A odločnost, s katero govori o svojih načrtih in videnju sebe, je več kot prepričljiva in polna samozavedanja, da je pomembna točka na svetovnem boksarskem zemljevidu sveta. Da se lahko sooči s komer koli. Za njim ne nazadnje stoji bogata tradicija. Tako makedonskega kot romskega boksa, ki sta nekoč dajala boksarje svetovnega formata. A pozor, Ace Rusevski, bržkone najbolj znan makedonski boksar v Šutki, »ne kotira«, kot bi se reklo. Kajti v Šutki priznavajo samo svoje šampione, med nogometaši pa je Ronaldo bolj priljubljen od Messija. Tak vtis vsaj ponujajo dresi otrok. Veliko ronaldov.

»Ne potrebujem trenerja. Vse delam sam. Gledam Youtube. Manjka mi še 20 odstotkov, da bi obvladal, kar bi rad, to je pa popolnost veščine ruskega stila,« pravi Semi. Da človek trenira dvakrat na dan, vendar pa brez vreče, prav tako pa tudi brez sparing partnerjev v šolski učilnici, v kateri seveda ne stoji ring, prav tako pa v kotu ni uteži, na steni pa ni velikega ogledala, da tušev, masažnih miz, dodatkov k prehrani in podobnih luksuzov ne omenjamo, je podatek, ki ga ni za navreči na odmet.

V tem primeru ne govorimo o slabih pogojih, temveč o pogojih, ki jih po naših kriterijih pravzaprav ni. »Ker to je tako, kot če bi imel pri treningu tenisa lopar, manjkala bi ti pa vsaj žogica, če že ne tudi teren z mrežo in nasprotnik. Sicer imam nekaj malega državne štipendije, vendar pa s to ne morem pokriti niti najmanjših stroškov. A nič zato. Vem, kaj zmorem. Hladnokrven sem. Boks mi pomeni vse,« pravi Sem. Po treningu izvleče škatlico cigaret, si prižge eno in navrže, da mu to najbolj paše. Obljubil sem mu, da bom na naslednjem evropskem prvenstvu, na katerega se kani kvalificirati, navijal zanj.