Res ne vem, a se mi včasih zdi, da je za to moje nerazumevanje krivo to, da me riževa polja vedno znova spravijo v neko prav posebno, meditativno stanje, v katerem se čas upočasni in se moje misli skoraj ustavijo. In jaz le še zrem v pokrajino, ki kot reka teče mimo mene, okopana v magični svetlobi zahajajočega sonca.

Pred dnevi sem riževa polja občudoval skozi okno vlaka, ki se je z vzhoda počasi premikal proti notranjosti Jave, in v nekem trenutku sem si zaželel, da bi sonce obtičalo tam na skrajnem robu obzorja in bi nikdar več ne zašlo. Zdelo se mi je, da bi lahko še dneve in mesece sedel neudobno stisnjen na moji velikosti neprimernem sedežu.

Meni nasproti pa so sedeli ljudje, za katere se je zdelo, da ne bi mogli biti bolj drugačnih občutkov. Njih, ki so se med riževimi polji rodili ter ob njih in verjetno tudi na njih preživeli večji del svojih življenj, ta skrajno vsakdanja pokrajina ni pretirano navduševala. Vsaj nič bolj kot nas doma, ko enkrat odrastemo, ne navdušujejo naša koruzna polja in zeleni travniki.

Njihovi pogledi so ves čas nestrpno pogledovali proti soncu, v upanju, da bi to čim prej izginilo nekje za oddaljenimi gorami. Bil je namreč ramadan, le nekaj dni je še manjkalo do idul fitrija, in moji sopotniki so bili že pošteno lačni. Nazadnje so namreč jedli pred več kot dvanajstimi urami, ob štirih zjutraj, še pred svitom.

Čez nekaj minut je na vlaku završalo. Na neki meni neznani znak so vsi potniki pograbili v bananine liste zavite riževe jedi in juhe z rezanci v pisanih plastičnih posodicah in vagon spremenili v množično jedilnico.

Opazujoč jih sem pomislil, kako zelo je moj svet oddaljen od njihovega. V rokah sem držal napol prebrani roman Philipa Rotha o poželenju in zdelo se mi je, da beseda desire na njegovih platnicah utripa kakor neonska reklama in priteguje pozornost zakritih muslimanskih žensk in njihovih pobožnih mož. Svoje predolge noge sem komajda namestil tako, da niso končale v naročju sopotnikov, in odsotno sem brskal po svojem nahrbtniku, ugotavljajoč, da edini ne premorem ničesar, kar bi lahko dal v usta.

Kot nikdar prej sem se počutil kot trn, zarit pod tujo kožo, pa čeprav sem potoval že po številnih muslimanskih državah in je ramadan že od nekdaj prisoten v mojem življenju. Konec koncev se posti tudi dosti mojih prijateljev in sorodnikov. A ko je pokrajino zunaj vlaka objemala tema in sem tudi v oknu uzrl odsev obedujočih potnikov, sem začel begati s pogledom naokrog po vagonu, ne vedoč, kam bi ga umaknil. Na koncu sem zaprl oči in poskusil zaspati.

Ko sem jih spet odprl, je družinica nasproti že pojedla svojo večerjo. Mali fantek je spal z glavo na maminih in nogami na očetovih bedrih. Mamin ljubeči pogled je izdajal tisto zlahka prepoznavno trhlo upanje, da bi njen od vožnje utrujeni junaček spal čim dlje, da bi se ne zbudil vse do Yogyakarte, oddaljene še nekaj neskončno dolgih ur.

In opazujoč ta njen zgovorni pogled sem nenadoma začutil med nami neznansko bližino. Kot drug na drugega prilepljena mlada starša, speči malček na njunih nogah, zaradi katerega pozabljata na lastno udobje, vse tiste torbe in kartonske škatle pod njunimi nogami, pa vagon, poln presedajočih se potnikov in glav, ki zaman iščejo udobna naslonjala, ter ves tisti zadušljivi vonj in lepljiva tla, vse to me je spomnilo na naše davne celonočne odisejade v dotrajanih spalnikih Jugoslovanskih železnic.

V mladem dekletu sem prepoznal svojo mamo, ki je vedno znova upala, da bom prespal čim večji del poti. V mladem fantu sem prepoznal svojega očeta in njegovo večno skrb, da bodo naši trije rezervirani ležalniki nezasedeni od smrčečih gastarbajterjev čakali na nas in bo na policah dovolj prostora za vse naše potovalke.

Moji trije indonezijski sopotniki, ki so se kot večina ljudi v državi tiste dni peljali na obisk k svojim sorodnikom, da bi z njimi proslavili konec ramadana, to smo bili mi trije, moja starša in jaz, ki v zgodnjih osemdesetih potujemo iz Ljubljane v Sarajevo, da bi v krogu družine ob žrtvovanju prašička ali dveh, ob obrednem roštilju in rakiji proslavili praznik dela, največji ateistični družinski praznik, nadomestek vseh naših zavrženih uskrsov, vaskrsov, slav in bajramov.

Oddaljenost od drugega je morda le oddaljenost od samega sebe, sem takrat pomislil in še naprej zrl v mlado družino na sosednjem sedežu. V vse, kar me je zdaj oddaljevalo od njih, sem zrasel iz prav takšnega fantka, kakršen je zdaj spal nasproti mene in čigar glava je ležala le nekaj centimetrov stran od mojega levega kolena.

Gledal sem ga, kako sladko spi, in videl sebe, kako nekoč napol v snu skozi okno ustavljajočega se vlaka prepoznavam zagrebški kolodvor. Vsa moja tujost, izza katere sem se skrival pred svojimi sopotniki, je počasi izginjala, kakor so zunaj v temi izginjali še zadnji obrisi riževih polj.