Posledično se je atletska reprezentanca z zadnjih petih največjih tekmovanj venomer vrnila s kolajno. Nikoli z dvema. Vedno je visela na vratu Primoža Kozmusa. Te kolajne so imele najlepši sijaj za atletsko zvezo predvsem zato, ker so bili s svojim najboljšim športnikom vselej v dobrih odnosih. Nikoli niso v javnosti prali umazanega perila. Ni si težko predstavljati, kako črna luč bi padla na trofejno športno panogo, če bi se prepirala s svojim najboljšim produktom že četrt toliko, kot se najbolj trofejna slovenska zimska športnica v medijih bori za svoje pravice s smučarsko zvezo. In odlika, da imaš z najboljšim najboljši odnos, je vredna truda in pohvale.
Odprava Moskva 2013 ne bo nič drugačna kot zadnje. Nove zgodovinske kolajne se bodo štele s Primožem Kozmusom. Po videnem v sezoni bi bilo veliko presenečenje, če se Kozmus iz Moskve ne bi vrnil s srebrno kolajno. Na vseh mitingih, na katerih se je v tej sezoni pomeril z mednarodno konkurenco, je tekmece z izjemo Krisztiana Parsa premagoval. Potemtakem bi bila osvojitev zlate ali bronaste kolajne pozitivno ali negativno presenečenje. A v obeh primerih bi bila sladica izjemno okusna. In večna.
Svetovno prvenstvo bo za dve slovenski atletinji pokazalo, iz kakšnega testa sta v zrelih letih svoje športne poti. Prva je Snežana Rodič, ki je blestela v prvem delu sezone, ko je krepko izboljšala osebni rekord. Imela je dovolj časa, da se optimalno pripravi za najpomembnejši nastop sezone. Vrhunsko uvrstitev ima na dosegu roke, izkušenj dovolj... Podobno velja za Martino Ratej, ki leta in leta napoveduje preboj na vrh, katerega po številnih uvrstitvah v veliki finale vsi nestrpno čakamo. Medtem ko bo lahko Barbara Špiler še zadnjič v svoji karieri na velikem članskem tekmovanju povsem neobremenjeno nabirala tekmovalne izkušnje, bo preostanek slovenske reprezentance skušal dokazati, da je bila pot v Moskvo zaslužena.