To je pomembna tema, tako univerzalna kot specifično ameriška. Žal je Redfordov film zamujena priložnost. Je avtentično melanhoničen film, ki obravnava svoje ostarele revolucionarje s spoštovanjem. To, da jih igrajo ostareli in ideološko progresivni zvezdniki, kot so Julie Christie, Susan Sarandon, Nick Nolte in sam Redford, le še pridoda k občutku minevanja časa. A film se, tako kot njegovi liki, odreče političnemu zaradi osebnega. Vsa motivacija za tisto, kar so junaki počeli v mladosti, je skrčena na en sam monolog Susan Sarandon.

Morda je scenarist Lem Dobbs, ki je prilagodil roman Neila Gordona, domneval, da nam je zgodba upora ameriške mladine proti vojni v Vietnamu že preveč dobro znana. A se to ne zdi najbolj verjetno. V popularnem spominu so ostali v glavnem le obrisi časa. Pozna šestdeseta leta prejšnjega stoletja, z vsem svojim idealizmom, upanjem in tragičnostjo, so v filmu zreducirana na grd spomin na grde čase.

Podtalna življenja

Zakon molka se začne z aretacijo Sharon Solarz (Susan Sarandon), tik preden se odloči predati po tridesetih letih življenja pod novo identiteto. Sharon poskuša angažirati odvetnika Jima Granta (Robert Redford), a jo ta zavrne. Novinar Ben Shepard (Shia LaBeouf) začne raziskovati Jimovo preteklost, da bi odkril njegovo povezavo z Weather Underground (znani kot Weathermen). Odkrije, da je Jim pravzaprav radikalec na begu Nick Sloan, ki ga FBI že desetletja išče v zvezi z ropom banke, v katerem je bil ubit varnostnik. Nick zaupa svojo mlado hčer bratu in pobegne, da bi poiskal bivšo ljubico, legendarno revolucionarko Mimi (Julie Christie), ki ga edina lahko reši zapora.

Mimi se preživlja s tihotapljenjem marihuane in živi z moškim, tudi bivšim radikalcem, ki se zdaj ukvarja z investicijami. »Biti legalen ima svoje prednosti,« ji pove. »Seveda, dokler je bankrotiranje upokojencev legalno, prenašanje dobre, poštene trave pa ostaja zločinsko dejanje,« mu odgovori ona. In doda: »Za seboj sem pustila šest življenj, šest krogov prijateljev, šest ljubimcev, šest domov in šest imen, ne vštevši lastnega.« Tudi sama pobegne. Nick išče Mimi. FBI lovi Nicka. Novinar Ben pa čuti, da je v tej zgodbi nekaj nejasnega, in sledi indicem, ki ga pripeljejo do nečesa, kar Mimi in Nick skrivata.

Ben obišče Sharon Solarz v zaporu in v prizoru med njima slišimo edino pojasnilo, edini politični kontekst za tisto, kar so junaki počeli v svoji revolucionarni mladosti. »Naša vlada je ubijala na milijone ljudi,« Sharon pove skeptičnemu Benu o vietnamski vojni. »Gledali smo grozljive podobe na televiziji.« Ko jo Ben vpraša, ali ni to le opravičilo za nasilna dejanja, ona odgovori: »V naših očeh je bilo nasilje sedeti doma in ne ukreniti nič, medtem ko naša vlada počne takšne stvari.« Prizor načenja vprašanje upora in nasilja, s katerim pa se film potem ne ukvarja več. Namesto tega je glavno vprašanje, ali bo Redford spet združen s svojo hčerko ali pa bo šel v zapor in jo tako izgubil.

Pripelji vojno domov

Vztrajnost scenarista in režiserja, da se izogneta ideologiji, ustvari veliko praznino v filmu. Film nam pove, zakaj so se nekoč mirni študentski aktivisti lotili nasilja, ampak besede niso dovolj. Sama Sarandon v vlogi Sharon Solarz nam pove, da je šlo za podobe, ki so jih pretresle, v obdobju, ko se je mirna pot zdela jalova; še posebej po umoru Martina Luthra Kinga in Roberta Kennedyja leta 1968.

Težko si je priklicati v spomin, koliko moči so takrat imele podobe vietnamske vojne na televiziji. Razvpiti posnetki otrok, ki jim je napalm ožgal kožo in ki v solzah tečejo po cesti, niso samo najbolj značilna podoba vojne, ki se je davno končala. To ni bil ikonski del zgodovine, ampak nekaj, kar se dogaja, medtem ko sedimo za mizo pri večerji. In verjetno je že pozabljeno, kako mučno je odmeval umor Freda Hamptona, vodje Črnih panterjev v Illinoisu, ki so ga leta 1969 agenti FBI ubili v postelji z nosečo punco.

»Nedolžni Američani takrat za nas niso obstajali, vsaj ne med belci,« je rekel Mark Rudd, študentski aktivist in eden od idejnih vodij Weather Underground, zdaj profesor matematike. »Vsak je odigral svojo vlogo v grozotah v Vietnamu, tudi če je bilo to le iz ignorance, konformizma in sprejemanja bele privilegiranosti.« Weathermen so po lastnih besedah želeli »pripeljati vojno domov« v Ameriko. »Želeli smo, da (Amerika) čuti vsaj kanček tistega, kar počne drugim,« je povedal Rudd v dokumentarnem filmu o tej organizaciji (The Weather Underground, 2002, Sam Green in Bill Siegel).

Prva akcija Weathermen naj bi bila bombni napad na oficirski ples v Fort Dixu v New Jerseyju leta 1970. Bomba je eksplodirala med svojim nastajanjem in pri tem ubila tri člane organizacije. Smrt je tako pretresla ostale, da so se odločili, da ne zmorejo ubijati nedolžnih ljudi. Sledil je niz napadov na državne inštitucije, med njimi ameriški kongres in Pentagon. Vsi napadi so bili tempirani tako, da nihče ne bi umrl.

Konec vojne v Vietnamu je odvzel sapo ameriški levici. Ljudje, kot so junaki tega filma, so ostali na cedilu. Amerika je nanje gledala kot na izobčence in spake. Postali so duhovi revolucije, ki ni nikoli prišla, čeprav se je zdelo, kot da je za vogalom. Čeprav so postali del legende ameriške izobčenosti, Weather Underground kot organizacija ni ubila nikogar. Nekateri člani so bili vmešani v krvavi rop blindiranega vozila v New Jerseyju leta 1981, v katerem sta ubita stražar in dva policista. Ampak to je bilo v podporo črnih radikalcev, po razpustitvi Weather Underground.

Posnetki usodnega ropa banke, ki jih vidimo v Redfordovem filmu, spominjajo na rop Hibernia Bank v San Franciscu leta 1974, ki ga je izvedla The Symbionese Liberation Army z ugrabljeno dedinjo Patty Hearst. Posnetki so del ameriške politične folklore in prispevajo k vtisu, da film združuje vse te dogodke v eno nediferencirano podobo hudih časov, ki so zdaj za nami. Kljub spoštovanju, ki ga film izkaže svojim junakom, ostane tisto, za kar so se borili in v kar so verjeli, megleno.

Pravljica za otroke

»Boj se ne konča le zato, ker si se ga naveličal,« pove Mimi Nicku, ko se ponovno srečata. »Nisem se naveličal,« ji odgovori on. »Odrasel sem.« To pove s tisto tiho moralno prepričanostjo, ki je bila vedno značilna za Redforda, tako da čutimo, da je to zaključna beseda na temo revolucije. Njegov odgovor bi lahko služil kot povzetek filma: revolucija je plod mladostnega zanosa. Od tega zadnjega pa ne vidimo nič. Film nam da ogorke brez ognja. Edino v strastni igri Julie Christie kot Mimi dobimo občutek, kakšni so ti ljudje nekoč bili.

Film je sicer kvalitetno narejen. Še posebej prizori igre mačke in miši med agenti FBI in starimi ilegalci, vajenimi bega in skrivanja. Redford ima še vedno svojo staro karizmo, pravzaprav so vsi igralci dobri, razen Shie LaBeoufa v vlogi novinarja, ki je še bolj zoprn, kot to vloga zahteva.

Ampak zgodba o starih revolucionarjih je preveč zamejena, skorajda hermetično zaprta. Redford zavrača vsako možnost, da bi jo naredil relevantno za naš čas. Večina voditeljev Weather Underground po predaji ni šla v zapor, ker se je izkazalo, da je FBI dokaze proti njim zbral na nezakonit način: z nezakonitim prisluškovanjem, vlomi, ustrahovanjem. Če nič drugega, se tu ponuja razmislek o današnjem času neomejenega nadzora. Film, ki se ukvarja s takšnimi zadevami, bi moral ponuditi več kot osebno dramo. Žal to možnost zavrača.

Da bi zvedel, kje se Mimi skriva, Redfordov Nick poišče še enega starega kolega, ki je zdaj univerzitetni profesor. Ta mu pove, da njegove študente navdušuje, da je bil nekoč del legendarnega protivojnega gibanja šestdesetih let. »Postali smo pravljica za otroke,« pove Nicku. Redfordov sicer inteligenten in ganljiv film nam niti te pravljice ne prikaže.