Zdaj so časi drugačni. Na spletni strani enega slovenskih dnevnikov je minulo sredo zasijal naslov »Minister Senko Pličanić danes v zapor«. Radijskemu moderatorju se je to zdela dobra novica, ki pa je po njegovem v nadaljnjem tekstu skrivala tudi slabo, namreč, da bo Pličanić še isti dan zapor zapustil. V Sloveniji se je dodobra utrdilo prepričanje, da so ljudje lačni novic o grešnih kozlih za njihovo vse bolj depresivno stanje, zato se jim z njimi streže že brez razmisleka ali celo potvorjeno, da bi se »javna zver« dodobra nasitila.

Novice o privilegijih še svežega resničnega zapornika Bineta Kordeža in vse bolj želenega prihodnjega »gosta« na Dobu Marka Jakliča, ki so dvigovale vročico že sicer rekordno vročega tedna, sodijo v to kategorijo instantne hrane domnevno sestradane javnosti. Glavna proizvodnja je zaupana komercialnim in tudi državni televiziji, nejasno pa ostaja, ali jo dvigujeta resnična lakota javnosti ali zgolj njena zasvojenost, v katero jo ti isti mediji potiskajo. Ker Goebbels še zdaleč ni pozabljen, se previdnemu človeku postavi vprašanje, ali to lakoto, ki je pravzaprav klicanje k linču oziroma uveljavljanje zakona ulice, javnost resnično čuti ali pa ji je zgolj pripisana. Glede na to, da ljudje vse bolj obračajo hrbet medijem, bi rekli, da je vendarle ne, a odgovor zagotovo ni tako enostaven.

Dejstvo je namreč, da so se v Sloveniji s polarizacijo, ki je bila kot rdeče-bela dolga desetletja pometena pod preprogo, kontaminirali družbeni odnosi do te mere, da je dandanes delitev vsestranska, na leve-desne, stare-mlade, delovne-lene, zaposlene-brezposelne-upokojence, javni sektor-zasebni sektor, poštene-nepoštene, nad to pa postavljene neke nove vrednote. Te ne sežejo dlje od moraliziranja, v katerem so »naši« žrtev vseh rabot, ki jih počenjajo »vaši«, ali v najslabšem primeru naivneži, ki so se ujeli v zanko »vaših«. Najbolj se to odraža v razumevanju prava in pravičnosti in še posebej institucionalizirane etike in morale, ki se ju prav s tem zlaganim moraliziranjem pospešeno ruši. Nihče verjetno ne dvomi, da vladavine prava ni brez etične in vrednostne podstati in občutka odgovornosti, a so vsi ti temelji načeti do te mere, da ne moremo več govoriti o občutku, da v celotnem družbenem sistemu nič ne deluje, ampak o dejstvu, da večinoma res ne deluje. Zato sta se prek vseh meja razrasli tudi znani anomaliji demokracije, diktatura javnega mnenja in inertna koruptivnost oblasti.

Posledica tega je, da bi Kordeža najraje ponoči držali v pregreti samici in podnevi javno namakali v katran in perje, Jakliča pa kar križali na steber njegovega kozolca v polhograjskih hribih v opomin vsem črnograditeljem. O pomanjkanju objektivne presoje priča dejstvo, da je v Kordeževem primeru na udaru javnega (medijskega) mnenja pravosodje, v Jakličevem pa zelo očitno Jaklič sam, čeprav bi bilo pričakovati obratno, namreč da bo pod lupo sistem in tisti, ki so odgovorni, da do takšnih anomalij ne pride oziroma se jih prepreči.

Ne da bi se spuščal v ocenjevanje odmerjene kazni Binetu Kordežu, menim, da je pravosodje korektno izpeljalo svojo nalogo, in to nadaljuje tudi z odločitvijo, da mu prestajanje kazni že omogoča na polodprtem oddelku. Kazen kot svarilo drugim v vedno bolj individualizirani družbi nima pravega pomena, v ospredju je prevzgoja, še bolje prevrednotenje vrednot obsojenca, da ne postane dosmrtno breme družbe in davkoplačevalcev. V nasprotnem primeru vstopamo v družbeni sistem, ki ga v precejšnji meri že posnemamo in v katerem bi Kordež verjetno ne bil zapornik, ampak klient, Jaklič pa z armado odvetnikov zavarovan ne le v upravnih (pri)tožbah, ampak še prej pred medijskimi »naj bi« obtožbami. V ZDA je namreč dvotirni sodni sistem povsem udomačen, eden velja za bogate in slavne, drugi za navadne ljudi. V Kaliforniji, ki še malce štrli iz tega sistema, pa deluje vsaj ducat ječ, ki ponujajo tako imenovano storitev »pay and stay« in se oglašujejo kot počitniški resorti. Ena prvih med njimi v Pasadeni v svoji brošuri vabi: »Odslužite svojo kazen v naših čistih in varno zavarovanih prostorih... Smo najsijajnejša jetnišnica v južni Kaliforniji.« V to »plačaj in odsedi« ponudbo so vključeni lastna celica, svoja hrana, pogosti obiski, ponekod tudi mobilni telefon in prenosnik, vse skupaj za ceno od 35 pa tja do 140 dolarjev na dan. Nobenega moraliziranja, javnega vznemirjanja in napovedi upora siceršnjih zapornikov. Čisti biznis, ki v davčne blagajne še prinese kakšen dolar, prevzgoja »klientov«, kot te zapornike vodijo v poslovnih knjigah, pa bi pravzaprav škodila poslu, če se občasno ne vrnejo.

Da so mediji oziroma javnost uzurpirali pravosodje, zdaj dokazujeta nova dva primera, povezana s čudežnima dečkoma Lovšetom in dr. Dolencem. Tudi tu je na eni strani na udaru povzpetnik in ne sistem, ki ga je naredil, na drugi pa pravosodni sistem, čeprav je za težave sicer vrhunskega zdravnika kriva njegova pravna aroganca (še posebej, ko veš, da te toži Izrael). Manjka samo še veliki finale, da si bo, ko bodo javnost in mediji (ali obratno) vzklikali »Križaj ga«, pravosodje samo še umilo roke. Potem ne bo več ne prava ne pravičnosti, ampak bo vladal samo še linč.