Gre za sedem besedil, ki tematizirajo vsaka svojo, ozko zamejeno temo, večinoma zelo posebno, skrajno mračno, »gotsko«. Že prva, Peti oktober, je udarna, posebna pa v tem, da edina ne obravnava individualne zgodbe, saj gre za fresko sestradanega Pariza, ki v času francoske revolucije pričakuje pošiljko kruha iz Provanse. Opis agonije lačnih množic, ki ga je Heymu navdihnil resnični »pohod žensk«, je tako slikovit, tako izrazen, naturalističen in hkrati poetičen, da se nam zarisuje kot monumentalni filmski prizor obupancev, ki čakajo rešitev na obzorju, ki pa namesto kruha dočakajo le sla, ki jim pove, da je kralj cize s kruhom ustavil, da moke ne bo. Kar zdrami množice in jih obrne naravnost proti Versaillesu...
Druge zgodbe govorijo o posameznikih. O blaznežu, ki so ga izpustili iz psihiatrične ustanove in ki v svojih paranoidnih blodnjah, ki mu jih še pospeši teža nenadne svobode, pobija vse naokoli; njegova psihološka slika je izredno precizno izrisana pot logike patološkega rezoniranja, a tudi univerzalne nebogljenosti odtujenega človeka. Tudi Tat, po katerem je poimenovana knjiga, je primer asocialneža, ki se poglablja v verske blodnje o zlu žensk, zato se znese nad Da Vincijevo Mona Lizo. Smrt obravnava zgodba Obdukcija, v kateri človeka na obdukcijski mizi kot mrhovinarji trgajo na kose patologi, ki pa je prav na točki, ko je njegovo telo povsem popredmeteno in dehumanizirano, še vedno človek, ki sanja: »In medtem ko so mu po glavi doneli udarci kladiv, so se v njem prebudile sanje, ostanek ljubezni, kakor bakla, ki je posvetila v njegovo noč.«
Pomanjkanje, bolezen, blaznost in smrt so teme mladega avtorja, kot bi slutil svoj hitri konec. Grozljivost njegovih podob, človekova usojenost k bolečini, samoti, zapuščenosti in pomanjkanju ter grozljivo končno soočenje s smrtjo, ki jih riše s toni ekspresionističnga verizma, patosa, slikovitosti in presenetljivih metafor, le tu in tam, za sekundico presvetli kakšen žarek, žarek slutnje ljubezni, obraz, ki zasveti skozi odškrnjena vrata.
