Poslovili smo se od legende slovenskega in jugoslovanskega kolesarstva Zvoneta Zanoškarja. Bil je športni zanesenjak, od ranega jutra do poznega večera predan z dušo in telesom kolesu in do zadnjega diha zvest svojemu klubu, ljubljanskemu Rogu. Tukaj je začel svojo tekmovalno športno pot z vidnimi športnimi dosežki v jugoslovanskem merilu ob Rudiju Valenčiču in Vinku Polončiču in že leta 1953 prevzel odgovorno nalogo trenerja. »Bili so težki časi, toda lepi,« se je rad spominjal. »Oprema skromna, kolo trdo, da je kar odskakovalo na prašnem makadamu, za malico na treningu vožnje iz Ljubljane do Kranjske Gore in nazaj pa v časopisni papir zavita polenta.« To ga je utrdilo in mu dalo energije in moči, s katerima je premagoval tudi najzahtevnejše življenjske in tekmovalne preizkušnje. Zato je okoli sebe kot dolgoletni trener v Rogu in selektor jugoslovanske reprezentance vselej izbiral najboljše kolesarje. Bil je izvrsten strateg z izostrenim občutkom za izbiro nadarjenih tekmovalcev, ki lahko prestopijo prag največjih naporov na poti do vrhunskih rezultatov. Zato ni naključje, da mu je bila ob izkazani strokovnosti zaupana vloga selektorja jugoslovanske kolesarske reprezentance na kar petih poletnih olimpijskih igrah, med katerimi so se mu najbolj vtisnile v spomin v Rimu 1960, Mehiki 1968 in Münchnu 1972. Ponosen je bil tako na svoje člane reprezentance, večji del iz Roga, Franca Škerlja, Rudija Valenčiča, Toneta Ukmarja, Janeza Žirovnika, Andreja Boltežarja, Jožeta Ronerja, Staneta Božičnika, kot tudi kasneje na profesionalce Vinka Polončiča, Primoža Čerina in Jureta Pavliča. Njegov domač delovni kabinet, posvečen prostor, na Miheličevi, kamor je po napornem dnevu povabil le najbližjega prijatelja, je krasila velika uokvirjena črno-bela fotografija ob sprejemu na Dedinju državne kolesarske reprezentance ob vrnitvi z olimpijskih iger v Mehiki nekdanjega predsednika Josipa Broza - Tita. Zvone Zanoškar ponosno stoji v prvi vrsti ob njegovi levi strani. In z njo se je rad vsakemu pohvalil. »Ve se, kdo je komandant parade!« je bilo pogosto njegovo reklo, ki je izviralo prav iz tistega časa. Kot dolgoletni direktor kluba in vrhunski kolesarski strokovnjak je vselej nastopal glasno, kleno, odločno in brez dlake na jeziku. To se je bogato obrestovalo. Skozi njegovo šolo so šli Gorazd Penko, Boris Premužič, Robert Pintarič, Igor Kranjec, Andrej Hauptman, Zoran Klemenčič in še dolga vrsta vrhunskih tekmovalcev, ki so osvajali odličja na svetovnih in evropskih prvenstvih in se merili s profesionalci na Giru d' Italia in Tour de France. Zvone se je veselil vsake zmage ali dobre uvrstitve svojih rogovcev. Toda najbolj od vsega mu je k srcu prirasel kolesarski maraton Franja, ki sta ga zasnovala s Tofom in skupaj izvedla z Ivanom Winklerjem. V njem je videl priložnost za množičen rekreativni razmah slovenskega kolesarstva. Bil je ustanovitelj maratona Češenj v Brdih in zaključne prireditve ob vsakoletni sklenitvi kolesarske tekmovalne sezone Zlatega kolesa. Neumorno je pomagal pri organizaciji vrste zahtevnih domačih in mednarodnih kolesarskih prireditev, med njimi kolesarske dirke Alpe-Adria, Maratona prijateljstva Ljubljana–Lonjer pri Trstu, etape Gira d' Italia čez slovensko ozemlje v samostojni Sloveniji in številnih tekmovanj slovenskih kolesarskih klubov v različnih krajih Slovenije, vključno z dirko po Sloveniji. Za svoje vrhunske rezultate kot aktiven tekmovalec, za izjemne rezultate na področju strokovnega dela in za nadpovprečno uspešno organizacijsko delo je leta 2001 prejel Bloudkovo nagrado – najvišje državno priznanje za življenjsko delo – in kasneje tudi nagrado Marjana Rožanca za izjemne dosežke na področju športa Mestne občine Ljubljana. Več kot 50 let je uspešno vodil KD Rog Ljubljana in rad zahajal v pisarno na Slomškovi 5, kjer se na policah bohoti množica osvojenih pokalov, odličij in fotografij številnih generacij kolesarjev, ki pričajo o bogati zapuščini legende slovenskega kolesarstva. Zvone Zanoškar, hvala ti za vse.