Že Albert Frank je v zgodnjih sedemdesetih dokazal, da učenje šaha v najstniških letih izboljša verbalne in numerične spretnosti, kar se je v njegovi raziskavi pokazalo pri vseh učencih, ki so v šolskem letu 1973/74 dve uri na teden igrali šah, medtem ko so rezultati triletne teksaške študije konec devetdesetih let pokazali, da šahisti od tretjega do petega razreda pri pouku dosegajo dvakrat boljše rezultate kot nešahisti.

Vlastimir Đurđević iz Šahovskega društva Železničar pravi, da za igranje šaha ni nikoli prepozno. »Nekateri člani našega društva so se naučili šahirati šele, ko so odšli v pokoj.« Na ljubljanskem kopališču Laguna na Ježici člani društva vsak torek svoje prostore zamenjajo za veliko šahovnico, ki so jo narisali na leseni podest, in še z dvema običajnima šahovnicama k šahiranju vabijo tamkajšnje kopalce. Ob sredah je ozračje pred ljubljansko mestno plažo bolj tekmovalno obarvano, saj organizirajo turnirje na prostem; udeleži se jih do štirideset šahistov.

»Opažam, da je igranje šaha v prestolnici čedalje bolj priljubljeno,« je zadovoljen Đurđević, prepričan, da je k temu pripomogla tudi pobuda Šahovske zveze Slovenije, ki v sodelovanju s svetovno šahovsko federacijo FIDE v sklopu projekta Šah v vse slovenske šole vsako leto s šahovskimi potrebščinami opremi sto šol. »Šah ti da znanje, ki ti pride prav tudi v življenju. Tako kot je treba pri igri zaščititi najšibkejšo figuro, torej kmeta, tako bi morali politiki, da bi strategija uspela, zaščititi malega človeka,« vzporednice med šahovskimi potezami in vsakdanom potegne Đurđević.

Na drugem koncu mesta, v Mostecu, navdušeni šahisti zagotavljajo, da »igrajo le za dušo«. Okoli petnajst glav se je zgrinjalo nad petimi šahovnicami, razporejenimi po mizah tamkajšnjega lokala. Pozorni pogledi so spremljali vsak premik črnih in belih figur po kockasti plošči, ob pridušenem klepetu za sosednjimi mizami pa je bilo slišati le še klikanje ur ob šahovnicah. Šahisti, ki se domala vsako poletno popoldne zberejo v Mostecu, se ne spomnijo, kako se je tradicija začela, vendar je druženje ob igranju šaha postalo že nekaj povsem običajnega. Igrajo le na prostem, včasih tudi na izpadanje, vendar, kot je povedal šahist Srečko, rezultatov nikoli ne beležijo. »Običajno se zberemo vedno isti ljubitelji šaha, med tednom nas je okoli petnajst, med vikendom tudi do trideset.« Nekateri so tudi večni navijači, ki le redko sprehodijo figure po šahovnici in pridejo predvsem zaradi druženja. »Vendar to ni tako preprosto. Včasih je težko biti tiho in se zadržati, da tekmovalcu ne poveš poteze, ki jo vidiš,« pojasni eden izmed šahistov in doda, da tudi zvečer, preden zatisne oči, premleva možne poteze. »Šah je kot droga, lahko te popolnoma zasvoji.«

Zaradi preigravanja šahovskih potez se nemiren spanec občasno maščuje tudi ljubljanskemu taksistu Hamdu. Zbrani okoli visoke barske mizice z zarisano šahovnico si namreč ljubljanski taksisti pred glavno železniško postajo krajšajo čakanje na stranke. »Včasih odigramo tudi več kot deset partij na dan,« pove Hamdo, ki se je nad šahiranjem navdušil v srednji šoli, sedaj pa pogreša organizirano šahiranje med mladimi.

A tudi mladi so se množično udeležili akcije Slovenija šahira za Vesno, ki so jo starši mlade mednarodne mojstrice Vesne Rožič in Šahovska zveza Slovenije 30. julija organizirali z namenom, da bi zbrali sredstva za zdravljenje za rakom obolele šahistke na kliniki v Burghausnu. Na pobudo Šahovske zveze so na različnih koncih pripravili deset dobrodelnih šahovskih turnirjev, med drugim tudi na Laguni. Čeprav je akcija naletela na izjemen odziv, še vedno poteka, sredstva pa je mogoče nakazati na račun Območnega združenja Rdečega križa Maribor, TRR: SI56 0451 5000 0397 432, sklic: 50751, namen: Vesna Rožič. V zvezi zagotavljajo, da bodo vsa zbrana sredstva namenjena izključno zdravljenju mlade mojstrice, morebitni presežek pa bodo namenili razvoju mladih šahistov in šahovskim dejavnostim zveze.