»Dolga leta sem tudi sama hodila po vodo, zdaj pa ne morem več, saj imam hudo astmo. Sploh v teh vročih dneh je bilo zelo težko. Zdaj sem zelo srečna. S kantico pridem k cisterni, natočim vodo in si lahko doma tudi kaj operem. Vsak dan imamo svežo vodo za pitje, kuhanje. Ko pa smo prej nosili vodo iz potoka, je bila, ko smo prišli domov, že tako topla, da je nisi mogel piti,« dodaja.
Po vodo kar na bencinsko črpalko
Romi v Žabjaku so zelo hvaležni predvsem Mileni Tudija iz Zveze Romov za Dolenjsko, ki je na problematiko pitne vode prejšnji teden opozorila varuhinjo človekovih pravic Vlasto Nussdorfer ob njenem obisku v Novem mestu. Varuhinja je novomeške Rome nenapovedano obiskala tudi sama, hkrati pa pozvala novomeško občino, naj ljudem čim prej omogoči dostop do pitne vode. To je občina tudi storila in s tem dokazala, da če je prava volja, se najde tudi pot. Za približno 40 najrevnejših prebivalcev v romskem naselju, med katerimi so tudi starejši, ki sami ne morejo po vodo dva kilometra daleč, je namestila premično cisterno z vsakodnevno svežo vodo.
Roman Novak je po vodo hodil na bližnjo bencinsko črpalko. »To vodo smo imeli samo za kuhati in za piti, za umivati je ni bilo dovolj. Zelo smo veseli te cisterne. Ko pa bo vodovod, ki nam ga obljubljajo, bo sploh enkratno,« pravi. V Žabjaku sicer vodovoda še ne bo, bodo pa predvidoma v roku štirinajstih dni v naselju dobili začasni skupni vodovodni priključek oziroma javno pipo, napoveduje Mateja Jerič, vodja urada za kulturo, zdravstvo in socialo na novomeški občini. Občina je v dogovoru z Romi Novaka določila tudi za skrbnika priključka, ki bo bdel nad pipo in porabo vode.
Iskali bodo sistemske rešitve
»Kot so povedali sami Romi, so v preteklosti v naselju, a ne prav na istem mestu, že imeli javno pipo. Ker pa niso skrbeli za red in čistočo in ker so vodo porabljali nenadzorovano, je občina pred petnajstimi leti pipo zaprla. Zato smo zdaj določili skrbnika,« pravi Jeričeva. Romi so podpisali tudi izjavo, da bodo plačevali pavšal za porabo vode. Če ga ne bodo plačevali, jim bo Center za socialno delo znesek trgal od socialne pomoči.
»Skušali bomo doseči, da bo čim več ljudi koristilo to vodo. Ker pa je tudi na drugem koncu naselja nekaj družin brez pitne vode, bomo morali razmišljati tudi o neki sistemski rešitvi. Pri tem je glavna ovira neurejeno lastništvo zemljišč, večina naselja namreč stoji na zasebnih zemljiščih. A s komunalo že iščemo primerne rešitve. Ker smo vsi usmerjeni k istemu cilju, menim, da bomo rešitev tudi našli,« dodaja Jeričeva.