Ljudske kuhinje, kjer se “kuha” nafta

Kako se izgubi tanker

Sodeč po izjavah domačinov se nafta, zajeta iz tankerjev in rafinirana v ilegalnih pogojih, na ilegalnih trgih prodaja za polovično ceno, torej 56 dolarjev za približno dvesto litrov nafte. Potemtakem ne preseneča, da se je število napadov nigerijskih piratov na tankerje tujih naftnih družb, ki izvažajo surovo nafto, saj v Nigeriji kronično primanjkuje rafinerij (kar pomeni, da se obdelana nafta vrne v Nigerijo po bistveno višji ceni), samo v letu 2012 trikratno povečalo. Medtem ko se je v somalskih vodah predvsem po zaslugi represivnih akcij število piratskih napadov zmanjšalo s 4000 leta 2010 na 831 leta 2012, se je število napadov ob zahodnoafriški obali znatno povečalo. Večina napadov ostane neevidentiranih, toda statistike, ki jih je podala nigerijska vlada, kažejo, da pirati izvedejo vsaj petnajst napadov na mesec. Bliže resnici so verjetno podatki neodvisnih pomorskih agencij, ki deluje v regiji in navajajo, da se v Gvinejskem zalivu vsak dan zgodi vsaj en piratski napad; če bodo pirati nadaljevali s takšnim tempom, se bo število v prihodnosti verjetno celo podvojilo.

Poleg tega, da se stalno povečuje število napadov, pirati tudi širijo krogotok operacij. Od leta 2006 se je piratstvo razširilo onkraj Nigrove delte in se je pojavilo znotraj teritorialnih voda sosednjih držav, kot so Benin, Kamerun, Slonokoščena obala, Gana, Gvineja, Togo in Gabon. Do leta 2011 so bili napadi v omenjenih državah predvsem oportunistične narave in omejeni na naključne, neorganizirane rope, ugrabljanje plovil, polnih nafte, pa je potekalo večinoma v nigerijskih teritorialnih vodah. Te sicer za razliko od drugih afriških priobalnih držav, ki še vedno sledijo kolonialni politiki prostega ladijskega pretoka, predvidevajo omejitve za tuja plovila. Tudi neenotna politika afriških držav glede ladijskega prometa, predvsem pa pomanjkljiv nadzor sta bistveno prispevala k porastu piratskih napadov. Januarja letos so pirati v pristanišču v Abidjanu zajeli nigerijski naftni tanker, medtem ko je čakal na privez. Tanker je prevažal 5000 ton nafte, toda piratom ga je vseeno uspelo spraviti iz teritorialnih voda Slonokoščene obale; nazadnje je bil opažen v Gani, potem pa je za njim izginila vsaka sled.

Čeprav za zdaj nič ne kaže, da bi zahodnoafriški pirati privzeli modus operandi svojih somalskih kolegov, torej pridržali ugrabljene transportne ladje in njihovo posadko za visoko odkupnino, v prihodnosti tudi ta možnost ni izključena. Tovrstnih metod se že poslužujejo, vendar predvsem na celini. Nigerijska vlada za razliko od somalske, ki razen nad okolico glavnega mesta Mogadiša nima nadzora nad svojim ozemljem, proti lastnim ljudem vodi vojno. Nigerijska vladna vojska je razpršena po celotnem območju Nigrove delte in v zameno za podkupnine – tako kot v času nigerijskega pesnika, pisatelja, filmskega producenta, aktivista ter voditelja Gibanja za preživetje ljudstva Ogon Kena Saro-Wiwe – deluje v interesu tujih naftnih družb. Kljub temu da je nigerijski pesnik vodil miroljubno kampanjo, predvsem v imenu svojega ljudstva Ogon, nekoč živečega na enem najbogatejših območij z nafto, je vojaški poveljnik in tedanji predsednik Sani Abacha podlegel pritiskom danskega Shella; skupaj z drugimi aktivisti ga je postavil pred vojaško sodišče ter jih 10. novembra 1995 pred očmi svetovne javnosti dal obesiti.

Situacija dandanašnji ni kaj dosti drugačna. Glede na to, da nafta predstavlja 80 odstotkov vsega vladnega prihodka in da uporniki s sabotažami povzročijo ogromno škode, posledično pa tudi umik nekaterih naftnih družb iz regije, kar vpliva na zmanjšano količino načrpane nafte (in končno na ceno nafte na svetovnem trgu), se je nekdanji predsednik Olusegun Obasanjo odločil privzeti drugačno taktiko. Voditelja dveh največjih uporniških skupin, Dokubo-Asarija, voditelja Prostovoljne sile ljudi iz Nigrove delte, in Atekeja Toma, voditelja Varuhov Nigrove delte, je povabil na srečanje v prestolnico Abujo. Toda paradoksalno so bila mirovna pogajanja za oba voditelja le znamenje, da iz miroljubnih protestov preideta v oboroženi spopad. Še naprej sta zahtevala večjo avtonomijo pri delitvi dohodkov od nafte, predvsem pa nista priznavala Obasanjeve vlade. Ko je Dokubo-Asari razglasil neodvisnost Nigrove delte, je bil aretiran in iz zapora nato izpuščen šele leta 2007. »Ne morejo nas obravnavati na tak način. Ne moremo zgolj dvigniti rok in pomreti,« je v enem zadnjih intervjujev za lokalni časopis dejal Dokubo, ki v Nigeriji velja za narodnega heroja.

Simptom neke druge bolezni

Lokalni voditelji torej nasilne akcije argumentirajo na način, da nafta pripada ljudem, ki tam živijo. Če v Gvinejskem zalivu načrpajo tri milijone sodčkov nafte na dan (od tega samo v Nigeriji dva milijona), kar predstavlja štiri odstotke svetovne proizvodnje, potem bi zaslužki od nafte morali izboljšati življenje več kot stopetdesetmilijonske nigerijske populacije in ne zgolj redkih privilegirancev, ki živijo za visoko zastraženimi zidovi. Izjave v smislu, češ da je piratstvo zaskrbljujoče, predvsem ker se je pomorski kriminal iz priložnostnih napadov prelevil v izrazito nasilno in dobro organizirano kriminalno mrežo, ki napada trgovske ladje, ignorirajo dejstvo, da je piratstvo problem, ki seže vsaj v pozna petdeseta leta, ko so v Nigeriji začeli črpati nafto. Ne glede na to, kako imenujemo pirate ali upornike, ki razstreljujejo naftovode na celini, še vedno ostaja dokumentiran sklep, ki ga je predsednik Sani Abacha dosledno izvršil z umorom Kena Saro-Wiwe: »Delovanje Shella je še vedno onemogočeno, razen če se ne bo izvedlo brezobzirne vojaške operacije, ki bi omogočila brezhibno gospodarsko delovanje.«

Piratstvo potemtakem pomeni le prilagajanje razmeram, ki že več kot pol stoletja trajajo v Nigeriji in za večino prebivalstva pomenijo soočanje z negativnimi posledicami črpanja nafte – onesnaženjem, korupcijo, revščino, kršitvami človekovih pravic in vse večjo neenakostjo; ker so naftne družbe, ki črpajo nafto v Nigeriji, spričo porasta števila ugrabitev naftnih delavcev in sabotažnih akcij okrepile svoje varnostne službe, so tudi uporniki razširili svojo dejavnost na naftne ploščadi sredi morja. Ker so bili zaradi pomanjkljivega odziva lokalnih kot mednarodnih avtoritet njihovi začetni vdori relativno uspešni, se je konflikt z ozkega območja Nigrove delte razširil na celoten Gvinejski zaliv. Regionalna prizadevanja za mir in varnost, bodisi v organizaciji Ekonomske skupnosti centralnoafriških držav bodisi Ekonomskega združenja zahodnoafriških držav, so seveda več kot potrebna, vendar predstavljajo le pljunek v morje. Piratstvo je simptom trdovratnejše bolezni; ob tem, da grožnja soobstaja z drugimi grožnjami, kot so onesnaženje, ilegalni ribolov in tihotapljenje orožja, ljudi in drog.

Naftna kriza v Nigeriji je očitno tako vseobsežna in prežemajoča, da se ji je v svojem tretjem romanu Oil on Water (Nafta na vodi, 2010) posvetil tudi eden najuglednejših nigerijskih pisateljev Helon Habila. »Ne obtožujem ljudi, če si hočejo vzeti nafto. V njihova življenja ni prinesla drugega kot trpljenje,« odgovori Rufus, mladi novinar, britanskemu inženirju, ki se pritožuje, da lokalni prebivalci vsak dan napadajo črpališča nafte ter tako povzročajo milijonske izgube. Habila v romanu sicer ne predvidi, kam vse bo pot vodila njegove junake, ki zaradi onesnaženih voda in toksične zemlje zapuščajo svoje domove ter se organizirajo v uporniške skupine, toda vseeno se njegova meandrska pripoved izlije nikamor drugam kot v morje. Med pirate. Bolj kot piratska zgodba je sicer pomembno kazanje na osrčje problema: mrtve ptice in ribe, ki z navzgor obrnjenimi trebuhi plavajo ob zapuščenih plažah, vaseh in otokih in ki med drugim kažejo na brutalnost odnosov v regiji, očitno večino tamkajšnjih prebivalcev nagovarjajo k uporu. Habila si je izbral najmanj nasilnega med vsemi: pripovedovanje in zapisovanje njihovih zgodb.