To me spominja na razvpite E-je (emulgatorje, konzervanse, antioksidante, sladila itd.), ki jih najdemo skrite med mikroskopskimi napisi na večini konzerv in jih nato z določenim nelagodjem vseeno pojemo skupaj s preostalo vsebino. Tabele na internetu navajajo kakih sedemdeset nevarnih in petdeset nenevarnih E-jev in so opremljene z napisom: »da boste vedeli, katerih se morate v prihodnje izogibati«. Obisk špecerije postaja raziskovalna ekspedicija: pri sebi je treba imeti lupo in seznam E-jev, če hočemo biti varni pred črevesnimi težavami, alergijami in rakom. Država dovoljuje, da nas proizvajalci mamijo z izdelki, ki so verjetno nevarni, nato pa prepušča presoji vsakega državljana, ali se želi z njimi po malem zastrupljati. Če bomo čez nekaj desetletij doživljali manjše ali večje epidemije znanih ali neznanih bolezni in jih bo znanost povezala s kakšnim od E-jev, ne bodo za to odgovarjali niti proizvajalci niti država; ne mislite si, da boste lahko iztožili milijone, kot je to uspelo nekaterim kadilcem s pljučnim rakom ali delavcem, ki so vdihavali azbest; danes nas proizvajalci vendar seznanjajo, kaj nam dajejo v hrano. Kaj menite: ali so svarilni napisi na cigaretnih škatlicah res nastali samo zaradi prizadevanj, da bi omejili kajenje, ali pa nemara zato, da noben bolnik s pljučnim rakom ne bi mogel tožiti proizvajalcev cigaret?

To nas pripelje k nanodelcem, za katere se je Evropska unija odločila, da jih je poslej treba deklarirati na vsakem proizvodu. Za osvežitev spomina: nanodelci so delci v velikosti nekaj nanometrov, torej nekaj milijonink milimetra. V tako pomanjšani različici se mehanske, električne, toplotne in kemijske lastnosti snovi bistveno spremenijo. Nanokristali kovin lahko dosežejo trdoto diamanta; baterije iz nanodelcev lahko nosijo stokrat več električne energije; filtri, prevlečeni z nanodelci, zadržijo ne le bakterije, temveč tudi viruse in prione; oblačila odbijajo madeže in delujejo antimikrobno. Nanodelci odlično absorbirajo svetlobo in so zaradi orjaške površine, ki jo ponujajo pri enaki prostornini, izredni katalizatorji.

Čisto mogoče je, da nanotehnologija predstavlja največjo tehnološko revolucijo v človeški zgodovini. Imamo že blago, ki odbija madeže, avtomobilske odbijače, ki so polovico lažji in dvakrat bolj odporni, bistveno boljše sončne celice, orodje z rezili in konicami, ki so trdi kot diamant, pa tudi žogice za tenis, ki odskakujejo dvakrat dlje kot običajne. Nanodelci sestavljajo večino današnjih krem za zaščito pred UV-žarki. V avtomobilskih mazivih zmanjšujejo obrabo mehanskih delov. So nepogrešljivi pri izdelavi računalnikov in telefonov. Življenjska doba piva v pločevinkah z nanodelci se podaljša za 50 odstotkov. Kot katalizatorji omogočajo pretvarjanje premoga v tekoče gorivo brez onesnaževanja z žveplom, kar utegne obnoviti usihajočo uporabo premoga. Z njimi so že zgradili umetno kost, ki je trdnejša od naravne.

Vendar je tudi to šele začetek. Napovedi znanstvenikov presegajo domišljijo. Nanotovarne bodo kar na delovnih mizah izdelovale nanostroje in nanorobote, ki bodo očem nevidni. Današnji najmočnejši računalnik na svetu bo zavzemal prostornino kubičnega milimetra in porabil milijonkrat manj energije, avtomobilski motor bo stisnjen v kubični centimeter. Pet kubičnih milimetrov umetnih eritrocitov bo nadomestilo pet litrov krvi. Izboljšala se bodo zdravila, povečala moč računalnikov, zmanjšala potreba po energiji in olajšala pridelava živil. Onesnaženje okolja bo znatno manjše, vprašanje pitne vode bo rešeno za vse državljane sveta.

Toda.

Nanodelci so tako majhni, da z lahkoto prodirajo v telo in v celice skozi kožo ali prebavila. Prečkajo tudi naravno pregrado, ki večini drugih snovi preprečuje vstop v možgane. Pri ribah v dveh dneh povzročijo hude možganske okvare, veliko število bakterij ubijejo v pol ure. Povezava z rakom za zdaj ni bila potrjena, vendar je bilo pri azbestu za to potrebnih več desetletij. Ogljikove nanocevke so zelo podobne azbestnim vlaknom.

Onesnaževanje z nanodelci se bo strahovito povečalo. Našli so jih v bakterijah, deževnikih pa tudi v hrani rastlinskega in živalskega izvora. S kremami jih nanašamo na telo, z vitamini in zdravili jih zauživamo. Zelo kmalu bodo povsod: v zemlji, vodi in zraku, v rastlinah, živalih in ljudeh. Z razpadanjem utegnejo onesnažiti okolje bolj kot katerikoli drug proizvod doslej. Ali bo v takem okolju mogoče živeti? Zlorab, ki jih bo omogočila nanotehnologija – vključno z nevidnimi droni in daljinskim čipiranjem – ne bom niti načenjal.

Nikoli doslej človek ni dobro predvidel posledic novih tehnologij. Tudi tokrat gre večino časa in denarja v raziskave, kako z novo tehnologijo čim prej zaslužiti čim več, veliko premalo pa v raziskave vpliva na zdravje in okolje. Da ne omenim velikih etičnih vprašanj, ki se odpirajo. Predpis, naj proizvajalci zaščitnih krem opremijo svoje izdelke z napisom, da vsebujejo nanodelce, je v svoji nezadostnosti ciničen: namenjen je izključno samozaščiti proizvajalcev pred morebitnimi tožbami.

Nanotehnologija utegne rešiti svet, lahko pa ga bo dokončno ugonobila.