Na najstarejšem slovenskem odprtem kopališču Mariborski otok, ki je bil že davnega leta 1951 zavarovan kot naravna znamenitost in ima danes status naravnega spomenika, je vodja reševalcev iz vode Mirko Tovilovič. Njegova sedemčlanska ekipa službuje pod okriljem zasebnega podjetja Zahteva, ki za javni zavod Športni objekti Maribor opravlja varnostno-reševalno storitev na Mariborskem otoku in v pokritem kopališču Pristan. »Če dovolite, bi najprej samo skočil v bazen, da se malo ohladim,« nas je pred klepetom ob bazenu prosil Tovilović, nato se je iz »civilnih« kopalnih hlač preoblekel v uradno uniformo.

Kako ste se odločili za poklic reševalca iz vode?

Želel sem si novega izziva: pomagati ljudem in jih reševati.

Potem bi lahko postali tudi policist, mestni redar ali pa gasilec.

Res je. Vendar me je vedno privlačila voda. Kot reševalec nisem začel delati v mladosti, temveč šele pred približno šestimi leti. Po poklicu sem namreč strojnik, bil sem zaposlen v podjetju, ki je sodelovalo pri gradnji bazena v Rušah. In sem tedaj dobil priložnost spremeniti svoj poklic in se po 20 letih dela v strojništvu lotiti nečesa novega, pri čemer imam več stika z ljudmi.

Ste kdaj trenirali plavanje?

Nikoli, plaval sem zgolj rekreativno.

Najbolj znan reševalec iz vode je lik Mitcha Buchannona, ki ga je v televizijski nadaljevanki Obalna straža igral David Haselhoff. Pri njem je bila vedno akcija, vedno se je na obali v kopalkah boril za življenje ali smrt. Vaš vsakdan najbrž ni tako vznemirljiv, da bi lahko o tem posneli nadaljevanko?

Kje pa. Dogodki so si več ali manj podobni, vendar delo ob bazenu nikakor ni monotono, še posebno na odprtem kopališču ne, kjer je poleti bistveno več obiskovalcev kot v zaprtem bazenu. Zato je tudi bistveno več poškodb in posledično več dela.

V seriji Obalna straža je imel Mitch mikavno družbo v službi, spomnimo se samo prsate C. J. Parker, ki jo je igrala Pamela Anderson. Vi takšnih kolegic nimate, ker je v Sloveniji reševanje iz vode pretežno moški poklic.

Imeli smo tudi že nekaj reševalk iz vode. Dejstvo pa je, da nas je moških več. Zakaj, težko rečem. Mogoče jih ta poklic ne privlači, verjetno je tudi, da oviro morda predstavlja nujno usposabljanje pred pridobivanjem licence. Pri izvajanju vaj za reševanje je potrebna določena fizična moč.

Kje potekajo ta usposabljanja?

V Mariboru, Celju, Kranju, Ljubljani, na Obali. Licenco podeljuje ministrstvo za obrambo, obnavljati jo je treba na vsaka tri leta.

Na kopališču Mariborski otok je te dni od 1000 do 2500 ljudi. Koliko je reševalcev ob bazenih?

Trenutno smo štirje. To vam pove veliko o tem, kako odgovoren je naš poklic, ki je po moji oceni pri nas premalo cenjen.

Kako v taki gneči prepoznate potencialno nevarno situacijo?

Rutina ti vsekakor veliko pomaga. Velikokrat pa je zelo težko, še zlasti če pride kakšen obiskovalec in zamoti našo pozornost. V takšnih razmerah opravljamo vsekakor stresen poklic.

Pred desetletji je bilo precej utopitev na javnih kopališčih, saj mnogo ljudi ni znalo plavati ali pa so precenjevali svoje sposobnosti. Zdaj so se razmere bistveno spremenile na bolje. Kolikokrat ste v kopalni sezoni soočeni z okoliščino, ki bi se utegnila končati tragično, če ne bi pravočasno posredoval reševalec iz vode?

(Tovilovič potrka po leseni mizi.) Letos reševalcem na Mariborskem otoku na srečo še ni bilo treba skočiti v vodo. Lani pa se je to tukaj zgodilo dvakrat, vendar hujših posledic ni bilo. Če se prav spomnim, je tudi v zaprtem bazenu v Pristanu bilo enkrat potrebno posredovanje. Dejstvo je, da je povprečno znanje plavalnih veščin zdaj boljše kot nekoč, ker je sodelovanje v obveznem plavalnem tečaju v osnovni šoli očitno zelo koristno. Ampak tako kot vsak sistem ima tudi ta luknje, skozi katere se izmuznejo posamezniki. Na kopališču Pristan sem že večkrat naletel na srednješolce, ki so prišli na uro plavanja v okviru šolske telesne vzgoje in niso znali plavati. Praviloma tudi takšni pridobijo dovolj plavalnih veščin, da zmorejo samostojno preplavati 25-metrski bazen.

Zadnji tragični dogodek na javnem kopališču se je zgodil 10. februarja 2010 v Mariboru, ko se je v Pristanu utopil šestletni otrok, učenec prvega razreda mariborske OŠ Franca Rozmana - Staneta. Zaradi tega dogodka je tožilstvo ovadilo več ljudi, tudi osebo, ki je na kopališču tedaj skrbela za reševanje iz vode in za nudenje prve pomoč. Kako ste vi doživeli to tragedijo?

Tistega dne sem bil prost in nisem bil na kopališču. Seveda sem se potem zelo zamislil, kako bi bilo, če bi se ta tragedija zgodila med mojim delovnikom. Takšna izkušnja te spremlja vse življenje, ne zgolj zaradi morebitne kazenske odgovornosti in grožnje z odškodninsko tožbo. Priznam, da se je moj pogled na moj poklic reševalca od takrat bistveno spremenil. Pa ne samo moj, prepričan sem, da so številni reševalci iz vode po vsej Sloveniji dobili opozorilo, da naš poklic ni zafrkancija.

Kdo ima večji faktor tveganja na kopališču? Odrasli ali otroci?

Nedvomno majhni otroci, ki še ne znajo plavati.

Prav, vendar so za njihovo varnost odgovorni njihovi starši.

Seveda. V gneči, ki zdaj vlada na kopališčih, se pri nas redno zglasijo prestrašeni starši in nas prosijo, naj jim pomagamo najti njihovega otroka, ki je v trenutku njihove nepozornosti odšel neznano kam. Potem se znajdemo pred nalogo, da naj najdemo otroka, ki ga ne poznamo, marsikdaj nam starši v paniki niti njegovega imena ne povedo. A na srečo smo doslej še vsakega otroka našli živega in zdravega.

Kako naj ukrepa kopalec, ki v bazenu zagleda utapljajočo se osebo? Naj jo gre sam reševat ali naj gre raje poiskat reševalca?

Odvisno od situacije. Na Mariborskem otoku je voda globoka največ 160 centimetrov. Če utapljajočega zagleda dober plavalec, je seveda najbolje, da mu gre takoj sam pomagat, še zlasti v primeru, če se utaplja manjši otrok. Hkrati pa naj poskrbi, da nekdo tretji pokliče na pomoč reševalca iz vode. Drugačne pa je, če skuša otrok pomagati otroku ali če je voda zelo globoka, kot denimo v Pristanu, kjer je voda pod skakalnico globoka štiri metre. V takšnih razmerah mora poklicati na pomoč reševalca, ker obstaja nevarnost, da bi utapljajoči s seboj v globino potegnil tudi tistega, ki ga skuša rešiti. Ne glede na vse povedano pa bi moral nevarno situacijo itak prvi prepoznati usposobljeni reševalec iz vode. Za to je on odgovoren. Res pa je, da pri 2500 ljudeh ne moreš videti vsega, kar se dogaja na kopališču.

Kaj počne reševalec v svojem prostem času? Ali se hodite tudi med počitnicami kopat v bazene ali raje planinarite, ker ste se med službo nagledali vode?

Priznam, da imam vode čez leto kar dovolj. Seveda pa so tukaj tudi želje mojih otrok, ki se zelo radi kopajo, zato z njimi obvezno hodimo na počitnice na morje. Z njimi občasno obiskujemo tudi druga kopališča, denimo v Mali Nedelji, Rušah, Laškem ali Banovcih.

Katero je najlepše poletno javno kopališče v Sloveniji?

Če govorimo o odprtih bazenih v Sloveniji, po mojem prepričanju ni lepšega kopališča, kot je Mariborski otok. To je naravni biser, naravno bogastvo, je največji naravni otok na reki pri nas, kopališče pa se lahko pohvali tudi z eno najbolj čistih voda v bazenih.

Sodeč po tej vaši oceni službujete v sanjskem delovnem okolju.

Res je. Že kot otrok sem se s kolesom iz Ruš vozil kopat na Mariborski otok, to je bilo naše glavno poletno zabavišče.