Pred dnevi ste na vladi prejeli predlog ukrepov gospodarstva za povečanje konkurenčnosti in gospodarsko rast s pomenljivim naslovom »Kisik za gospodarstvo«.

Ob tem dokumentu vas sprašujem – ali boste še naprej nekritično podpirali in prevajali gospodarsko »logiko« gole stroškovne razbremenitve, kot jo ponuja ta dokument, v politiko gole javnofinančne konsolidacije, pospremljene z vedno novimi pozivi k zniževanju socialnih transferjev in pokojnin? Ali pa boste temu naredili konec in začeli realizirati pogoje za vzpostavitev modernega tržnega gospodarstva, ki med drugim temelji na učinkovitem trikotniku znanja ter dostojnih pogojih dela in upoštevanju potreb skupnosti? Torej tistega gospodarstva, ki ga ne boste v našli v zgoraj omenjenem dokumentu?

Kot morebiten pripomoček k odgovoru sta v nadaljevanju ponujeni kratki analizi dveh predlogov gospodarstvenikov, ki neposredno prikažeta širše učinke ponavljajočega se stroškovnega razbremenjevanja gospodarstva.

Gospodarstvo pravi: znižajmo obdavčitev dela – opcijsko na ravni drugega bruta

Po podatkih Statističnega urada RS (SURS) je povprečna bruto plača v Sloveniji za maj znašala 1523,65 evra. Naredimo naslednji eksperiment – vrzimo na ta znesek višino socialnih prispevkov za delodajalce na bruto plačo, kot so ga obračunavali leta 1993. Leta 1993 je bila stopnja socialnih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za delodajalce 15,42 odstotka. Danes je 8,85 odstotka. Stopnja prispevkov za zdravstveno zavarovanje za delodajalce je bila 7,2 odstotka, danes je 6,56 odstotka. Stopnja prispevkov za zaposlovanje za delodajalce je bila 1,7 odstotka, danes je 0,06 odstotka. Kakšni so torej rezultati, če postavimo povprečno plačo za maj 2013 na višino delodajalskih socialnih prispevkov iz leta 1993? Skupna višina delodajalskih socialnih prispevkov poskoči s sedanjih 245,31 evra na 370,6 evra. Ali pač obratno – skupna višina delodajalskih socialnih prispevkov na bruto plačo se je v zadnjih dvajsetih letih ob sedanji povprečni plači znižala za 125,3 evra – za dobro tretjino. Če ostanemo pri majski povprečni plači kot osnovi; višina prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za delodajalce se je v zadnjih dvajsetih letih znižala z 235 na 134,84 evra – ali za 42 odstotkov. Višina prispevkov za zaposlovanje za delodajalce se je ob isti osnovi v zadnjih dvajsetih letih znižala s 25,9 evra na 0,91 evra – ali za nekaj več kot neverjetnih 99 odstotkov.

Vsa ta znižanja stopenj socialnih prispevkov seveda predstavljajo izjemen pritisk na socialne blagajne oziroma na izvajanje različnih politik – med njimi aktivne in pasivne politike zaposlovanja. Sredstva za aktivno politiko zaposlovanja (APZ) iz integralnega proračuna so bila glede na spremenjeni načrt izvedbe programa APZ za leti 2010 in 2011 zagotovljena v višini 103,6 milijona evrov. Za leti 2013 in 2014 pa so se glede na načrt za izvajanje ukrepov aktivne politike zaposlovanja znižala na 65,3 milijona evrov, torej za 37 odstotkov. Medtem se je število registrirano brezposelnih zvišalo z 98.406 julija 2010 na 117.143 julija 2013, torej skoraj za petino. Isti trendi se dogajajo na področju pasivne politike zaposlovanja. Z zakonom za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) se je znižala višina denarnega nadomestila po enoletnem prejemanju, in sicer na 50 odstotkov osnove, obenem se je znižal najvišji znesek denarnega nadomestila na 892,50 evra bruto. In ko smo že pri brezposelnosti – kaj je pomenilo znižanje socialnih prispevkov delodajalcev na bruto plačo za tretjino v zadnjih dvajsetih letih? Po zadnjih podatkih SURS s konca maja je število brezposelnih po anketi o delovni sili v prvem četrtletju 2013 doseglo daleč najvišjo vrednost po letu 1993.

Gospodarstvo pravi: zamrznimo sedanjo raven obdavčitve podjetij kot najvišjo možno

Po podatkih ministrstva za finance iz januarja 2012 je zaradi znižanja davčnih stopenj v letu 2005 in zlasti 2007 Slovenija v letu 2009 izgubila 911 milijonov evrov prihodkov ali 2,6 odstotka BDP, v letu 2011 pa se je delež primanjkljaja zaradi posledic te reforme povečal na 2,7 odstotka BDP letno, kar je 976,36 milijona evrov. Slovenija je zaradi znižanja davčnih stopenj v letih 2005 in 2007 na letni ravni torej izgubila skoraj milijardo evrov.

Ne pozabimo na odpravo davka na izplačane plače s 1. januarjem 2009. Po konsolidirani bilanci javnega financiranja so bili v letu 2005 prihodki iz tega naslova sicer 505,83 milijona evrov. A odprava davka na izplačane plače po besedah Službe vlade RS za razvoj (SVREZ) ni prinesla povečanega produktivnega vlaganja poslovnega sektorja (SVREZ, 2011).

In seveda – davčna reforma, sprejeta leta 2006, je predvidevala postopno znižanje stopnje davka od dohodkov pravnih oseb s 25 odstotkov na 15 odstotkov do leta 2015. Spremembe zakona o dohodku pravnih oseb s konca maja 2012 so medtem znižale davčne stopnje z 20 odstotkov na 15 odstotkov od leta 2015 dalje (v tem trenutku je stopnja zamrznjena na 17 odstotkih). Izračuni iz takratnega predloga zakonodajnih sprememb so ocenjevali, da bi bili prihodki državnega proračuna iz davka od dohodka pravnih oseb v letu 2012 nižji za približno 44 milijonov evrov, v letu 2013 za dodatnih 119 milijonov evrov, leta 2014 dodatnih 32 milijonov evrov in leta 2015 še dodatnih 32 milijonov evrov. No, po podatkih ministrstva za finance so se prihodki od davka na dohodek pravnih oseb že v letu 2012 znižali s 668 na 577 milijonov evrov.

Argumenti za vsemi temi ukrepi se skozi leta niso kaj prida spremenili – če so že leta 2005 predlagatelji zakona o prenehanju davka na izplačane plače in stopnji davka bili prepričani, da bi ta ukrep pomenil »razbremenitev gospodarstva ter omogočanje večjih prilivov domačih in tujih investicij«, si lahko v predlogu sprememb zakonodaje, s katerimi se je znižalo stopnje davka na dohodek pravnih oseb, preberemo, da se s tem »sledi cilju takojšnje razbremenitve gospodarstva, da bi prišlo do ponovnega zagona gospodarske rasti«.

Kaj od tega se je zgodilo? Gospodarstvo se je seveda finančno razbremenilo. Pa je temu sledil povečan investicijski cikel? Ali »razvojni preboj«, o katerem je toliko govora in pisanja? Več kot očitno je, da temu ni tako, kar nam dokazuje kar nekaj nič kaj blestečih podatkov. Delovni dokumenti v okviru priprave na novo finančno perspektivo 2014–2020 nas opozarjajo, da se Slovenija sicer lahko pohvali z razmeroma visokim deležem izdatkov za raziskave in razvoj (R&R) (2011: 2,47 odstotka BDP), vendar pa je tehnološka zahtevnost slovenskega izvoza šibka. Ko smo že pri R&R; po podatkih Gospodarske zbornice Slovenije je v Sloveniji 7200 proizvodnih podjetij, med katerimi jih ima po analizi SURS samo 450 lasten raziskovalno-razvojni oddelek. Med 2313 anketiranimi proizvodnimi podjetji je statistični urad našel samo sedem odstotkov takšnih, ki načrtno in stalno razvijajo nove izdelke. Zato imamo nekajkrat manj blagovnih znamk, kajti podlaga zanje so inovativni, na trgu uspešni izdelki (vseh znamk, prijavljenih do konca leta 2007, imamo pri nas 191; v Avstriji 1435, v Švici 2173; Kos, 2011).

Od raziskav in razvoja do inovacijske dejavnosti: zadnje poročilo o razvoju Urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) nas opozarja, da inovacijska dejavnost slovenskih podjetij ostaja šibka in da se povečuje zaostanek za povprečjem EU. Slovenija je v triletnem obdobju 2008–2010 znižala delež inovacijsko aktivnih podjetij (IAP) na 49,4 odstotka, kar je za odstotno točko manj kakor v obdobju 2006–2008. Da ne omenimo podatkov, s katerimi nam postrežejo sami gospodarstveniki; direktor Združenja lesne in pohištvene industrije Igor Milavec je novembra 2012 opozoril na težak položaj slovenske proizvodnje pohištva, v kateri se je v zadnjih desetih letih število zaposlenih prepolovilo. Kot je dejal Milavec, je bilo v lesnopredelovalni industriji že pred krizo »štirikrat manj razvojnega kadra in kar sedemkrat manj vlaganj kot v Avstriji«. Zato se zahtevni konkurenci iz tujine »še danes ne znamo postaviti po robu« (GZS, 2012). Vse to v državi, ki je za Finsko in Švedsko tretja najbolj gozdnata država EU, kjer letno priraste več kot 8 milijonov kubičnih metrov lesa, obnovljive surovine.

Kaj pa če gremo … od stroškovne razbremenitve k inovacijski sprostitvi?

Upam, da so bile do sedaj spisane informacije koristne. Da pa se ne bi ustavili samo pri analizi, katere je po besedah gospodarstva že tako in tako preveč, v razmislek ponujam dva pozitivna scenarija. Eden je na ravni države (Finska), drugi na ravni mesta (Braddock, ZDA).

Finska je primer države, ki je uspešno in v zelo kratkem času prešla iz na naravnih virih temelječega gospodarstva na gospodarstvo, ki temelji na znanju in inovacijah. To kažejo tudi različni ekonomski indikatorji: v začetku tisočletja je bila Finska na prvem mestu na lestvici konkurenčnosti Svetovnega gospodarskega foruma, prav tako je že kar nekaj časa na prvem mestu po OECD indikatorju PISA (Program for International Student Assesment), poleg tega pa se je že znašla tudi na prvem mestu po indikatorju KEI (Knowledge Economy Index) Svetovne banke. Temeljna značilnost tega prehoda je bil učinkovit sistem inovacij, ki je podvojitev vlaganj v raziskovanje in razvoj v letih 1980–2004 ter potencial kakovostnega visokega izobraževanja prenesel v industrijsko in izvozno prednost v visokotehnološkem sektorju. Če je bil delež visoke tehnologije v izvozu leta 1980 še 5 odstotkov, se je leta 2004 dvignil na 20 odstotkov (Dahlam, Routti, Anttila).

Drug pozitivni scenarij prihaja iz mesta Braddock v ZDA, manjšega mesta blizu Pittsburga. Župan mesta, John Fetterman, se je odločil revitalizirati mesto tako, da je kreativnim ustvarjalcem ponudil poceni umetniške studie, začel s projektom urbanega vrtnarjenja na do takrat zapuščenih mestnih površinah, spremenil določene prostore v skupnostne centre in še bi lahko naštevali. Učinki so še kako vidni.

Slovenija ima glede na aktualen osnutek strategije pametne specializacije priložnost, da se razvije v inovacijsko središče ali vozlišče ter izkoristi prednosti makroregij srednje Evrope, Balkana, Baltika, Podonavja ter možnost priključitve obstoječim in rastočim inovacijskim središčem/vozliščem v Evropi, Ameriki in Aziji.

Prav tako ima po nekaterih študijah veliko degradiranih urbanih območij (cca 900 hektarjev – brez stanovanjskih sosesk), ki so sama po sebi velik potencial za investicije, razvoj novih tehnologij in ustvarjanje novih delovnih mest.

Ali bomo čez nekaj let brali Kisik za gospodarstvo 2.0, ki bo pozival k dodatnim razbremenitvam za gospodarstvo na račun praznjenja javnih blagajn? Ali bomo pač tukaj in zdaj učinkovito uporabili možnosti in priložnosti?

Goran Lukič je izvršni sekretar Zveze svobodnih sindikatov Slovenije.