Dokler ni zapora dočakala Hilda Tovšak, so bile kamere na Igu redek gost. Ta gospa pa je povzročila nenadno in poglobljeno zanimanje zanj. Mediji so se odločili, da je za javnost nadvse pomembno, kakšna je njena celica, kje se lahko giblje in zakaj sploh. Obsojenka je zdržala pritiske in se odločila, da bo vsaj ta turobni kotiček intimnosti zadržala zase. Vodstvo zapora ji je korektno stalo ob strani.

Potem so mediji postavili zasedo pred zapori, kamor je sodišče pozvalo k prestajanju kazni Černigoja in Kordeža. Kamere, ki so pred tem skrbno zapisovale in nam v poročilih predvajale prihode in odhode teh ljudi na številne glavne obravnave, ki so lovile v objektive vse izjave tožilcev, obtoženih in njihovih zagovornikov, se niso ustavile ob pravnomočnih sodbah. Ne, treba je bilo počakati še tisti zadnji udarec giljotine, ko se za nekom zapro vrata – pred tem pa spremljati njegov prihod na oder, kjer bo padla glava. Zanimalo nas je, kako bo oblečen, kdaj tistega dne bo prišel; se bo pripeljal sam ali s šoferjem, bo morda skrušeno pripešačil ali pa ga celo ne bo, ker nas je spet ukanil, kot je to poskušal že mnogokrat. Ko mine nekaj dni, nas preseneti novica, da tajkun ni v samici, priklenjen na zid ali vsaj s kroglo okoli noge.

Meje svete jeze

Kar nekaj medijskih zapisov je v zadnjih dneh tlakovalo pot v nestrpnost, maščevalnost in žaljivost. Morda se je začelo z »Oninim« člankom, ki je za naslov vzel nasvet dr. Andreja Perka – »S psihopati po psihopatsko« (Ona, 30. julija 2013). Članek pripoveduje o goljufih, ki so poštenim in skrajno naivnim ljudem (kar gre po navadi skupaj) zagrenili življenje. Ker je zaupanje v učinkovitost našega pravnega reda omajano, mnogi svetujejo prizadetim enako ravnanje, kakršnega so bili sami deležni.

Razumljivo je, da sveta jeza pograbi vsakogar, ki postane taka žrtev. Tudi mnoge, ki se v tak položaj vživijo. To so znani procesi človekovega odziva. Do neke mere jih pozna in upošteva celo kazensko pravo. Tam bi jih uvrstili med olajševalne okoliščine ali še kam više. Če pa tako ravnanje priporočamo kot povsem razumljivo ali celo razumno in je psihopatski odziv terapevtov nasvet, potem se je težko izogniti sklepu, da tak nasvet razkriva svetovalčevo psihopatijo. Naj za ilustracijo postrežem s skrajnimi primeri, kjer se je podoben odziv marsikomu zdel upravičen, a je na srečo prevladala presoja moralne avtoritete. Ko je Simon Wiesenthal odkrival in preganjal nacistične zločince, se je v procesih, če je do njih končno prišlo, dogajalo marsikaj. Priče niso bile povsem zanesljive, odvetniki obtoženih so jih znali zmesti, sodišča so bila več kot prizanesljiva do notornih zločincev in postopki so bili dolgotrajni. Posamezniki, ki jih je vodila posebne vrste pravičnost, so zato prihajali k Wiesenthalu in potihem predlagali likvidacijo obtoženega. Wiesenthal je le mirno odgovarjal z vprašanjem: »Ali se potem kaj razlikujemo od njih?« in nadaljeval s svojim delom, katerega pretežni del je bilo ročno brskanje po telefonskih imenikih vseh mest na svetu, ne pa načrtovanje izvensodnih likvidacij.

Če vsakomur, ki mu je kdo prizadel kakšen interes ali pravico, priporočimo enak odziv (med njimi je marsikdo, ki se mu le zdi, da ga je kdo oškodoval), potem imamo divji zahod, kjer preživi, kdor zna hitreje potegniti. Prava in institucij, ki zagotavljajo njegovo uresničevanje, ne potrebujemo. To nikakor ne pomeni, da ne bi morali marsičesa izboljšati, da omejimo psihopate. A ne po predlagani poti! Že prevečkrat sem pisal o tem, kako jim sami dopuščamo, da se razrastejo, pa bi jih ob pravem času brez večjega tveganja še lahko ustavili. Tako lastno krivdo, ki ni majhna, zlahka v celoti prevalimo na odgovorne institucije, od policije in centrov za socialno delo do pravosodja.

Novo pot v nestrpnost – vsaj tako, se bojim, lahko učinkuje njegov prispevek – je zarisal nesporni mojster besede in malo manjši mojster terapije za take primere, Branko Gradišnik. V Objektivu (10. avgusta 2013) se je vprašal »Kaj počno sadisti – in kaj naj mi počnemo z njimi?«. V slikovitem opisu spopada med pravom (ki se je po njegovem dalo nategniti psihiatriji), tradicionalno psihiatrijo in njeno klasifikacijo duševnih motenj in bolezni ter radikalno vejo (Szasz) se zdi, da je Gradišniku še najbližji Szasz s trditvijo, da duševnih motenj sploh ni. Domnevam, da mu je Szazs povšeči, ker jemlje sodišču – pravu – možnost, da je »razumevajoče« do storilcev. Ti so prištevni in zaslužijo kazen. Izjeme so skrajno redke.

Sam razumem – in izjemno cenim – radikalne psihologe in psihiatre iz drugega razloga. Dosti bolj kot sodišču so se uprli svojim kolegom, prevladujoči doktrini nasilja nad pacienti, ožigosanja z duševno boleznijo kar povprek in temu sledečim terapijam, prepogosto polnim zlorab. Tudi danes jim ne zmanjkuje dela. Spomnimo se samo hrvaškega primera, kjer teče kazenski postopek zoper zdravnico psihiatrinjo, ki je neko dekle še po njeni polnoletnosti prisilno zadrževala v bolnišnici in jo zdravila zaradi istospolne usmerjenosti.

Da pa bi bila pri nas kakšna hujša nevarnost zaradi šibkega prava oziroma »nategnjenega sodnika«, ker bi se ob asistenci (tradicionalne) psihiatrije prehitro zatekel v odločitev o storilčevi neprištevnosti in ga s tem rešil kazni, resno dvomim. Zato mi je tudi skrajno nesimpatično dajanje zgledov, ki jih ponuja Gradišnik v obliki kemične kastracije sadistov. Enake občutke imam ob njegovih navedbah o tem, »kako se načelo proporcionalnosti (uravnoteženje kazni z zločinom, op. D. P.) šibi pod bremenom neprištevnosti in človekovih pravic«.

Zapor

Tako ni čudno, da nazadnje preberemo še zgrožen komentar o »našem Binetu« v Dnevniku (»Sociopati in konji«, 9. avgusta 2013). Po njem je »obsojeni lopov s svojim šarmom že začaral vse; Binetu tako, roko na srce, država časti dopust, ob tem pa se tip še vsem smili, čeprav bo kravatar na naše stroške užival v fitnesu.«

Zaničevanje in poniževanje sta nevredni zlasti novinarskega peresa, ker ima tako pisanje veliko moč oblikovanja javnega mnenja. To se dokazano najhitreje poenoti ob slabem.

Zapor ni le nekaj fitnesa, kjer ga pač imajo. Ni le lagodno brezdelje, branje časopisov ob strehi nad glavo in zagotovljeni hrani, vse na naše stroške. Je še marsikaj drugega. Zato je treba biti vesel za vsakega obsojenca, ki mu je omogočena kakšna ugodnost, od obiskov do bolj sproščenega režima. Tukaj je treba popolnoma podpreti upravo zapora. Kar bi bilo narobe, bi bilo dejstvo, da bi lahko samo »pomembni« obsojenci prihajali do ugodnosti. Dobro se spominjam, na žalost že v zaslužen pokoj umaknjenega vodje polodprtega oddelka na Dobu, Darka Plausteinerja. Ob vseh ugodnostih takega režima so obsojenci trdo delali sami s seboj pod vodstvom usposobljenih vzgojiteljev. Ne da bi se hvalil, je včasih nekako samoumevno pripomnil, da bi v njegov oddelek lahko poslali skorajda kogarkoli iz zaprtega dela Doba, ne glede na dolžino kazni in dejanje. Tem besedam sem verjel iz več razlogov. Dolga leta sva se poznala v zaporih in v nekem drugem zaporu smo imeli večino obsojenih, prav tako ne glede na dejanje in kazen, v popolnoma odprtem režimu. To je med drugim pomenilo bivanje doma vsak vikend, od petka popoldne do nedelje zvečer, delo v firmah izven zapora in še marsikaj. A sta bila na drugi strani tehtnice vsakodnevni trening medsebojnih odnosov in učenje ustrezne komunikacije ter preprečevanja konfliktov, kamor spadajo tudi skušnjave. Šele tako delo, za katero je najbolj odgovorno osebje zapora, da kazni smisel, ob tem pa neizogibno dodatno težo, katere posledica je bila v večini primerov urejeno življenje po prestani kazni.

Če tako življenje čaka v zaporu vsa zveneča imena, ki ga v zadnjem času polnijo, potem si je treba le oddahniti, saj se bodo dovolj verjetno vrnili precej drugačni ljudje.

O tem, kako brezskrben je na drugi, ne prvi pogled videti zaporski čas, sem se večkrat prepričal z vprašanjem, ki sem ga naslovil na žolčne kritike zaporskega »razkošja«. Bi bili pripravljeni za odškodnino, kakršno je na primer dobil po krivem obsojeni Martin Uhernik (več sto tisoč evrov) prestati osem let »lagodnega brezdelja« v zaporu? Morda ustrezno manj za manjši znesek? Doslej se je le malokdo odločil za denar. Za takega imam naslednje vprašanje. Nihče med nami ne ve, kdaj se mu izteče čas. Bi bili za kakršno koli odškodnino pripravljeni preživeti pet let v zaporu, če veste, da boste potem le še eno leto lahko uživali v čemerkoli, kar si boste zaželeli?

Takrat nenadoma postane jasno, da zapor vzame praktično vse, kar je večini ljudi pomembno, in da sta čas in prostor izven njega prekleto dragocena. Samo nerazumen bo zavidal karkoli komurkoli na oni strani, čeprav vem, da premnogi tudi na tej ne živijo človeka vrednega življenja.

Dr. Dragan Petrovec z Inštituta za kriminologijo pri ljubljanski Pravni fakulteti je strokovnjak za penologijo, kriminalitetno politiko in filozofijo kaznovanja