.

Ker je pisateljeva obdelava snovi poljubno nestrukturirana ter za nameček pomočena v nerafiniran slog, je tematika tisto edino, kar bralca veže na pripoved. Njenega junaka, pisatelja Milana Kleča, bolj kot nagrade mučijo literarne štipendije in druge oblike literarnih priznanj z eksistenčno težo, ki jih za razliko od ostalih treh avtorjev – ne dobiva. Razloži nam tako svoj žrtveni položaj, predstavi vlogo nekakšnega obstranca literarne scene, za katerega se izkaže, da je še bolj brezupen, kot se je zdelo – knjige mu piše oče. Roman svoj literarni manko kompenzira s premočrtno in prozorno zunajliterarno provokacijo. In jasno – ko zmanjka literature, je pravi čas za: ilustracije.

Prijetna večerja z ministrico

Manj literarnoscenske smole ima Emil Filipčič (1951). Tudi mnogo manj čustvene prtljage. Ponovno smo v okolju avtobiografskega ali pač avtofikcijskega romana in tokrat je nagrada, ki je osrednje gonilo romana, pri junaku, Filipčičevem aliasu, razlog za pristno veselje. Če so ostali trije obravnavani avtorji vsak v svojem modusu kritični do stanja stvari v literarnem sistemu, se Filipčičev alias prikaže kot popolnoma nekritična figura, ki jo prejem nagrade Prešernovega sklada zasanja v osebno zgodovino. Spominjanje nedvomno obilo užitka zagotavlja avtorju, medtem ko je morebitni bralčev užitek na stranskem tiru. Pogojno se zabava, če je rojen sredi prejšnjega stoletja in je vsaj enkrat stopil v lokal, ki ga je širša slovenska modernistična generacija praktično sakralizirala – nekdanji Šumi.

Zanimiv je Filipčičev odnos do nagrade in vloge, ki mu jo odreja literarna družba. Tu in tam se mu v odnos prikrade kaka nota ironije, če slučajno ne gre za prisluhe, a avtor s svojim na splošno afirmativno spravljenim odnosom literarno okolje in njegove konvencije potrjuje. Morda jih z daljave nekoliko karikira, vsekakor pa jih ne problematizira. In zakaj bi jih. Filipčič piše roman o užitku, ki prihaja iz ustvarjalnega dela in njegovih sistemskih pritiklin, problem romana pa se zdi, da sta oba njegova dela, prejem nagrade in cikel reminiscenc, zgolj ohlapno pripeta drug na drugega. Ker malo pisateljskega zanimanja posveti notranji in zunanji oblikovanosti romana, uspe skrivnost užitka bržkone spoznati le on sam.

Zmerno komično, blago brezupno

»Skrivnost užitka« bi se lahko imenovala knjiga esejev Uroša Zupana (1963), posvetilo Mojim nagradam Thomasa Bernharda. Zupan bralca prav tako kot Bernhard odpelje na podelitve nagrad, za razliko od njega pa naredi postanek pri samem prejetju novice, od koder se v naslov knjige pritihotapijo »telefoni«. Zupan v svoji knjigi (po)doživi lokalno različico geneze literarne zvezde. Od tod »opičje žleze«, krive za primarna infantilna čustva, ki se mlademu (ali tudi staremu) nagrajencu rada obesijo za vrat: sprva v prejemanju nagrad samoljubno in tudi bahavo uživa, nato se skozi čas ta užitek transformira, obrzda in artikulira. Predvsem pa se Uroš Zupan v odnosu do snovi od pregovorno in dejansko kritičnega Bernharda razlikuje v tem, da je v literarnem okolju kot riba v vodi, da je naturaliziran prebivalec miljeja. Da njegova kritičnost ne prihaja toliko iz osebnih karakteristik, pač pa iz distance, zrelosti in predvsem dobre informiranosti, ki se nabirajo skozi čas.

Zupanova prednost je, da zna v komični luči kdaj pa kdaj uzreti tudi sebe. Nasploh je literarni svet zanj le zmerno komičen in le blago brezupen, nič v njem ga ne pripravi do takega čustvenega angažmaja, kot ga zmore Bernhard in kot ga zmore Bernhard suvereno prenesti na bralca. Tudi kadar Zupan pozvanja bernhardovsko neprizanesljivo, vendarle ohranja lastno, mnogo bolj prizanesljivo držo, ki je s pravili literarnega sistema sprijaznjena in do okolja manj zahtevna. Med odlike knjige sodi nedvomno to, da so besedila v zgledno krojeni obleki, nadrobnosti iz literarne stvarnosti pa v mejah dobrega okusa. Dobri okusi so seveda različni. Zupan ponuja kakovosten »posnetek« Mojih nagrad, kustomiziran za slovenskega bralca in s preverjenim avtorskim pečatom. Ne škodi, da je malce manj kritičen od »vzornika«, pa zato toliko bolj samokritičen.

Pravičniški prezir državnega zoprnika številka ena

Moje nagrade avstrijskega pisatelja in dramatika Thomasa Bernharda (1931–1989) so pot v življenje našle 20 let po avtorjevi smrti. Kratke zgodbe o prejemanju devetih nagrad je pisal okoli leta 1980, prejem prvih priznanj pa datira v 60. leta. Nezgrešljiva sta avtorska drža in nazor. Ob prejemu avstrijske državne nagrade za literaturo je denimo Bernhard sprožil nacionalni škandal, ko je v zahvalnem govoru razpravljal o smrti in ničevosti bivanja, v kontekst minljivosti pa povlekel tudi državo Avstrijo, kar je klene in na klico časa po lastnem prepričanju odporne Avstrijce hudo vznemirilo. Bernhard se kakršnemu koli upravičevanju, opravičevanju ali pojasnjevanju v zgodbi povsem ogne in videti je, da mu kaj takega še na misel ne pade. Svojih zgodb nikoli ne instrumentalizira, pripovedi o prejemanju nagrad so zgolj izpeljave njegove vizije sveta: nesmisel, brezciljnost, ničevost, smrt, neumnost, ki obvladujejo vse.

Predvsem pa umetniškemu in literarnemu okolju po Bernhardu vlada slednja. Puhloglavi minister, ki ne zna pravilno našteti niti Bernhardovih del – zveni znano? Za prepričljiv vtis Bernhard poskrbi s svojim iskreno prezirljivim odnosom do podeljevanja in prejemanja časti, s katerimi se toliko kot nagrajenec utrjuje in potrjuje nagrajujoči. Avtor prikazuje nagrade in nagrajujoče kot varuhe konvencij in v prvi vrsti lastne avtoritete, s čimer se spopada s sproščeno, udomačeno, besedilu inherentno zajedljivostjo. Z minimalističnimi jezikovnimi sredstvi in preprostim pripovednim slogom prikaže vso vulgarnost umetniško-kulturniškega miljeja, ki je v popolni disharmoniji s kakovostnim ustvarjalnim delom, v imenu katerega sploh obstaja. Miljeja, ki kot tak še zdaleč ni tipično avstrijski.