Najbliže premiku na bolje je trenutno kanjon reke Kokre, ki deli Kranj na dva dela. Reka od Jezerskega do Kranja pomeni trenutno priložnost za osvežitev, ribiški revir in – zamujeno turistično priložnost. Zavod za turizem Kranj želi v prihodnje oživiti kanjon, ki je slikovit s kranjskih mostov, a še vedno slabo prehoden, nedostopen, neurejen. Marsikje bi ga že spremenili v naravno znamenitost in mu dodali še kakšno povezano ponudbo. Priložnost za trženje naravne lepote ob reki Kokri je iz leta v leto zgolj poudarjena v besedah, zdaj pa naj bi se oživljanja kanjona sredi mesta lotili bolj načrtno: »Imamo že zelo lep predlog načrta, upamo na ustrezne vire, zavedamo se možnosti,« trdi Natalija Polenec, ki vodi Zavod za turizem Kranj, ki zna svoje prihodke vse bolj pogosto ustvarjati tudi z uspelimi prireditvami.

Zanemarjen zaklad

Čukov bajer je v teh dneh odlično obiskan, a še vedno popolnoma zanemarjen. Gre za zasebno lastnino in družina Zabret se poskuša že dolga leta prebiti mimo administrativnih ovir, da bi preprosto vedeli, kaj ob tem naravnem rezervatu sploh lahko počnejo: »Redno prihajam sem, smeti sama odnesem, namažem se z blatom, ki je zdravilno, in ne morem razumeti, da je iz leta v leto vse skupaj bolj zanemarjeno,« trdi upokojenka, ki ji Čukov bajer zaradi bližine, narave, ohladitve – kot številnim drugim – pride še kako prav. Spremenjen občinski odlok in soglasja naravovarstvenikov pa so kazalniki na poti do ureditve bajerja in okolice. Gnezdišča ptic, ribje bogastvo, priložnost za kopanje in sončenje dobesedno na robu Kranja bi lahko odločitev o Čukovem bajerju skozi desetletja zagotovo že premaknili bliže zadovoljstvu lastnikov in tistih, ki ga imajo radi.

Kranjsko jezero je nastalo z elektrarno Mavčiče, postalo bolj prepoznavno po opazovalni poti za ljubitelje ptic, vse drugo je prepuščeno posameznikom. Kranjska in šenčurska občina nista nikdar niti poskusili s skupnimi močmi narediti jezera od kanjona Zarica v Kranju do Mavčič bolj prijaznega, dostopnega. Danes ob njem najdemo redke posameznike, ki so dojeli priložnosti, ki jih jezero ponuja, in začeli izvajati rekreativne dejavnosti in gostinske storitve. Ribiči oddajajo eno od koč, kjer lahko jemo ribe, ki pa niso iz Trbojskega jezera, druga koča je zaradi zapletov s papirji zaprta že nekaj let.

Če bi znali vsaj posnemati…

Žal tudi opazovalna pot za ljubitelje ptic ni zaživela, kot so pričakovali. Izlet s primernim plovilom po jezeru pa za zdaj ostaja le želja. V poletnem času bi lahko bolje urejena obala privabila marsikoga, tako pa poskušajo iz leta v leto pridni podjetniki vsaj popestriti koščke narave. Kmalu bo jezero staro trideset let – dejansko pa se še ni našel nihče, ki bi ga vsaj na papirju spremenil v projekt, ki bi bil izziv za podjetnike in prisila za obe občini, da ga vsaj poskusita oživiti. Za začetek morda že s tem, da bi se ob njem lahko ljudje sprehajali in uživali lepote, ki jih ne manjka.