Zimbabve je postal država, v kateri je težko živeti. Samostojnost so razglasili deset let pred Slovenijo – bil je zadnja afriška država, ki se je znebila neposredne kolonialne oblasti belcev. Na razglasitvi samostojnosti je Bob Marley pel Zimbabve Is My Baby. Ob njem je bil Robert Mugabe, velika figura osvobodilnega gibanja, ki je svoj narod popeljal v svobodo. Zimbabve je bil svetla zvezda na afriškem političnem nebu, kjer je črnska večina po desetletjih oboroženega boja prišla do politične svobode in nacionalnega preporoda. Z izjemno razvitim industrijskim poljedelstvom, najboljšo prehrambno industrijo na kontinentu, fantastičnim šolskim sistemom in izobraženo elito se mu je obetala prihodnost bogate demokratične države. Danes je Mugabe še eden v dolgem nizu avtokratov, ki vlada s politično policijo, Zimbabve pa je revna država, kjer prebivalstvo živi od humanitarne pomoči in beži v tujino. Volitve v Zimbabveju so farsa. Mugabe je bil prejšnji teden ponovno izvoljen za predsednika države, a na volitvah so odločali njegovi pretepači. Kako pisatelj iz takšne družbe pride na idejo, da piše o urejanju pričesk? Huchuju se odgovor zdi preprost.

»Frizerski salon je mikrokozmos zimbabvejske družbe,« je rekel pisatelj, ki je odrasel v družini srednjega razreda. »Družbeni razred je v Zimbabveju zelo pomemben, frizerski saloni pa so eden tistih redkih krajev, kjer se lahko srečajo tako ljudje iz višjih slojev kot tudi tisti z dna družbene lestvice. Vsi pridejo, ker želijo isto: bleščeče lase in najlepšo pričesko.«

Njegov Harare je lepo mesto. Asfaltirane ulice so široke in obdane z zelenjem. Visoko, bujno drevje raste med pločniki in cestiščem ali znotraj ograjenih vrtov hiš. Nekdanja kolonialna domovanja z dolgimi dovozi so zamenjala lastnike, a ohranila svojo formo in držo ekskluzivnosti. Iti v frizerski salon je tako, kot bi prišel na zasebni obisk. Pripovedovalo se bo zgodbe, izmenjalo govorice in informacije, popilo čaj. Roman Frizer iz Harareja univerzalni prostor delikatno pomeša s prepletom medčloveških razmerij, tradicionalnih pričakovanj in hrepenenj posameznikov, ki se ne ozirajo na družbene norme.

»Ko sem bil mlajši, je bil moj svet sestavljen iz zgodb, ki mi jih je pripovedovala babica, in tistih iz knjig, ki sem si jih sposodil v šolski knjižnici,« je razložil propadli študent rudarstva. V svojih zgodnjih dvajsetih je imel med priložnostnimi deli glavo v ruskih klasikih. Bral je Leva Tolstoja in Fjodora Dostojevskega.

»Zakaj? Saj to ni neobičajno. Pritegnila me je podobnost med resničnostjo, ki sem jo živel, in zgodbami ter družbo, ki so jo oni opisovali že pred mnogimi desetletji. Tolstojevo Vstajenje govori o zemljiški reformi in kako naj bo zemlja razdeljena med tiste, ki je imajo veliko, in tiste, ki je nimajo nič. V čigavi lasti naj bo? To so bila vprašanja, ki so zvenela domače.«

Pri Dostojevskem ga je pritegnilo prevpraševanje ruske ortodoksije, zahodnih idej in vplivov. »To so vprašanja, s katerimi se še vedno spopadamo.«

Kaj pomeni zemlja?

Tendai Huchu se je rodil v dve leti staro državo. »V začetku devetdesetih let se je dogajal razcvet,« se spominja pisatelj, ki je odrasel v času, ko je njegova domovina doživljala sunkovite zasuke, vzpone in padce. »Na začetku smo bili ob apartheidskih barabah v Južnoafriški republiki ljubljenci Zahoda.« To se je odražalo v investicijah, pozitivni drži družbe in samozavesti ljudi. »Samozavest je mejila na aroganco. Prepričani smo bili, da smo najboljši v svoji soseščini. Hkrati smo ravno prišli iz kolonializma, desetletij, ko smo se čutili manjvredne in bili drugorazredni državljani. Aroganca je bila odraz nuje, da prekrijemo lastno negotovost.«

Nato je prišlo do niza slabih političnih odločitev. Država se je vpletla v vojno v Demokratični republiki Kongo, Mednarodni denarni sklad je pritisnil z zahtevami po privatizaciji, skorumpirani ministri pa so izpraznili blagajne, namenjene pokojninam in izplačilom veteranom. Med ljudmi je vztrajalo jasno zavedanje o stari krivici. »Kolonialne oblasti so sprejele številne zakone z enim samim namenom – spraviti Afričane stran z zemlje. To je za kmetijsko družbo pomenilo obubožanje,« je razložil zimbabvejski pisatelj. »Koristilo je kolonialnim priseljencem in njihovim poslom. Ljudje, ki bi kot kmetje lahko bili relativno samozadostni, so si morali najti službe, iti v mesto, poiskati zaposlitve v tovarnah. Krivičnost zemljiškega lastništva je bila temelj osvobodilnega gibanja. A med pogajanji o samostojnosti so se sprejemali kompromisi: vprašanja zemljiškega lastništva se ne bo odpiralo deset let.« Dvajset let kasneje Velika Britanija ni bila več pripravljena izpolniti dogovora, da bo poplačala kmete, ki so jim bile kmetije odvzete. »To je bil sod smodnika, na katerem smo sedeli dvajset let. Ko je nekdo prižgal vžigalno vrvico, je eksplodiralo. Nekateri beli kmetje so se zavedali problema. A niso se bili pripravljeni odpovedati privilegijem, ki so jih uživali desetletja.«

Zaplate sivine

Tendai Huchu na identitete ne da kaj dosti. »To je fascinacija Evrope: ljudem dati nalepko in jih zapreti v predal. To nikoli niso bila moja vprašanja in dileme. Živim v Edinburghu, a jasno je, da nisem Škot. Ne nosim krila.« Škotska mu je omogočila, da je postal boljši pisatelj. »A moji pogledi in razmisleki se vseskozi spreminjajo. Resničnost je preveč kompleksna za preproste formule in vseobsegajoče, večne razlage,« je opisal svoj pogled na svet. »V življenju sprejemamo kompromise. Dobre in slabe. Ko prerasteš najstništvo, hitro ugotoviš, da svet ni črno-bel. Polno je sivin moralne vprašljivosti.«

Kot pisatelj želi razumeti. Različne ljudi v različnih situacijah, različnih razmišljanj in karakterjev. Prvenec, napisan v prvoosebnem glasu mlade mame samohranilke, je brez napak in kot vožnja z vlakcem v zabaviščnem parku. Vprašanje homoseksualnosti ves čas lebdi nad dogajanjem. A v romanu Frizer iz Harareja, ki ga je mogoče dobiti v ljubljanski Pravični trgovini, vsak izkorišča in je izkoriščan. Roman nosi v sebi vse kontradikcije afriških romanov: večino bralcev ima na Zahodu in njegov avtor ne živi več v Afriki. »Je mogoče ustvariti nekaj izvirno afriškega, če delujem znotraj okvira, ki ni afriški? Ne vem,« je priznal avtor. »Roman je literarna forma Zahoda in ogromno afriških romanov nastane v okviru ameriških magisterijev kreativnega pisanja.«

Ne glede na geografijo doma pa je Afrika dala svetu izjemne pisce. V dobi množičnih migracij so kontinenti in države kot odločilna oznaka za ljudi izgubili meje in določnost. »Afrika geografsko nima smisla. Gre za dojemanje. Prej za mentalni kot dejanski fizični prostor. Sega Afrika od Cape Towna do Kaira? Je treba potegniti mejo že pri Jubi v Južnem Sudanu? Takšna poenostavljanja niso več mogoča. Preveč je ironij. Želje in cilji marsikaterega Afričana so bolj zahodnjaški, prav tako njihova ideologija in pogled na svet. Ne spominjajo na nič, kar bi lahko označili za afriško,« je opozoril Huchu.

Pisana množica enosti

Naštel je sodobne afriške pisce, ki jih najbolj ceni. »Chimamande Ngozi Adichie je napisala romana Škrlatni hibiskus in Polovica rumenega sonca, Adaobi Tricia Nwaubani pa enega najbolj zabavnih romanov, Ne oglašam se vam po naključju, o fantu, ki je internetni goljuf. Južnoafričanka Lauren Beukes je avtorica izjemnega znanstvenofantastičnega romana Zoo City. Kenijec Binyavanga Wainaina v Nekega dne bom pisal o tem kraju inteligentno piše o odraščanju v Keniji v ugandski družini, ki se preseli v Južnoafriško republiko. Brian Chikwava iz Harareja v zabavnem romanu Harare Sever dekonstruira angleški jezik. Aminatta Forna, rojena v Glasgowu očetu iz Sierre Leone in mami Škotinji, piše prelepo, njen roman Spomin na ljubezen je čudovit. Ko berem njeno prozo, me vsakič zgrabi zavist. Nigerijski pisatelj Teju Cole je napisal roman Odprto mesto, o psihiatru, ki živi v New Yorku, hodi po mestu in razmišlja. Napisan je tako mojstrsko, da te popolnoma prevzame.«

Ko gleda danes po stari celini, je brez besed, kot večina Evropejk in Evropejcev. »Sedanji moto, da smo srečni vsi, če bodo srečni bankirji, je hecen. Ideal, na katerem temelji EU, da se združi in poveže kontinent z brutalno zgodovino vojn, je privlačen, a živimo v svetu, kjer je očitno, da imajo nadvlado multinacionalne korporacije brez obraza in visoka birokracija. Vendar se iz Zimbabveja ne zdi, da bi bile evropske sanje v zatonu.«

Poskusiti videti situacijo skozi oči drugih ni več le koristna, ampak edina inteligentna in človeška strategija. »Vsi imamo podobne sanje, upe in poželenja.« Mladi zimbabvejski pisatelj se vseskozi vrača k tej misli. Z nekaj empatije ni važno, ali si bela ženska ali črn moški, evropski gej ali afriška nuna. Zgodbe o sanjah, ki jih poskušamo živeti, so od vseh.