Od kod sankcioniranje vplivnih katolikov

Radikalna kritika neoliberalnega pristopa

V zvezi s Frančiškovim delovanjem je nujno poudariti vsebino enciklike Caritas in Veritate (Ljubezen v resnici), ki jo je leta 2009 izdal Benedikt XVI. in predstavlja zadnjo v vrsti enciklik, povezanih s socialnim vprašanjem, ki jih je izdala Rimskokatoliška cerkev, začenši z encikliko Rerum Novarum (Nove stvari) Leona XIII. iz leta 1891. V okviru socialne doktrine Cerkve je nujno omeniti še encikliko Populorum Progressio (O delu za razvoj narodov), ki jo je izdal Pavel VI. leta 1967 in ki je v encikliki Ljubezen v resnici izrecno navedena kot izhodišče za današnje razmišljanje in presojo. Pomembno je dodati, da je drugi vatikanski koncil (1962–1965) izpostavil inkluzivnost človekovih pravic.

Enciklika Ljubezen v resnici je izjemno pomembna zaradi tega, ker je bila v nasprotju s prejšnjimi enciklikami izdana v času globalizacije oziroma globalne prevlade neoliberalne paradigme in ker je bila odgovor na izbruh zadnje finančne krize. V tem smislu je zelo aktualna in se dotika vseh današnjih temeljnih družbenoekonomskih problemov. Mogoče je reči, da prinaša precej radikalno kritiko neoliberalnega pristopa in zahteva bistvene spremembe, saj izrecno govori o tem, da svet potrebuje globoko kulturno obnovo in da moramo spet najti temeljne vrednote, v tem okviru pa si določiti nova pravila (točka 21). Na samem začetku sta poudarjeni dve temeljni vrednoti: pravičnost in skupno dobro. Skupno dobro naj bi bilo dobro vseh nas, ki tvorimo družbo, oziroma dobro za ljudi, ki pripadajo družbeni skupnosti (točka 7). S takšno opredelitvijo je jasno zanikan temeljni miselni postulat neoliberalizma, da družba ne obstaja, ker obstajajo zgolj posamezniki, ki sledijo svojemu lastnemu interesu in ki niso z ničimer zavezani k skrbi za druge. Spomnimo, da je Margaret Thatcher, političarka, ki je z izjemno brutalnostjo odprla vrata neoliberalizmu v Veliki Britaniji, nato pa tudi v svetu, vselej zabičevala, da »družba ne obstaja«.

Enciklika je kritična do koncepta gospodarske rasti, ki ga neoliberalna paradigma v zadnjih desetletjih razglaša kot edini pravi pristop k odpravljanju družbenoekonomskih problemov držav. Ugotavlja, da je ekonomska rast sicer res več milijard ljudi potegnila iz revščine, vendar tudi dodaja, da je ta ista rast povzročila dramatične probleme, ki jih je še bolj izpostavila sedanja kriza (točka 21). S tem v zvezi enciklika poudarja, da se absolutno bogastvo v svetu sicer povečuje, vendar tudi neenakosti naraščajo. Pri tem je izpostavljeno, da se »škandal v nebo vpijočih neenakosti«, o katerem je govoril že Pavel VI., nadaljuje (točka 22). Dostojanstvo posameznika in duh pravičnosti naj bi zahtevala, da ekonomske odločitve ne povzročajo ekscesnega in moralno nesprejemljivega večanja razkoraka v bogastvu, s sistemskim naraščanjem socialne neenakosti tako znotraj držav kot tudi med državami (točka 32).

Mogoče je reči, da se enciklika loteva danes verjetno najbolj akutnega problema človeštva, to je izjemne socialne nepravičnosti, manifestirane v že kar perverzni neenakosti. Podatki so osupljivi. En odstotek najbogatejših ima v lasti 43 odstotkov vsega svetovnega bogastva, deset odstotkov najbogatejših pa kar 83 odstotkov vsega bogastva. V ZDA imajo štirje (4) lastniki trgovske mreže Wall Mart tolikšno premoženje, kot ga ima 120 milijonov oziroma 40 odstotkov najrevnejših Američanov skupaj. Celo v Nemčiji ima deset odstotkov najbogatejših 60 odstotkov vsega bogastva, predsednik uprave Volkswagna pa je v letu 2012 zaslužil 10.050 evrov na uro (frizerka tri, vodoinštalater štiri, cvetličarka pet evrov). V Veliki Britaniji je tisoč najbogatejših (0,003 odstotka odraslega prebivalstva) od leta 2008, torej v času krize, za 190 milijard funtov povečalo svoje premoženje, povprečni Britanci pa se spopadajo z vedno večjimi težavami v boju za golo preživetje. Po vsem svetu, merjeno z Ginijevim koeficientom, neenakost izjemno hitro narašča, katastrofalno velika pa je prav v tistih državah, ki naj bi bile primeri »najhitreje rastočih gospodarstev« oziroma nekakšnih »gospodarskih šampionov« (Južna Afrika, Brazilija, Kitajska, Rusija, Indija). Kot ugotavlja zdaj že kar klasična študija britanskih znanstvenikov Richarda Wilkinsona in Kate Pickett (Velika ideja: zakaj je enakost boljša za vse, 2010), je neenakost odgovorna za celo vrsto negativnih družbenih pojavov, od krajše pričakovane življenjske dobe in višjih stopenj kriminala do povečanih stopenj depresije, debelosti in najstniških nosečnosti.

Poziv mladim kot poziv k repolitizaciji

Enciklika pa ne ostaja zgolj pri kritiki obstoječe neenakosti, temveč tudi identificira sistemske razloge za obstoječe porazno stanje na področju razdelitve družbenega dohodka. Pri tem se kritično loteva osrednje in nedotakljive svetinje neoliberalizma, to je koncepta svobodnega trga. Tako izpostavlja, da načelo tako imenovane izmenjevalne pravičnosti (izmenjava enakovrednih dobrin in storitev), na katerem temelji delovanje trga, nikakor ni zadostno. Katoliška socialna doktrina naj bi namreč poudarjala pomen razdelitvene in socialne pravičnosti za tržno ekonomijo. Trg, ki deluje zgolj na podlagi izmenjevalne pravičnosti, ne more ustvariti socialne kohezivnosti, na podlagi katere edino lahko dobro deluje (točka 35). Nato pa enciklika poudari, da mora biti temeljni ciljni postulat ekonomske dejavnosti skupno dobro, za kar naj bi bila odgovorna politična skupnost. Upoštevati bi bilo namreč treba, da prihaja do hudih ekonomskih neravnovesij, če je ekonomska dejavnost, razumljena kot motor za ustvarjanje bogastva, ločena od politične dejavnosti, razumljene kot sredstvo za sledenje pravičnosti skozi redistribucijo (točka 36).

Na podlagi prej omenjenih podatkov o svetovni neenakosti je mogoče jasno ugotoviti, da sta ekonomizacija družbe in delovanje trga privedla do grotesknega stanja, ki znova poraja skrajna nacionalistična gibanja in grozi z družbeno eksplozijo. Trg je morda zares depersonaliziran, vendar se je izkazal tudi za izrazito brezdušni mehanizem, ki revežu jemlje tisto malo, kar ima, bogataša pa nagrajuje z dodatnim povečevanjem njegovega že tako velikega bogastva. Rešitev nikakor ne more biti čakanje, da bo z miz (ultra)bogatašev padlo več drobtin drugim, vse bolj revnim članom družbe, kot uči neoliberalna ekonomika »kapljanja«, temveč je lahko edini racionalen in pravičen ukrep obsežna redistribucija, ki jo mora z vpeljavo izrazito progresivnih davkov in krepitvijo javnih, za vse dostopnih storitev zagotoviti politika. Zaradi tega ima ugotovitev v encikliki, da ekonomska dejavnost ne sme biti ločena od politično generirane redistribucije, kardinalni pomen. Današnji svet zelo očitno potrebuje repolitizacijo in deekonomizacijo oziroma demarketizacijo družbe. Tudi poziv Frančiška mladim, naj se začnejo bojevati za pravično družbo, gre v smeri pozivanja k repolitizaciji, kajti proces intenzivne tehnologizacije, ki vse bolj obvladuje mlade, deluje izrazito v smeri ekonomizacije oziroma uveljavljanja tako imenovane instrumentalne racionalnosti in (anti)vrednote učinkovitosti.

Enciklika papeške »levice«

Enciklika končno govori o tem, da je vsak kristjan pozvan, da udejanja skupno dobro v skladu s svojim poklicem in vplivom (točka 7). Danes je to pomembna poanta, saj je v svetu precej zelo vplivnih politikov, ki se konfesionalno opredeljujejo za katolike, vendar delujejo v izrazitem nasprotju s postulatom skupnega dobra. Paul Ryan, podpredsedniški kandidat na zadnjih predsedniških volitvah v ZDA in poglavitni republikanski finančno-proračunski ekspert v kongresu, se razglaša za katolika, vendar so njegovi predlogi za zmanjšanje zveznega proračunskega primanjkljaja tako rekoč patološko protisocialni, saj bi ultrabogati eliti še znižal davke, najrevnejšim in ostarelim pa odvzel najosnovnejše zdravstveno varstvo. Tudi José Manuel Barroso in Herman Van Rompuy, ki naj bi bila katolika, v najvišjih institucijah Evropske unije dosledno uveljavljata politike, ki ustrezajo velikemu kapitalu in razbijajo evropsko socialno državo, jug Evrope pa dobesedno trpinčijo. Danes se zdi institut ekskomunikacije sicer anahronističen, zanimivo pa bo videti, ali si bo papež Frančišek morda prizadeval najti kakšen drug instrument za sankcioniranje vplivnih katolikov, ki delujejo v popolnem nasprotju s katoliško socialno doktrino. Angela Merkel se sicer opredeljuje za evangeličanko (luteranko), a je tudi njeno delovanje v globokem nasprotju s temeljnimi učenji krščanstva.

Papež Frančišek ima torej v socialni doktrini Rimskokatoliške cerkve dovolj doktrinarnih oprijemnih točk za radikalnejše sistemsko nastopanje proti obstoječemu globalnemu družbenoekonomskemu stanju. Povedano drugače, njegova dejanja so povsem v skladu z obstoječo katoliško doktrino. Mogoče je reči, da si njegova vplivna predhodnika nikoli nista (v večji meri) zares prizadevala za uresničevanje katoliške socialne misli. Tudi Benedikt XVI., ki je sicer izdal encikliko Ljubezen v resnici, se z njo ni poistovetil. Nikoli se ni spustil s svojega teološko-intelektualnega piedestala in poskušal spreminjati globoko socialno nepravičnega stanja v svetu. Ne nazadnje je Joseph Ratzinger kot prefekt Kongregacije za doktrino vere skupaj s papežem Janezom Pavlom II. na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja zatrl tako imenovano teologijo osvoboditve, ki je desetine milijonov socialno marginalnih prebivalcev Latinske Amerike navdajala z upanjem na večjo pravičnost. S tem sta vplivna moža Rimskokatoliški cerkvi na zelenem kontinentu naredila veliko škodo, saj ji Latinoameričani tega nikoli niso odpustili. V Braziliji, iz katere sta prihajala dva od najvidnejših teologov osvoboditve (Hugo Assmann in Leonardo Boff), se je leta 1978 kar 90 odstotkov prebivalstva opredeljevalo za katolike, danes je takšnega le še največ 60 odstotkov prebivalstva.

Frančišek pa tudi v Vatikanu ne bo zlahka uveljavil svojega socialno poudarjenega pristopa. Vsebino enciklike Ljubezen v resnici je v največji meri prispeval Papeški svet za pravičnost in mir, ki v Rimu velja za eno najbolj »levih« skupin. Poleg tega so se nekatere izjemno vplivne mednarodne politično-ekonomske skupine s katoliškim predznakom, predvsem Opus Dei, očitno lepo prilagodile globalnemu stanju, o katerem lahko vse bolj govorimo kot o vladavini ozkih oligarhij. Ni se mogoče izogniti občutku, da je Opus Dei nekakšen katoliški pendant skupine Bilderberg. Nikakor tudi ni mogoče izključiti, da precejšen del Rimskokatoliške cerkve deluje pragmatično in tiho podpira razkrajanje evropske socialne države z namenom, da bi se spet bolj napolnile (večinoma) prazne evropske katoliške cerkve. Obstaja namreč pomembna korelacija med visoko socialno varnostjo v Evropi in vse večjo sekulariziranostjo kontinenta. Vendarle pa ima Frančišek na svoji strani dolgo zgodovino katoliške doktrine, kajti za katolicizem sta bila vedno značilna močan vzgib v smeri imperativa skupnosti in ohranjanja socialne kohezivnosti ter nasprotovanje individualistični paradigmi. V tem smislu ni naključje, da je nastop Martina Lutra, s tezo o brezpogojni ljubezni Boga do posameznika, kar je bil velik zasuk v primerjavi s katoliško (Avguštinovo) doktrino, pripeljal do uveljavitve teorij naravnega stanja, ki ljudi niso več obravnavale kot delov širše družbene celote, temveč kot samozadostne posameznike. Poudarek na naravnih pravicah je zamenjal tradicionalni poudarek na naravnih dolžnostih, s tem pa je posameznik postal pomembnejši kot skupnost. Ni naključje, da se je kapitalizem zgodovinsko dokončno uveljavil v prevladujoče protestantskih deželah.

V nasprotju s katoliško socialno doktrino

Končno je nujno reči še nekaj besed o slovenski Cerkvi. Na žalost je lahko ugotovitev zgolj ta, da deluje v popolnem nasprotju s katoliško socialno doktrino, saj vseskozi dosledno podpira tiste politične stranke, ki v največji meri uveljavljajo neoliberalne ukrepe in na ta način razbijajo skupno dobro v slovenski družbi. Šokantno je, da se izobraževalno-raziskovalne institucije, ki so povezane s Cerkvijo (Fakulteta za poslovne vede, ki naj bi bila prva fakulteta v okviru bodoče katoliške univerze; Katoliški inštitut), izrecno hvalijo s sodelovanjem z mednarodnimi institucijami (Mont Pelerin Society), v katerih se je pod vodstvom Friedricha Augusta von Hayeka po letu 1947 inkubirala neoliberalna ideologija, dokler se s pomočjo velikega kapitala ni utrdila na University of Chicago in leta 1973 prodrla v Čilu. Tudi nekateri najvidnejši slovenski teologi jasno izražajo stališča, ki so blizu neoliberalizmu. Pri vsem tem tudi argument, da je takšno ravnanje nujno, ker Slovenijo še vedno obvladujejo nekdanje komunistične elite, ni prepričljiv. Prvič, prav te elite neoliberalno zastavljeni ukrepi nagrajujejo (zniževanje davkov in socialnih prispevkov). In drugič, s filozofsko-moralnega vidika je nesprejemljiv pristop, ki želi eno zlo odpravljati z drugim, objektivno gledano še mnogo hujšim zlom. Seveda je bilo tudi intenzivno finančno špekuliranje mariborske nadškofije, ki je privedlo do morda največjega ekonomskega zloma v zgodovini Rimskokatoliške cerkve, skladno z neoliberalnimi učenji. Pri tem je nujno omeniti, da enciklika Ljubezen v resnici poudarja, da zasledovanje dobička, ki poteka z neustreznimi sredstvi in za končni cilj nima skupnega dobra, lahko uniči bogastvo in ustvarja revščino (točka 21). Ukrep papeža Frančiška v zvezi s slovensko Cerkvijo je bil torej edino logično dejanje človeka, ki je nemara spet zares začel brati katoliško socialno doktrino.