Le kdo je tako nor, da bi se v takšnih razmerah usedel na kolo in poganjal pedala? Prav veliko jih gotovo ni. A smo se našli trije prismuknjenci, poleg pisca teh vrstic še Dnevnikov fotoreporter in najin vodnik. K hudiču s hudičem, smo si rekli. Si poveznili čelade na glavo in jo mahnili po Klodičevi kolesarski poti v okolico Bohinjskega jezera.

Prav gostega kolesarskega prometa ni bilo. A ni minilo pet minut, že smo prismuknjenost delili z drugimi prismuknjenci. Z naličeno gospo, starejšim moškim v kavbojkah in zgoraj brez, nekaj mulci, otovorjenimi z vso opremo za ležanje na plaži… In družino iz Poljske. Ta je pred soncem za nekaj minut pobegnila v senco pod leseno lopo za shranjevanje delovnih pripomočkov. »Prvič smo na kolesarskem dopustu. Danes je naš cilj, da prikolesarimo do pice,« je rekla Joana. »In do sladoleda,« jo je dopolnil mož Derek, medtem ko sta se otroka osveževala z vodo. Bili so blizu cilja, od Bohinjske Bistrice jih je ločil le še kakšen kilometer.

Ker sta otroka že dovolj velika, v Sloveniji preživljajo aktivne počitnice. Prej so hodili na plažo v Turčijo in Egipt, sedaj kolesarijo, plezajo, raftajo… A nista bila prvič v Bohinju. Pred dvema letoma sta bila Joana in Derek na Triglavu. Tako sta postala Slovenca. »Na to sva ponosna. Morda bova čas po upokojitvi preživela kar v Sloveniji, tako nama je všeč,« se je zasmejala Joana. Štirinajst dni ne bodo uporabljali avtomobila, kolesa pa so si sposodili v Bohinju. Vozijo se po manj zahtevnih kolesarskih poteh, primernih tudi za mlajšega sina, ki je bil, oblečen v rumeno majico nogometaša Roberta Lewandowskega, prvič na večjem kolesu. Ko je prišel čas slovesa, je Joana smeje rekla: »Lewandowski je lačen.« In so se počasi odpeljali.

Mi pa tudi. Mimo bohinjskih svisli, kemičnih stranišč, številnih postajališč z razgledom na bohinjske gore in z lahnim vetričem v obraz, ki je hudiča vsaj malo ohladil in se narahlo zaletaval v čelado, da je žvižgalo pod njo. Tako vse do naslednjih turistov.

Na dvokolesu po Sloveniji

Kjer se cesta v Ribčevem Lazu spusti proti jezeru, sta dva brzela na dodobra otovorjenem dvokolesu, da ju ni bilo najlažje ujeti. »Lahko se pogovorimo, ampak le za deset minut,« je s francoskim naglasom v angleščini dejal moški, potem ko sta z dekletom odpela čeladi in stopila na tla. »Na dvokolesu se voziva, ker je moje dekle slepo,« je pojasnil Boris iz Francije, iz regije Rona-Alpe. Odpravila sta se na svoj »tour de Slovenie«. Avto sta parkirala v Novi Gorici in se čez Vršič prebila do Bohinja. Vse to v treh dneh. Najlepši del poti je bil ravno čez najvišji slovenski prelaz. Tudi najbolj naporen, a se strmemu klancu in serpentinam, ki rekreativca nagovarjajo, naj popusti in sestopi s kolesa, nista dala prepričati. »Vsega sva prevozila,« sta dejala složno in z rahlo povzdignjenim glasom. Kdor pride na Vršič s kolesom, je junak. Kdor je gor prvi, ponavadi zmaga na pravem tour de Slovenie. Čeprav ne tekmujeta, sta zmagovalca tudi Boris in Caroline. Njuna večetapna dirka je še kako uspešna in v njej nadvse uživata. Sta brezskrbna, s seboj nimata niti mobilnega telefona. »Na cesti na Vršič sva srečala veliko motoristov in videla veliko napisov z belimi črkami. Verjetno so to imena kolesarjev,« se je zanimivosti spomnila Caroline. Pa bi dodala še svoji, saj je tudi njima uspel velik dosežek. »Ne, ne,« sta se zasmejala. Onadva ne tekmujeta, nista »profesionalna rekreativca«, ampak le uživata v miru in vznemirjenju, ki ga istočasno ponujajo sive ceste. In v kampiranju, ko se počitniško delovni dan konča.

»Na kolesu opazujeva okolico, navezujeva stike z ljudmi. Za to imava neprimerno več časa, kot če bi potovala z avtom. Raje združujeva dvoje stvari, ki ju imava rada – šport in potovanje. Ker voziva v tandemu, se vsi hočejo pogovarjati z nama. Zelo so prijazni in radi pomagajo. Kolesarjenje nama je blizu, saj živiva na podeželju, kjer da se veliko voziva s kolesom, prav tako najini otroci. V Sloveniji lahko v kratkem času vidiva veliko stvari, od morja do gora,« se je razgovorila Caroline, ki je prevajala Borisove besede, jih združevala s svojimi mislimi in jih sestavljala v celoto. Nad cestami se nista pritoževala. Toda. »Težko je najti pravo smer,« je dejala, preden je Boris razgrnil zemljevid. Na njem je bila vrisana dolga rdeča črta. Od Bohinja se je vila proti Ljubljani, Novemu mestu, meji s Hrvaško, kjer nameravata ob Kolpi kolesariti več dni, se približala Ilirski Bistrici in se vrnila nazaj v Novo Gorico. Saj njuna pot resnično spominja na dirko po Sloveniji! V štirinajstih dneh sta se namenila prekolesariti pol države. Zemljevida z oznako poti si nista natisnila z interneta, temveč sta pot sestavila sama, je ponosno povedal Boris. Kako bosta prišla do Ljubljane, še nista vedela. Oznake jima pri tem ne bodo v veliko pomoč, saj jih ni oziroma jih je premalo, ali pa ceste niso kolesarjem prijazne.

To sicer ve vsak prekaljen slovenski kolesar. Tudi zakonca Jože in Snežna iz Škofje Loke. S kolesarskim turizmom imata veliko izkušenj. Kolesarila sta po mnogih poteh po Evropi. »Vidim tujce, ki se od Medvod do Ljubljane peljejo po glavni cesti. Ne vedo, da obstajata še dve cesti, manj prometni, ker o tem niso informirani,« je Jože dejal poznavalsko, medtem ko je žena prikimavala. »Kolesarski turizem je v Sloveniji premalo poznan. Država bi morala poskrbeti, da bi bili večji kraji med seboj povezani s kolesarsko stezo in poti primerno označene. Ne zavedamo se te tržne niše. V tujini je drugače. Ko sva kolesarila ob Muri, sva na primer srečevala 75-letne gospe, ki so šibale kot raketa. So pa kolesarske steze, kar jih imamo, kakovostne,« je govoril počasi in s premolki. Dodal je, da pogreša povezavo med Bledom in Bohinjem, medtem ko se je naš vodnik Grega Šilc v ozadju zgolj muzal. »Problematični so trije kilometri. Vsi si želimo, da bi bila Bled in Bohinj povezana,« je prikimal.

Kolesarila sta že po romarski poti do Santiaga de Compostele v Španiji, pa od izvira Donave do Beograda, ob Muri, Savi ter še marsikje. Tokrat sta se pripeljala z avtom le za en dan v Bohinj, da bi s kolesom preizkusila Klodičevo pot, eno najnovejših turističnih pridobitev v Zoisovi deželi, in se družila s svojimi otroki, ki uporabljajo modernejše prevozno sredstvo na štirih kolesih.

Na plaži bi trpel

Vsako leto se odpravita na daljše kolesarsko popotovanje. »Kolesarski dopust je najlepši, kar sem jih kadarkoli doživel, pa nisem več v rosnih letih. Najbolj imenitno je bilo na Camino de Santiago v Španiji. Gre za mešanico romanja, srečevanja ljudi z vsega sveta in bogate zgodovine. Pa še Galicija je izjemno lepa. Imajo dobro vino, ki se prileže ob koncu dneva,« je zadovoljno dejal. Kaj ni bolj prijetno po zmelkowsko ležati na plaži, z možgani na off ter jesti v hotelu iz bleščečega marmorja? »Kje pa. Tam bi trpel,« se je namrščil gospod Jože.

Kolesarski dopust ni pretirano naporen, čeprav se na prvi pogled morda zdi drugače. Sploh ob podatku, da z ženo, kadar pred seboj nimata večjih vzponov, naredita tudi do 120 kilometrov na dan. A ne hitita. Kolesarita v zmernem ritmu, ob koncu dneva pa jima prija okusen prigrizek, po možnosti tradicionalen za deželo, ki jo obiščeta. Pot si začrtata pred odhodom, prenočišč pa ne rezervirata. »Ko se bliža konec dneva, se začneva razgledovati, kje bi lahko spala. Je lahko kar adrenalinsko, kadar prideš v kraj, kjer so penzioni zasedeni. A se nama še ni zgodilo, da bi ostala brez strehe nad glavo.«

Potovanje naredijo posebno ljudje. In zgodbe, ki jih izvesta. »Če ne bi počitnikovala na tak način, ne bi nikoli izvedela, kako na primer živi madžarska manjšina na Slovaškem. Nekoč sva bivala pri njih in izvedela, da se počutijo zatirane.« Čeprav so še sveži spomini na zadnji dopust v maju, že razmišljata o novem. Jože navija, da bi prihodnje leto končala pot ob Donavi. Se s kolesom podala od Beograda do izliva Donave v Črno morje. Tako bi jima uspel podobno vrhunski rekreativni dosežek kot Martinu Strelu. Le da na kolesu.

Ko je Jože razlagal o svojih doživetjih, ga je Grega Šilc pozorno poslušal. Večkrat je prikimal. Strinjal se je, da se Slovenija ne zaveda, koliko lahko iztrži od kolesarskega turizma. Za kar pa je treba najprej nekaj vložiti. Poleg pomanjkanja kolesarskih poti in primerno označenih cest po Šilčevem mnenju tudi zakonodaja ni prijazna kolesarjem. »Zakonska ureditev na nas gleda kot na huligane!« Lastnik vodniške agencije Hike and Bike je imel v mislih predvsem gorsko kolesarjenje, eno od priljubljenih oblik kolesarskega turizma. Predmet negodovanja kolesarjev je uredba o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju. V njenem prvem členu so kolesa obravnavana enako kot vozila na motorni pogoj. Obojim je prepovedano voziti, ustavljati, parkirati in organizirati vožnjo v naravnem okolju. Drugo vprašanje je, koliko ljudi ve za to uredbo. Še zlasti v poletnem času ni težko najti kolesarjev, ki uživajo v vožnji po površinah, kjer naj se to ne bi počelo.

Palica bolj škodljiva od kolesa

»Zakone pišejo ljudje, ki sploh ne vedo, kaj je turno ali gorsko kolesarstvo. Mislijo, da gre za norce, ki uničujejo naravo. Tujci pridejo sem z namenom upoštevati pravila, mi pa že vse nastavimo tako negativno,« je nadaljeval Šilc.

Naravno okolje bi v grobem lahko opredelili kot območje, kjer ni urbane infrastrukture – tam, kjer se konča pot za avtomobile in se začne gorska pešpot, trim steza... Še nekoliko bolj strogi predpisi veljajo v Triglavskem narodnem parku. Se je v njem dovoljeno s kolesom voziti po makadamu? »Na to vprašanje ne znam odgovoriti,« je glas nekdanjega tekmovalca v gorskem kolesarjenju obarvalo začudenje.

Koliko škode lahko povzroči kolesar, ki se vozi po gorskih poteh in travi? »Posledice so lahko vidne na zahtevnem spustu. Če je ta tako strm, da ga kolesar ne obvladuje več. Takrat začne blokirati zadnje in prednje kolo. Če je tega ogromno, se pojavi neka oblika erozije.« Koliko je to – ogromno? »Če bi vsem, ki v enem tednu pridejo v Bohinj, naročili, naj gredo na neki odsek in tam močno zavirajo, bi se poznalo,« je Šilc našel primerjavo. »Neka nemška raziskava je pokazala, da pohodnik, ki zabada palico v tla, naredi več škode kot kolesar. A da ne bo nesporazuma, tudi pohodništvo je moja ljubezen.« Rešitev vidi v dvonamenskih poteh, ki ponekod po Sloveniji že obstajajo.

Kolesarski turizem je priljubljen po vsej Evropi. Predvsem v državah, ki pozimi ponujajo smučanje in tek na smučeh. »Veliko sem razmišljal o tem, zakaj je kolesarski turizem v porastu. Verjetno zato, ker si na kolesu mobilen, ker nekaj narediš za svoje telo, hkrati pa nisi tako zelo počasen. Vsi znamo voziti kolo, a se vsem ne ljubi hoditi,« je dejal in pritrdil, da gre verjetno tudi za obračanje stran od urbanizacije – iz mest na podeželje, iz avtomobilov na kolesa. Pa tudi za sinergijo med različnimi tipi kolesarstva, ki povezuje ljudi z različnimi željami in sposobnostmi.

Tak primer se je na štirih kolesih pripeljal mimo, ko smo sedeli na terasi bara v Bohinjski Bistrici. »Poglejte,« je z roko pokazal na streho avtomobila, otovorjeno z dvema kolesoma. »On ima specialno, gospa pa mestno kolo. Vem natanko, kaj bosta takšna gosta naredila. Skupaj se bosta peljala po kolesarski poti. Potem se bo moški povzpel na Pokljuko ali do Bleda, gospa pa bo za jezerom ali ob Savi počakala v kakšnem baru. On ima predobro kolo za našo kolesarsko pot, ona pa preslabega za to, da bi vozila v hrib. Ampak oba prideta sem in uživata.«

Grajski princ

Drugačne vrste turista sta Hannah, študentka iz Hamburga, in Harry, Avstralec v štiridesetih. Sta bolj popotnika kot turista. S tisoč in eno dogodivščino v nahrbtniku in oceanom spominov pod olivnima klobučkoma. Še posebno Larry, za katerega je potovanje način življenja.

Ko je sončava nad Bohinjskim jezerom slabela in jo je počasi začel prekrivati večer, je v kampu v Ukancu točil vodo, medtem ko je Hannah privolila v pogovor. »Pot sva začela v Pragi,« je dejala. Predvsem po Avstriji pa tudi na Češkem sta se vozila po kolesarskih parkih, po poteh, namenjenih le kolesarjem, v Sloveniji pa skupaj z ostalim prometom. »A v Sloveniji so nama ljudje navdušeno mahali in hupali,« se je zasmejala.

Larry je slišal pogovor in se približal. Ko je pristopil, je bilo na njegovem obrazu razbrati redko videno spokojnost. »Kolesarjenje je zame edini način potovanja,« je rekel komaj slišno. »Najlepši občutek je, ko v tuji deželi stopim z letala, taksisti mi ponujajo prevoz, jaz pa le razložim kolo in se odpeljem,« je ponazoril, kako svoboden in neodvisen je kolesar popotnik. Zložljivo kolo ga je čakalo prislonjeno na drevo. Je manjše in na pogled ne deluje ravno primerno za dolga popotovanja, a z njim nima težav. Le kadar je cesta luknjava, zazna več tresljajev.

Namenjena sta proti jugu, morda prideta vse do Albanije. Hannah si je za cilj izbrala Italijo, od koder se bo odpravila domov, ker ima študijske obveznosti. Kaj pa Harry? »Ne vem.« Nima cilja. Potoval bo, dokler ne zmanjka denarja. V Avstraliji je prodal podjetje. Ukvarjal se je s kajakaškim turizmom. A le pet mesecev na leto, sedem mesecev je potoval. To mu ni bilo dovolj, zato se je odpravil za vedno. Vsaj tako se zdi, saj ne daje nobenega znaka, da bi hotel vrniti domov.

Razkrival je zanimivosti s številnih kolesarskih poti. »Lahko vam povem sto različnih izkušenj, ki jih ob drugačnem načinu potovanja ne bi nikoli doživel.« Bilo je dovolj, da je opisal eno. Razložil je, kako je v Franciji postal grajski princ: »Našel sem mesto za kampiranje v vasi. K meni je prišla neka gospa. Bila je na konju, z njo pa majhno dekle. Vprašal sem jo, ali lahko tam kampiram. Rekla je, da ne, a da lahko na bližnjem polju. Potrepljal sem konja in spregovoril nekaj besed z dekletcem. Pa je rekla, naj kampiram kar pred njenim domom, za katerega se je izkazalo, da je grad. Spoznal sem še njenega moža, ki mi je namestil improviziran tuš, kar je bil zame popoln luksuz. Povabili so me na večerjo. Zahvalil sem se in rekel, da imam svojo hrano. A so vztrajali. In sem šel. Grad je bil obnovljen. Čudovit!« Še dan pred tem je spal v gozdu, potem se je družil z grajsko gospodo. »V takšnih dogodivščinah je vsa čarobnost. Zame so to nebesa,« je govoril tako mehko, kot bi hodil po mahu.

Prav nič ni dajal vtisa, da bi ga skrbelo, ker s prijateljico še nista našla prenočišča. Na vhodu v kamp je pisalo, da so vse parcele zasedene. Morda bosta vprašala, ali lahko vseeno prespita tu, saj ne potrebujeta veliko prostora. Ali pa se bosta znašla kako drugače.

Preden sta se lotila iskanja prenočišča, sta si zaželela še nekaj. Želja je bila precej predvidljiva. »Lepo bi bilo, če bi v Sloveniji zgradili kolesarski park, saj je kar stresno, ker moraš biti med vožnjo ves čas pozoren na avtomobile,« je povedala Hannah. Ne bi bilo slabo, če bi tudi v Sloveniji funkcionirala kolesarska mreža Eurovelo, ki je razvejana predvsem v srednji in severni Evropi, se je strinjal Harry. »Pa saj niti tega ni treba, verjetno bi bilo drago. Dovolj bi bilo že pol metra prostora za kolesarje ob cesti. Le toliko,« je pokazal z rokami. »Od Ljubljane do Bleda ni ničesar temu podobnega,« je dodal že rahlo proseče.

Kaj bi mu Slovenec odgovoril drugega, kot se izgovoril na državo. Še dobro, da Avstralec ne ve, kako učinkovita je.