»Hiša dobrega počutja«, kot jo tudi imenujejo, je nadstropna hiša v bližini gradu Khislstein, v kateri je na prehodu iz 18. v 19. stoletje deloval slovenski slikar Leopold Layer, danes pa velja za stičišče kulturnega dogajanja v Kranju. Delno so jo obnovili že v 90. letih, nato pa je samevala vse do leta 2007 oziroma 2008, ko jo je prejšnja občinska uprava prenovila s pridobljenimi evropskimi sredstvi. Po prenovi občina ni prejela obljubljenih dodatnih sredstev, zato je pripravila razpis, s katerim je iskala vlagatelja, ki bi v infrastrukturo vložil lastna sredstva.
Na razpis se je s svojim zavodom Carnica prijavil Aljaž Primožič, ki je skupaj s Petro Puhar Kejžar in njenim Društvom Puhart ter občino podpisal tripartitarno pogodbo, s čimer je začel vlagati v kavarno, rezidenco za tuje umetnike in v celotno infrastrukturo. 8. februarja 2011 je bila hiša prvič odprta za javnost, 5. maja istega leta pa je zaživela kavarna ter se začel likovni, glasbeni in literarni program.
Gostiti želijo več tujih umetnikov
»Osnovna vizija je bila narediti presežek na področju kulture, od vizualne umetnosti do glasbene, kar nam je v veliki meri uspelo, saj so obiskovalci navdušeni nad atmosfero in umetniškim ozračjem,« pripoveduje idejni vodja Aljaž Primožič. »A želeli bi si povabiti več slikarjev, gostovanje tujih umetnikov pa žal stane veliko.«
V treh rezidencah, ki so urejene v zgornjih prostorih hiše in so prednostno namenjene prav gostujočim umetnikom, so v dveh letih delovanja gostili 35 tujih umetnikov, ki so skupno ustvarili več kot 200 nočitev. V lanskem letu so gostili na primer slikarja iz Črne gore in Srbije, prejšnji mesec pa pet japonskih umetnikov. »Tu so ustvarjali, imeli svoje razstave, nato pa nam pustili tudi nekatera svoja dela. Odšli so izjemno zadovoljni, saj smo zanje res dobro poskrbeli in jih v lastni režiji vozili tudi na izlete,« pojasnjuje Primožič. A v ta namen so gostitelji namenili lastna sredstva, saj so od začetka upravljanja hiše od občine po razpisih prejeli zgolj nekaj več kot 10.000 evrov sredstev, kar je za približno 400 dogodkov, ki so jih pripravili v tem času, zelo malo.
»Hiša bi morala biti v osnovi namenjena likovni umetnosti. Ker pa nismo imeli dovolj sredstev, smo primanjkljaj pokrivali z glasbenim programom, da smo z vstopninami in izkupičkom kavarne dobili vsaj nekaj sredstev za delovanje hiše. S pomočjo glasbe smo hišo tudi spromovirali, da imamo nekaj dnevnega obiska,« pojasnjuje idejni vodja Layerjeve hiše. Kavarna je namreč glavni financer vsega njihovega programa. »Čeprav vse, kar zaslužimo iz kavarne, usmerimo nazaj v program, še vedno delujemo z minusom,« trdi Primožič, »in to je dokaz, da hiša v tem koncu Kranja z zahtevanim programom ne more delovati brez pomoči države ali lokalnih skupnosti.«
Unikaten, a nedonosen program
Prav zato se ustvarjalci programa veselijo novega javnega razpisa za izbor programskega upravitelja Layerjeve hiše, ki ga je zaradi nekaterih napak, ki so se zgodile pri prejšnjem razpisu, občina pred kratkim ponovno razpisala. Po tem razpisu bodo – seveda če bodo na njem ponovno izbrani – pridobili sredstva tudi od občine, kar jim bo olajšalo upravljanje hiše in omogočilo, da ta resnično zaživi. Na razpis se prijavljajo samozavestno, saj verjamejo, da v Kranju nimajo prave konkurence, po besedah Primožiča pa so prepričani, da bi z minimalno pomočjo države ali občine lahko uspeli še »desetkrat bolj«, kot so že.
Kljub temu so v sicer zapuščeni konec Kranja v lanskem letu uspeli pripeljati kar 35.000 ljudi. Ti so se udeleževali raznovrstnih umetniških delavnic, poslušali različna predavanja s področja umetnosti, si ogledovali likovne, fotografske in kiparske razstave ali pa sodelovali na številnih literarnih večerih. Obisk hiše so si lahko popestrili z ogledom prostorov, namenjenih muzejski dejavnosti. V enem od njih je postavljena stalna razstava Janeza Puharja, izumitelja fotografije na steklo, v drugem bodo po načrtih do konca leta postavili stalno razstavo o Leopoldu Layerju, že sedaj pa si obiskovalec v tem delu hiše lahko ogleda enkraten prostor, poslikan z bogatimi freskami tistega časa.
Obiskovalci so si imeli možnost ogledati tudi številne gledališke in filmske predstave ter poslušati glasbene nastope vrste domačih in tujih izvajalcev. Po besedah Primožiča se pri oblikovanju glasbenega programa trudijo izbirati glasbenike, ki igrajo kakovostno nekomercialno glasbo in se skladajo z ambientom hiše. »Veliko je jazza, ni pa zabavne glasbe, ker koncept hiše ni ustvarjen za instantno zabavo, pač pa meri na kakovost,« poudarja Primožič, pri čemer dodaja, da kakovost na žalost ne prinaša dobička, zaradi česar jim tudi koncerti praviloma prinašajo izgubo. Pri oblikovanju programa si prizadevajo za unikatnost, ali kot pravi Primožič: »Če imajo enak program še nekje v Kranju, zanj pri nas ni več prostora.« V tem tednu na primer prirejajo štiri dogodke, od tega tri večerne koncerte in predstavo improvizacijskega gledališča.