Letošnje puljsko poletje v sosednji Hrvaški sta zaznamovala dva dogodka. Jubilejni 60. festival igranega filma ter rojstni dan najbolj znanega istrskega rokerja Bruna Langerja. Resnici na ljubo je za drugi dogodek vedelo neprimerno manj ljudi kot za prvega, pa vendar ne moremo kar tako mimo njega. Čelni mož ene najbolj prepoznavnih rock skupin na prostoru nekdanje Jugoslavije Atomsko sklonište je namreč dan pred odprtjem omenjenega festivala stopil v 65. leto življenja, v katerem bo obeležil 50 let ukvarjanja z glasbo. Tu nekje je torej kot člani v svetovnem merilu veliko bolj znanih Rolling Stonesov, čeprav se bo ta primerjava morda komu zdela neumestna.
Del kariere oddelal tudi pri nas
»V posebno čast si štejem, da so v glasbeni podlagi otvoritvenega programa festivala predvajali tudi moje avtorsko delo Pakleni vozači, kar štejem kot najlepše darilo za svoj rojstni dan,« se letošnjega odprtja puljskega festivala rad spomni Langer, ki zase pravi, da je Hrvat, čeprav se nobenemu od njegovih prednikov po žilah ni pretakala hrvaška kri. Oče je bil sudetski Nemec, mati Srbkinja, rodil se je na Reki, prve mesece pa preživel v Zagrebu. Ker sta se njegova starša v Pulj preselila, ko je bil še majhen, je tudi (zapisano po istrsko) Puležan in Istran. V Sloveniji so ga v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je ob bobnarju Zlatku Klunu in kitaristu Veriju Gorjupu basiral v tedaj znani koprski rokerski skupini Boomerang, imeli za Slovenca. Tudi sicer ga na Slovenijo še danes vežejo mnoge vezi, zaradi katerih pravi, da se pri nas počuti kot doma.
Kako se tudi ne bi. Slovenka je na primer tudi njegova žena Marija (ljubkovalno jo kliče Maca), hčerka pred šestimi leti umrlega mornariškega častnika, po činu komandanta bojne ladje, Jožeta Pretnarja z Gorenjske. Poročila sta se leta 1971. Marija je soustanoviteljica Slovenskega kulturnega društva Istra iz Pulja in njegova podpredsednica. Član društva je tudi Bruno. Na ustanovitveni prireditvi leta 2001 je nastopil Brunov prijatelj, ravno tako Gorenjec, Andrej Šifrer. Poleg njega posebej ceni še vrsto drugih znanih imen slovenske glasbene scene, s katerimi je bil ali je še povezan. Pravi, da na primer Janeza Bončino Benča, Jureta Robežnika, Iva Umeka in Dušana Velkavrha ceni in spoštuje kot člane družine.
Zadnji in nato prvi onkraj Drine
V času igranja pri Boomerangih je prepotoval praktično vso tedanjo Jugoslavijo in pridobil ogromno glasbenih ter organizacijskih izkušenj, ki jih je s pridom uporabil leta 1976, ko je skupaj z glasbeniki iz domačega Pulja ustanovil rokersko skupino Atomsko sklonište, s katero nastopa še danes. Ker pri tedanji zagrebški diskografski hiši Jugoton za njihovo zvrst glasbe niso imeli posluha, so svojo prvo in vse naslednje plošče posneli za Založbo kaset in plošč RTV Slovenija. »Ljudem iz Jugotona, ki so nas pozneje začeli vabiti k sebi, sem rekel, da k njim ne prestopimo niti za milijardo dolarjev,« se spominja tistih dni, ko so se »vinilke« prodajale v dosti večjih nakladah kot danes zgoščenke. V tistih časih je njegova skupina v Jugoslaviji veljala za eno najbolj priljubljenih.
Naključje (ali morda tudi ne) je člane skupine Atomsko sklonište izbralo za zadnje hrvaške glasbenike, ki so pred izbruhom velike balkanske morije v 90. letih prejšnjega stoletja nastopili na ozemlju vzhodno od Drine. Bilo je avgusta leta 1991 pred 30.000 obiskovalci na znani zaječarski kitarijadi. Dan pred tem so imeli v kragujevških Šumaricah koncert za mir. Na Hrvaško so se preko Ljubljane vrnili z edinim in zadnjim civilnim letalom, ki jih je čakalo na beograjskem letališču. Bili so tudi prvi, ki so se po zakopanju bojnih sekir leta 2000 iz Hrvaške podali na drugo stran nove meje, v Budvo v tedanji ZR Jugoslaviji. Zaradi varnosti so jih od meje na dubrovniškem območju do prizorišča spremljali policisti v civilu. Leto za tem so kot prvi hrvaški glasbeniki po koncu vojne nastopili tudi v Beogradu. »Že samo ime skupine govori o tem in tudi veliko naših tekstov je protivojno naravnanih. Naše nastopanje tam res ni moglo biti za nikogar vprašljivo ali sporno,« pravi Langer, ki je, kar od težkega rokerja, metalca, skoraj nihče ne bi pričakoval, zagovornik visokih moralnih vrednot in telesne ter mentalne higiene. Nikoli ni kadil, pil ali se drogiral, prohibicija še danes velja za vse člane skupine.
Večji talent od Mateja Parlova
Bruno pravi, da za kitaro ni bil najbolj talentiran in si je ravno zaradi tega izbral basovsko, ker se mu je igranje nanjo zdelo manj zahtevno. Dosti večjo nadarjenost je kazal za boks, s katerim se je začel ukvarjati pri dvanajstih. Tri leta kasneje se mu je na treningih pridružil vrstnik Mate Parlov, ki je za razliko od njega pri boksarskih trenerjih veljal za pravega antitalenta. Noge je držal tako narazen, da so mu jih morali na treningih z vrvjo privezati bolj skupaj.
Kljub temu se je Parlov z izjemno trdim delom in neverjetno vztrajnostjo dokopal do naslova olimpijskega prvaka, zatem pa še do naslova profesionalnega svetovnega prvaka v poltežki kategoriji. Zaradi teh dosežkov velja pred petimi leti umrli šampion in do zadnjega eden najboljših Langerjevih prijateljev za najboljšega boksarja vseh časov na prostorih nekdanje Jugoslavije. Langer se je po dalj časa trajajočem kolebanju za pot glasbenika odločil ravno takrat, ko bi moral prvič nastopiti na državnem boksarskem prvenstvu.
Po Pulju s Titovim mercedesom
Če ga v domačem Pulju kdo slučajno ne pozna kot glasbenika in civilnega aktivista – politika, ga gotovo po tem, da vozi Titov črni mercedes. O tem je v istrski prestolnici nastal že skorajda pravi mit. Domačini namreč v resnici verjamejo, da sta se v sedanjem rokerjevem avtu nekoč vozila Tito in njegova žena Jovanka, čeprav gre pravzaprav le za avto iz Titovega spremstva. »Pravi Titov mercedes je bil srebrne barve, imel je šest vrat ter bil pozneje menda prodan v Mehiko. Drugi mercedes istega tipa (mercedes 600 pullman, op.p.) pa je bil res črn, vendar je imel tudi ta šest vrat, medtem ko jih ima moj štiri. Z njim se je v Beogradu menda nekajkrat peljal nekdanji srbski predsednik Slobodan Milošević,« resnico o svojem »Titovem mercedesu« razkriva Langer. Vozil, kakršen je bil pravi Titov mercedes, v tej nemški tovarni niso izdelali veliko. Na enega je Langer naletel v muzeju Elvisa Presleyja v Nashvillu. Bil je srebrne barve, od videne bogate dodatne opreme si je naš roker najbolj zapomnil električno napravo za loščenje obutve. Elvis je tako iz avtomobila vselej izstopil z bleščečimi čevlji.
Bruno Langer z družino prebiva v enonadstropni večstanovanjski hiši sredi prostranega dvorišča, zasajenega z bori in drugim mediteranskim rastlinjem v mirnem delu Pulja. Kljub temu, da parcela meji s plažo, ga kopanje v morju ne mika. Pravi, da se v Jadranu ni namakal že več kot 30 let. V isti hiši je tri desetletja prebival tudi Slovenec Josip Kopinič, ki ga zgodovinarji in drugi poznavalci dogajanj v času druge svetovne vojne ter obdobij pred in po njej uvrščajo med največje obveščevalce tistega časa. Kot vodja sovjetske varnostnoobveščevalne službe NKVD za južno Evropo je imel neposredno radijsko zvezo s Stalinom. Bil je eden redkih, ki so bili s Titom na ti in po nekaterih podatkih naj bi bil ravno Kopinič zaslužen, da je Tito zasedel vodilni položaj v jugoslovanski komunistični partiji. »Za Kopiniča lahko rečem, da je bil pravičen človek. Največkrat sva se srečala, ko je na dvorišču pred hišo obešal perilo in pogovori z njim so bili vedno zelo zanimivi. Veliko dogodkov je znal predvideti. Ko sem ga leta 1982 vprašal, kako bo z Jugoslavijo brez Tita, mi je dejal, da bo na teh prostorih teklo še veliko krvi,« se pogovorov z najbližjim sosedom ter v nekem obdobju tudi direktorjem puljskega Uljanika in ljubljanskega Litostroja spominja Langer. Kopinič je umrl leta 1997 v starosti 86 let.
Kot evroskeptik v boj za mesto v evropskem parlamentu
Brunu Langerju je zelo blizu tudi politično delovanje. Kot neodvisni kandidat se je pojavil že na prvih svobodnih volitvah leta 1990, bil v obdobju 2001–2005 mestni svetnik, se na predzadnjih volitvah (neuspešno) potegoval za mesto župana Istrske županije ter si aprila letos kot evroskeptik (!) znova neuspešno prizadeval pridobiti potrebne glasove za vstop v evropski parlament. Ker v svojih političnih nastopih ne pozna strahu, je brez dlake na jeziku in zna reči bobu bob, ga uredniki tiskanih in elektronskih medijev radi vabijo na tematske pogovore in intervjuje, čeprav so, tako Langer, ravno zaradi tega nekatere izmed njih kmalu zamenjali.
»Kot evroskeptik načeloma nisem proti Evropi. Sem le tisti, ki sprašuje, kaj na Hrvaškem dobimo in kaj izgubimo z vstopom v EU. To namreč tukajšnjim ljudem ni bilo nikoli pojasnjeno. Verjetno me zaradi mojega javnega delovanja kot civilnega aktivista danes pozna več ljudi kot zaradi glasbe,« razmišlja Langer, ki ga v hrvaški politiki najbolj motijo ljudje, ki so tam zaradi osebnih koristi. Za donedavnega istrskega župana in aktualnega predsednika stranke IDS (Istrska demokratična skupnost) Ivana Jakovčića težko najde dobro besedo. Med drugim mu očita, da je pokvaril nekdanjega premierja Iva Sanaderja, v zvezi z istrskimi značilnostmi in strankarsko simboliko ga označuje za prevaranta. Tri koze v znaku IDS naj bi namreč predstavljale tri narode, ki sestavljajo skupnost tega polotoka, Hrvate, Italijane in Slovence. Langer Jakovčiču očita, da daje Slovence povsem vnemar in da tretja koza zato počasi izginja. Tudi sicer pravi, da si mora Hrvaška šele izboriti večstrankarski politični sistem, češ da so dosedanji in sedanji oblastniki produkti Udbe in da se zaradi tega nemška predsednica Angela Merkel ni hotela udeležiti slovesnosti ob vstopu Hrvaške v EU. Kaj si misli o neodvisnosti hrvaških medijev, zgovorno pove z besedami, da bi se v njegovo državo obvladovanja medijev lahko prišlo učit vodstvo Severne Koreje. Zaradi svojih zelo načelnih političnih stališč so ga v reškem Novem listu imenovali za največjega jurišnika na mline na veter na Hrvaškem, voditelj neke televizijske oddaje pa ga je (malo tudi zaradi njegove dolge sive »grive«) imenoval za leva v hrvaški politični areni.