Pri tem so številni spregledali drobni tisk. Da gre za prvi minimalni odboj BDP navzgor po septembru 2011, ki mu prevelikega pomena ni želel pripisati niti evropski komisar Olli Rehn. Da so ga nekateri analitiki pripisovali rasti industrijske proizvodnje, drugi večji potrošnji v Nemčiji, spet tretji pa lepemu vremenu, ki je omogočilo dokončanje nekaterih večjih gradbenih projektov. Da eden od dveh gospodarskih motorjev območja evra (Francija) še vedno deluje na vrtljajih okrog ničelne rasti. Da sta v recesiji še vedno Italija in Nizozemska. Da bo brezposelnost v območju, kjer službo uradno išče 26 milijonov ljudi, še vsaj naslednje leto na približno isti ravni. Da je vse več znamenj o ohlajanju Kitajske, ki lahko z morebitnim trdim pristankom po letih dvomestne rasti strese velik del sveta.

A to nas pravzaprav ne bi smelo presenetiti. Pri reševanju dolžniške krize, do katere je v večini držav prišlo šele potem, ko so se odločile z javnim denarjem reševati državne in zasebne banke, se je v Evropi razum že zdavnaj umaknil histeriji: bodisi paniki finančnih trgov bodisi izbruhom evforije, ki jih sproža lakota po dobrih novicah. Te še posebej cinično v zvenijo v Atenah, Nikoziji in Madridu. Ulice grških mest s pomočjo razdeljevalnic hrane prevzema skrajno desna stranka Zlata zora, Ciper je po sprejetju reševalnega paketa globoko v recesiji, Španiji pa Mednarodni denarni sklad 25-odstotno brezposelnost napoveduje vsaj do leta 2018.

Ideja o Evropi dveh hitrosti je tako že dejstvo. Medtem ko se sever, ki ima v območju evra v rokah vse upravljavske vzvode, počasi, a vztrajno izvija iz težav, jug tiči globoko v lastnih razvojnih in drugih zablodah, ki jih je sever »zdravil« s protestantsko ideologijo odrekanja in »šokom«. Pol desetletja krize je dokončno zabrisalo sledi identitete Evropske unije. Ta je v svetovni politiki tako rekoč obrobni igralec. Ob vojnah in (potencialnih) kriznih žariščih pred svojimi mejami (Sirija, Egipt, Palestina) se zdi še bolj nemočna in brez idej kot v času balkanskih vojn. Navznoter je Unija dejansko razpadla. Pričakovati je, da bo druga polovica tega desetletja v znamenju naraščajočih razlik med severom in jugom. Te bo še poglobilo morebitno utrjevanje fiskalne unije, ki bo še zmanjšala manevrski prostor članicam območja evra pri reševanju lastnih gospodarskih težav.

Vse to bo še kako občutila Slovenija, zdaj že nekaj mesecev uradno država evropskega juga. Ta bo »konkurenčnost« v prihodnjih letih iskal z zniževanjem dohodkov prebivalstva in izvozom – možganov. Šele zdaj postaja jasno, kako drago bo Slovenijo stalo zavlačevanje s sanacijo bank, katerih težave (osip depozitov in padanje neto obrestnih prihodkov) že zdavnaj presegajo zgolj sanacijo posledic propadlih »tajkunskih« mrež. Zna se namreč zgoditi, da se bo morala naša država varčevalne »diete«, ki jo v EU na čelu z Nemčijo počasi opuščajo, držati celo dlje od nekaterih drugih problematičnih članic območja evra. Ne le, da so »zombi« banke omrtvile gospodarstvo, kar zmanjšuje prilive v proračun. Dodatno bi ga lahko morebitne nove »luknje«, ki bi jih razkrili skrbni pregledi bank. Za nameček so evropski finančni ministri junija letos dokončno odločili, da reševanja bank prek sklada ESM ne bo brez sodelovanja države. To – poenostavljeno – pomeni, da smo si za njihovo sanacijo (hvala, Borut Pahor in Franci Križanič) »izbrali« najmanj ugoden čas v zadnjih treh letih. Slovenija se bo tako šele v prihodnjih mesecih, ko bodo proračuni nekaterih držav od bank že prejeli vračila pomoči, šele zares soočila s posledicami terapije, ki so jih nekatere druge države evrskega območja tako ali drugače preživele v zadnjih dveh letih: ostrimi rezi v socialne transferje, odpuščanji v javnem sektorju, še večjo luknjo v zdravstveni blagajni itd.

To bo v državi še poglobilo popolno idejno zmedenost. Zakaj zategujemo pasove, če so jih v Evropi že nehali, bo slišati. A vlade Alenke Bratušek to ne bo ganilo. Po skoraj pol leta je namreč jasno, da je ta, ko gre za ukrepe finančne sanacije države, de facto »tehnična« (beri: deluje strogo po nareku Bruslja). Lastne ekonomske politike nima, »političnost« te vlade pa je vidna le v gradnji lastnih klientelnih navezav v državnih podjetjih (že omenjanje Gašparja Gašparja Mišiča v povezavi z direktorskim stolčkom v Luki Koper srhljivo spominja na čase, ko je Telekom vodil Marjan Podobnik). Konceptualno je aktualna vlada nekakšen čuden hibrid liberalizma in social(istič)nega. Verjame namreč, da si bo gospodarstvo iz krize pomagalo samo, kar jo elegantno razvezuje odgovornosti za pomoč, in hkrati v močno državo, ki jo je seveda treba financirati z novimi davki. Opozicije – če odštejemo Jankovićev zadnji boj za obstanek in občasne retorične vložke Igorja Lukšiča – že nekaj mesecev nima, saj je bolj ali manj prevzela njeno politiko. Tudi vstajnikov na ulicah začuda ni več. Četudi se letos v državi živi slabše kot lani, vlada Bratuškove pa bo z vsemi predlaganimi obremenitvami in prihranki po povprečnem državljanu udarila precej bolj kot pred tem Janez Janša.

In jeseni bo morda v omrtvičeni, »zombi« državi celo počilo. Ob nazdravljanju s šampanjcem, ki ga bo kdo od vladajočih odprl, ker nas bodo inšpektorji evropske komisije pohvalili kot pridne sledilce navodil.