V Čikago smo se odpravili na obisk h gospodu Asanu Rašidu, mednarodno znanemu trobentaču. Prišli smo ravno, ko je obedoval. Za mizo na betoniranem dvorišču je prigriznil bel kruh, tanke dolge papricirane klobasice in paprike. Bile so na istem krožniku, zaradi podobno živo rdeče barve jih na pogled skoraj nisi mogel ločiti med seboj. Pred mizo se je motala zasebna jata golobov, ki jih je popoldne izpustil iz golobnjaka, ob strani je bilo plastično vedro. Z lubenico. Približno petindvajsetkilogramsko nepravilno oblo bučo.

Hladila se je na »tradicionalen« način. Tako, da je bila v lavor napeljana cev, ki je z zmerno naravnanim curkom polnila posodo s sveže hladno vodo, medtem ko se je višek preko roba prelival proti kanalu odprte kanalizacije. Morda zato, ker je bila nedelja. Dan za poroke, bolj mirno obedovanje in za priboljšek. Kar lubenica je. Tako v Skopju kot Ljubljani. In seveda tudi v Strumici.

Vročina in voda

Strumica je mesto na jugovzhodu Makedonije, 190 kilometrov od Skopja. Velja za makedonsko Kalifornijo, s katere severnimi deli, ki so podobno agrikulturni, strumiška kotlina dejansko leži na podobni zemljepisni širini – 41 stopinj severno. Že sam nabor trgovin na glavni mestni ulici daje vedeti, da gre za mesto poljedelcev. Ponujajo traktorske pnevmatike, orodje, vreče z gnojili in škropivi. Do Strumice vodi pot preko planjav z od sonca ožgano travo, le v kotanjah, ko se planjave ukrivijo proti malim rečicam, so se razbohotile male oaze zelenja in zaselki. Kot na primer Saramzalino, obcestna naselbina, ki te dočaka kot Clinta Eastwooda mehiška naselbina v kakem špageti vesternu.

Poleg vročine je bistvo Strumice voda. Skozi mesto teče istoimenska reka, ki izvira na gori Plačkovica onkraj strumiške kotline. Zaledje mesta je drugo pogorje. Belasica, katere najvišji vrh seže čez dva tisoč metrov, zato se zna sneg v pogorju kdaj zadržati celo do junija. Voda in vročina. Kaj še potrebuješ? »Februarja sadimo domala vse. Prvi krompir imamo maja in tako naprej vse do jeseni. Paprike, paradižnik, kumare, čebula, sadje. Problem je, da si zemlja ne odpočije, kar se zna poznati na manjšem pridelku. Vse plačamo iz lastnega žepa. Nobenih subvencij. Zgolj božja pomoč,« razloži gospod Lambe, imetnik 15 hektarjev strumiške zemlje. V teh dneh redno potuje s tovornjakom na liniji Strumica–Skopje–Strumica. S tritoncem. Seveda prevaža lubenice. Kajti Strumica je tudi dolina lubenic.

Tam, kjer je voda, so ponavadi topoli. In res, ko prideš v strumiško dolinico, najprej opaziš, da jo krasi ogromno število topolov. Pred vstopom v mesto opazimo veliko skladišče, pred katerim je stal kamion, s katerega so lubenice zlagali na enotonske palete. »Kdo ste? Novinarji? Ne, nič ne bom govoril. Zadnjič so bili tukaj neki novinarji in sem takoj imel težave s kmeti,« je zavzel odklonilen gard gospod Nace, šef skladišča in zasebnega podjetja za odkup poljščin. »Ko novinarji napišete, da je cena lubenice tri dinarje za kilogram, nihče ne pomisli, da moram plačati delavce, da stane bencin, da so tukaj dajatve in podobno,« je podobno, kot slišiš v kmetijskih oddajah, bentil nad odkupnimi cenami gospod Nace.

Tri makedonske dinarje znese približno pet centov, kar je smešna cena za kilogram. Solidna makedonska plača znese 300 evrov, škatlica cigaret na primer stane dva evra, kar pomeni, da mora, računano po odkupni ceni, škatlici cigaret enakovredna lubenica tehtati 40 kilogramov. To pa je že blizu rekorda. Leta 2007 je eden od strumiških pridelovalcev namreč vzgojil 50-kilogramko.

Ona. Ženska.

Gospod Nace je deloval kot energičen človek, ki obvladuje sceno, po potrebi tudi z bolj primarnimi prijemi. Pripomba, da je videti kot resno pripravljen nogometaš, ga ni omehčala, le nasmehnil se je, češ, dober poskus, ampak... Temperatura zraka je 8. avgusta ob 13.30 uradno znašala 40,8 stopinje. »Lažejo. Nočejo strašiti ljudi. Danes je 47 stopinj,« pripomni nekdo. Po vročinski delovni zakonodaji, ki je v Makedoniji uradni predpis, so bila vsa fizična dela tisti dan prepovedana. A ne v Strumici. Tam so takšnih temperatur vajeni, tudi na nekaj gradbiščih ob poti so fantje mirno ulivali beton in krivili železje.

»Še huje je, ko jih prodajaš. Ponavadi si ob cesti, asfaltu, ki vročino še stopnjuje, svoje doda tudi kamionska cerada, tako da 50 stopinj za nas ni nič nenavadnega,« je navrgel gospod Lame. Nakladalci lubenic so jih vendarle premetavali v senci. Nihče ni bil prepoten. Pri tako visokih temperaturah telo kot da preide v krizno delovanje. Nekako otrpne. Pa tudi pojem sence je nekaj povsem drugega. Tistih nekaj stopinj, kolikor je hladneje v senci, se ti zdi osvežujočih enakovredno najboljši klima napravi. Rečeno drugače. Kjer je sonce ubijalsko vroče, ima tudi senca drugačen, žlahtnejši pomen.

Navkljub načelni nenaklonjenosti do medijev nam je Nace ustregel z demonstracijo, kako med mnogimi prepoznati dobro lubenico. Prepoznavanje dobre lubenice je mačo opravek in lubenice v familiji praviloma izbirajo moški. Razlaga, zakaj tako, je sicer bistveno manj mačistična od predpostavke, ki se ponuja na prvo žogo, da je torej lubenica ženskega spola in jo zato izbira moški, ki ima za ta opravek več talenta. Ne, enostavno gre za težo. Za to, da količkaj dostojna lubenica tehta vsaj deset kilogramov in jo je težko že prinesti s tržnice.

»Okej, povej, katera izmed teh v košu se ti zdi najboljša?« me vpraša. Pogledam. Navzven so se razlikovale samo po obliki in izrazitosti kontrasta med bledikavo podlago in zelenkastimi vzorci, pri čemer niso bile iz nizozemskega semena, iz katerih zrastejo tiste blago podolgovato zaobljene in kanček svetlejše sorte, ki so tudi večje in bolj donosne. Klasične okrogle so bile. Pokažem na eno, pri kateri je bil kontrast najbolj izrazit oziroma vzorec najbolj zelenkast. »V redu je, ta je res dobra. Zdaj pa ti pokažem še razliko v tem, kako zvenijo.« Poleg izbranke je položil na tla še kanček bolj bledikavo bučo in po vsaki s strani udaril s konicami prstov. Kot bi psu primazal nebrutalno, a vzgojno zaušnico. »Slišiš razliko? Ta daje boljši zvok, kajne? No, ta je prava.« Boljši zvok je bil višji po tonu. Manj zamolkel. Bolj zdrav, bi lahko rekli. Kot da bi primerjali zvok dobro napete opne na bobnu z mlahavo.

Namignili smo že na spolnostno erotične konotacije, ki jih lubenica veže nase. Po najnovejših odkritjih, ki jih časopisi sicer objavljamo v novicah, ki se začenjajo s »skupina znanstvenikov je odkrila...«, velja, da aminokisline citrulin ne vsebuje samo skorja lubenice, ampak jo je enakovredno veliko tudi v notranjosti. In ker je citrulin tudi sestavni del viagre, je po dolgoletnem ustnem prenašanju izročila o tem, da gre za naravno viagro, mitski sloves lubenice odnedavna podprt tudi z znanstvenimi argumenti. Kar je informacija, ki godi fantom iz Strumice. In to na več načinov.

Ob cesti v vasi Prosenikovo, kjer so pridelovalci pred ograjo porušene tovarne konzerv ponujali pridelke, je gospod Kole z izvrstnim rostfraj nožem ponudil eno svojih lepotic. »Jaz imam najraje to čisto ob skorji!« reče Gasar, ki mu v istem momentu pritrdim: »Ja, jaz tudi!« Ob čemer se Kole zgrozi: »Pa kaj vam je?! Ste zmešani, da to jeste? Mi to mečemo stran! Vesta, kako jaz pojem lubenico? Najraje jo razčesnem na pol na čem trdem, potem pa z rokami izgrebem samo srednji del. Vi pa skorjo? Ne morem verjeti!« Donedavna, dokler ni znanost povedala svoje, bi gospodu Koletu lahko zaprla usta s tezo o skorji. Odnedavno ne več. In ja, k vsemu temu je treba dodati še napotek, ki smo ga dobili v Skopju: »V Strumici so ženske najbolj odprte in komunikativne. In dobro zgledajo. To je splošno znano.« Zadevo sta razložila makedonska tridesetletnika, a jo je potrdil tudi Šemi, naš voznik in navezovalec stikov iz romske Šutke. Kar reče Šemi, pa mora držati.

Tudi za konje

Obratno kot paradižniki lubenice niso sadje, ampak zelenjava (ker jih je treba posaditi vsako leto znova), to pa je podatek, ki jo spet dela dodatno specifično. Kajti, ali mar poznate kako zelenjavo, o kateri poznavalci trdijo, da mora zgledati kot ženska? Mora biti solata ženska? »Da, lubenico izbiraš kot žensko, najprej jo opaziš glede na videz. Mora imeti stil in lepoto,« spregovori na podoben način o istem gospod Georgi, 66-letni čilež iz pristrumiške vasi Prosenikovo. Petdeset let je na zelenjavarski sceni, kar pomeni, da je na kamionih prekrižaril kompletno Jugoslavijo, prodajal na domala vseh tržnicah in na kamionu prespal neštete noči. Kot večina ljudi v Makedoniji njegovih let, prišleku moškega spola iz Slovenije kar se da hitro razloži, kje je služil vojsko. V Mariboru, pove ponosno. Puškomitraljezec. Oče petih sinov, ki imajo vsak svojo hišo.

»Iz Ljubljane ste? Seveda vem. Ljubljana, Hrvaška, prodajal sem tam. Včasih je bilo boljše. Delavski razred je imel denar, lahko je kupoval, ni barantal za vsak dinar, ni spraševal za denar. Nekoč je bila lubenica dostopna vsem, danes je to malodane luksuz, čeprav mi prodajamo kilo za cent ali največ pet centov prvo klaso. Svetovna kriza. Ljudje se preganjajo za košček kruha. Niti med brati in sestrami ni več ljubezni. Če ni denarja, je takoj prepir,« je človek mirnega obraz filozofiral na soncu, od katerega so se ti vihale veke oziroma si resno sumil, da te lahko zmanjka. Da padeš. Še vedno pred nekdanjo tovarno konzerv oziroma v tanki senci kamiona, na katerem so bile še vreče prelepega krompirja, paprike in breskve, medtem ko so bile lubenice na vozu, ki ga je privlekel konj. Konj, ki seveda je lubenice: »Ovde ima višak i konji da jedu!«

»Dejansko nimamo nobene koristi. Delamo z minusom, ampak nekaj človek mora početi. Tri dinarje je sicer veleprodajna cena. Kot za tole gajbo breskev, ki ti jo dam za dva evra,« pove Kole pri kamionu na drugi strani ceste. Še nikdar v življenju ni bil na dopustu. »Nisem imel časa,« pove. Strumiški poljedelci nimajo miru, saj so pogoji za rast zelenjave in sadja v njihovem okolišu tako ugodni, da morajo stalno saditi ali pa žeti. Lubenice sadijo in pobirajo dvakrat, nekateri tudi trikrat letno. Prvo serijo posadijo marca in jim zraste julija, drugo pobirajo v teh dneh, lahko pa se nadejajo tudi oktobrskega pridelka. »Sedaj je druga žetev. In ta je najboljša, kajti sedaj so najboljši pogoji za rast. Lubenica zraste v največ 110 dneh. Prva dva meseca zraste do cveta, ko enkrat naredi cvet, pa se v tako veliko bučko, kakršno prodamo, razvije v enem mesecu. Malodane vidiš lahko, kako raste. Iz dneva v dan je opazno večja in večja. Lubenica ne more zrasti nikjer drugje kot v pogojih, kakršni so tukaj. Kombinacija velike vročine in vode. Tukaj imamo oboje. Imamo sistem za namakanje, znajdemo se tudi sami. Skoplješ vrtino in prideš do vode,« spet pojasni Kole.

Polje lubenic ni videti posebej atraktivno. Podobno je polju buč, le da so buče rumene, lubenice pa zelene. Na polju, ob katerem smo se ustavili, ne da bi mogli odreči priložnosti, da porabutamo dve, je imela vsaka na razpolago približno kvadratni meter za rast. Odtrgaš jo s približno meter dolgega stebla (zelene barve, podoben liani), kdor je kdaj služil vojsko na območjih, kjer je lahko naletel nanje, pozna morda še lagodnejši pristop: vanjo brcneš z vojaškim škornjem in jo spektakularno brutalno prepoloviš. A Smashing pumpkins so mislili na buče.

Kako se torej cena 0,05 evra za kilogram lubenice v državi, ki kani za serial mogočnih zgradb in spomenikov v skopskih parkih (kjer je sicer prepovedano vrteti turbofolk, zato pa življu na večernem sprehodu servirajo Wagnerjev Somrak bogov) zapraviti 500 milijonov evrov(!), spremeni v slab evro, po kolikor so na osrednji ljubljanski tržnici ponujali lubenice še v začetku avgusta? »Nekoč je bilo drugače. Odpeljal sem poln kamion v Dubrovnik, pobral 5000 nemških mark in se odpeljal nazaj. Sedaj so vmes meje, pa carine, imeti moraš firmo tukaj pa firmo tam, vmes so preprodajalci in podobno. Vse to viša ceno. Na poti do Slovenije gre lubenica skozi najmanj troje, če ne pet rok,« je razložil strumiški prodajalec ob skopski vpadnici, kjer je maloprodajna cena 10 dinarjev. Za prenekaterega Makedonca preveč. In v Ljubljani preveč tudi za prenekaterega Ljubljančana. Ko je oni dan na osrednji ljubljanski mestni tržnici gospodu zmnožek cene in kilaže navrgel ceno okoli 20 evrov, je debelo pogledal, potem pa bučo vrnil. Zdelo se mu je enostavno preveč.