Če se predsednik obrtnikov zateka k obešenjaškemu humorju, je jasno, da je vrag vzel šalo in da so razmere v mariborskem gospodarstvu skrajno resne. Pulko predvideva, da se bodo že to jesen začeli nizati novi stečaji, če država ne bo ustavila varčevalnega vrtinca in začela izvajati primernih ukrepov razbremenjevanja podjetij ter jim omogočila ugodnega dostopa do svežega kapitala. Predlagani zdravilni ukrep zveni enostavno, a kaj, ko blagodejnega recepta njegove izvedbe vladni politiki še niso bili sposobni spisati na papir.

Čas pa teče, črnogledost se vztrajno zajeda v Maribor, ki je v petih letih izgubil že več kot 13.000 delovno aktivnih občanov. Nekateri so se preselili drugam, drugi so šli v pokoj, tisoči pa so zdrknili v evidenco brezposelnih. Kdo ve, koliko globlja bi bila ekonomsko-socialna beda, če ne bi samo 20 kilometrov severneje mejili na državo z najnižjo stopnjo brezposelnosti v Evropski uniji. Skorajda vsak Mariborčan, ki obvlada nemški jezik, razmišlja o tem, kako bi se zaposlil onstran meje. »Vzel bi kakršno koli delo, samo da se izkopljem iz te bede,« je pred nedavnim ob pivu tarnal znanec, kuhar po poklicu. Zdomsko delo je vsakodnevna tema pogovorov in vsak pozna nekoga, ki si je že našel zaposlitev v Avstriji in ki je zadovoljen zaradi boljše plače in boljših delovnih razmer.

»Ne obsojam nikogar, ki se odloči za ta korak. Priznajva: tudi midva bi storila enako, če bi dobila priložnost,« je ta migracijski proces komentiral Pulko. Dokler bo avstrijsko gospodarstvo potrebovalo tujo delovno silo, odliva možganov in pridnih rok ne bo možno ustaviti, saj slovenska podjetja še dolgo ne bodo zmogla toliko povečati svoje produktivnosti, da bodo zaposlenim lahko ponujala konkurenčne plače. Naj omenimo, da je slovenska bruto dodana vrednost na zaposlenega lani znašala 37.187 evrov, avstrijska številka že nekaj let presega mejo 80.000 evrov.

Najbolj katastrofičen scenarij o tem, kaj se lahko zgodi, če rešilni manevri povsem odpovedo in je obubožano mesto prepuščeno samemu sebi, si je mogoče ogledati na primeru Detroita. Prebivalstvo nekoč četrtega največjega mesta v ZDA se je z dveh milijonov skrčilo na komaj 700.000 ljudi, stopnja registrirane brezposelnosti je maja bila 16,4-odstotna. Mesto z 78.000 zapuščenimi poslopji je pred nedavnim zgrmelo v stečaj, ker ni bilo več sposobno odplačevati svojih dolgov.

Drugo največje slovensko mesto je še daleč od takšnega klavrnega konca. Ne nazadnje slovenska zakonodaja ne predvideva možnosti, da bi šla lokalna skupnost na boben. Poleg tega je mogoče hraniti optimizem z nekaj svetlimi primeri. Obseg svoje proizvodnje vztrajno širi podjetje Tam Durabus, ki je največja naložba Ljudske republike Kitajske na slovenski zemlji. Izpostaviti velja tudi družbo Starkom, ki je v stoodstotni lasti koncerna Daimler in je julija zaposlovala 208 ljudi. Uspešno je tudi zasebno podjetje SMM, ki se ukvarja z inženirskimi dejavnostmi in tehničnim svetovanjem. Lani je podjetje SMM število zaposlenih povečalo za 22 odstotkov, na 114 oseb, ustvarilo je 28,6 milijona evrov prihodkov in prislužilo 1,6 milijona evrov čistega dobička, svojo rast pa dosledno financira brez bančnih posojil!

Če smo začeli s šalo, naj z njo še končamo. Kriza ima tudi pozitivno plat, zaradi nje se je Maribor skorajda znebil gospodarskega kriminala. V večini podjetij namreč ni ničesar več, kar bi bilo možno ukrasti.