Kamničan se je te dni z reprezentanco mudil na napornih pripravah, saj ga oktobra čaka nastop na mladinskem svetovnem prvenstvu. O ciljih sicer še ni veliko razmišljal, a obenem ne skriva želje, da bi na ekipni tekmi ponovil uspeh izpred dveh let na Poljskem, ko se je v domovino vrnil z bronastim odličjem: »Pri mladincih je konkurenca zelo zahtevna. Izvrstni so predvsem tekmovalci iz azijskih dežel. Želim se uvrstiti čim višje, za kar pa bo treba ogromno trenirati in imeti tudi nekaj sreče. Mislim, da sem sposoben poseči po vidnem rezultatu, sploh ker je v lokostrelstvu možno čisto vse.«

Ko mladenič omeni, da je treba veliko trenirati, se ne šali, saj drži lok v rokah tudi po pet ur dnevno. Kot sam pravi, je lokostrelstvo disciplina, ki ji moraš, če želiš uspeti, posvetiti ogromno časa, veliko pa je odvisno od psihične pripravljenosti. »Z glavo moraš biti pri stvari. Lahko bi šel na trening in pri tem puščice brezglavo pošiljal v tarčo ali pa s seboj pripeljal celo prijatelje, vendar bi bilo potem bolje, da sploh ne bi prišel na strelišče,« pojasni Štrajhar, ki je bil zaradi psiholoških preprek še pozimi tik pred tem, da lok za vselej postavi v kot. Nato mu je na pomoč priskočil športni psiholog: »Zdaj mi je precej lažje, saj ob podobnih težavah dobro vem, kako se z njimi spopasti.«

Lokostrelec med drugim priznava, da mu misli že bežijo k olimpijskim igram v Riu de Janeiru, ki pa za 18-letnika ne bodo prve: »Nastopil sem v Londonu in bil med najmlajšimi v reprezentanci. Tako kot bi verjetno dejal vsak športnik, je bila tudi zame izkušnja fenomenalna.«

Prav z nastopom v britanski prestolnici si je bodoči študent fakultete za strojništvo prislužil spoštovanje vrstnikov, saj ga nekateri njegovi sošolci na športni gimnaziji zaradi treniranja lokostrelstva niso jemali preveč resno. »Ko sem prišel v gimnazijo, so številni dejali, da je lokostrelstvo nekaj povsem nesmiselnega, sam pa da sem malodane motorično nesposoben. A z nastopom na olimpijskih igrah so name začeli gledati drugače, začeli so me spoštovati,« ponosno pove Štrajhar, ki je lokostrelstvu zvest že celo desetletje.

Kljub temu mu časa za nekatere obstranske dejavnosti ne zmanjka. »Zdaj ko imam počitnice, se še najde čas. Poleg treningov igram kitaro, se dobim s punco, pa je dan hitro naokoli. Včasih si zaželim, da bi bil dan malenkost daljši ali pa mi vsaj ne bi bilo treba toliko spati,« se pošali športnik, ki se ga je zaradi lokostrelskih sposobnostih že prijel vzdevek slovenski Robin Hood.