S tem stavkom papež ne načenja razprave o položaju homoseksualcev v Cerkvi in družbi. Pomembnost njegove izjave je v nečem drugem, to je, da sodbo o gejih in vseh drugih prepušča stvarniku kot edinemu in končnemu sodniku. Čeprav gre za docela jezuitsko stališče (obnova, reforma cerkve izhaja iz preobrazbe posameznikov), je papež, gledano s stališča katoliškega zdravega razuma, zgolj ponovil gesto, ki jo je pred njim z odstopom storil Benedikt XVI. Kot njegov predhodnik se je tudi Frančišek odrekel absolutni papeški veljavi in nezmotljivosti.

Z besedami »kdo sem jaz, da bi sodil« se papež odreka sodbi, istočasno pa tudi Cerkvi jemlje vlogo, ki jo je zase zahtevala dolga stoletja. Namreč, da s svečeništvom pomaga posameznikom do odrešenja, kaže na pravilno pot, ki vodi do boga, in opozarja na stranpoti. Ne gre torej zgolj za geje. Frančišek je stavek sicer izrekel v kontekstu, ki se je nanašal na monsinjora Battista Ricca, edinega prelata, ki ga je papež imenoval v novi nadzorni odbor vatikanske banke in za katerega se je pozneje izkazalo, da je imel pred desetimi leti v Urugvaju istospolne odnose. Toda papež je na poti iz Brazilije nakazal nekaj povsem novega – sveže razmerje med Cerkvijo in verniki, ki s Frančiškovimi nastopi pridobiva nove dimenzije. Tako zelo, da najbolj subtilni opazovalci rimskokatoliške cerkve napovedujejo, da se v Vatikanu pripravlja revolucija.

Kaj hoče ta jezuit!

V dolgem pogovoru med poletom v Rim je Frančišek prvič odgovoril tudi na vprašanje o »izvirnem grehu« procesa sprememb, ki se je začel z Ratzingerjevim odstopom, nadaljeval pa z njegovo izvolitvijo za papeža. Novinarsko vprašanje se je namreč nanašalo na preiskavo, ki jo je Benedikt XVI. zaupal trem kardinalom z namenom, da razkrijejo tajne lobije, nelojalna zavezništva, akterje spletk in intrig znotraj rimske kurije. Po nekaterih ugibanjih je nemški papež odstopil prav zaradi izsledkov te preiskave.

»Ko sem v Castel Gandolfu obiskal Benedikta XVI. (23. marca, deset dni potem, ko je bil izvoljen za papeža, op.p.), me je v njegovi delovni sobi čakala velika škatla, na njej pa velika kuverta. V škatli so vse izjave in pričevanja očividcev, povzetek in sodba pa sta v ovojnici, mi je dejal Benedikt in začel razlagati vsebino povzetka. Vse je imel v glavi. Kakšna pamet! Vse si je zapomnil, prav ničesar ni pozabil. Ne, nisem prestrašen, toda problem je resnično velik,« je v svojem neformalnem stilu odgovoril Frančišek.

S pripovedjo o srečanju z Ratzingerjem je Frančišek namignil, da scenarija za globok poseg v osje gnezdo rimske kurije ni napisal on, temveč upokojeni papež, ki zdaj živi v vatikanskem samostanu le nekaj sto metrov stran od skromnega hotela, v katerem se je nastanil novi papež. Frančišek namreč ne živi v apostolski palači, kjer ga še vedno čaka prenovljeno papeško stanovanje. V apostolsko palačo hodi v službo, s črno aktovko in v črnih ponošenih čevljih. Konec je Pradinih rdečih čeveljcev, konec je osebnih tajnikov, ki so kot oprode skrbeli za to, da je bila oprava svetega očeta vselej brezhibna in brez gub, da je papež na prestolu vselej deloval kot večna ikona.

Jorge Mario Bergoglio, ki je 13. marca postal papež Frančišek, je jezuit. Kot Ignacij Lojolski, ustanovitelj Družbe Jezusove, se je tudi Bergoglio zaobljubil revščini, neomadeževanosti in pokorščini. Kardinali konklava so morali vedeti, kaj pomeni izvolitev jezuita za papeža. Kljub temu bi bilo zanimivo bolje poznati detajle in dinamiko ozadja, ki je prince katoliške cerkve prisilila, da so papeža izvolili iz reda jezuitov, s katerimi ima vatikanska kurija že nekaj desetletij slabe odnose. Da bi se človek zavedel, kako slabi so ti odnosi, je dovolj prebrati govor kardinala Franca Rodeta, ki je leta 2008 kot prefekt Kongregacije ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja okrcal jezuitski red zaradi domnevne nezvestobe v poučevanju cerkvenega nauka. Kardinal Rode seveda ni kak prosti strelec, kritiko jezuitov je izrekel po službeni dolžnosti. Tudi Benedikt XVI., ki je, preden je postal papež, dolga leta služboval v rimski kuriji, je v prvih letih svojega papeževanja nekajkrat ostro ošvrknil jezuite in jim očital, da so se iz velikih zaščitnikov vere prelevili v enega najbolj disidentskih redov znotraj katoliške cerkve.

Vrata v vihar

Koliko napora je torej bilo potrebno, da je 115 kardinalov konklava strnilo glave in za svojega papeža izvolilo reveža in »revolucionarja«, ki mu je malo do škrlatne barve in čipk, s katerimi se razkazujejo princi cerkve? Koliko odpora je moral premagati aristokratski, visoko izobraženi Ratzinger, teolog, ki je Cerkev sicer pozival k prenehanju razkošja in razvrata, a hkrati ni mogel izstopiti iz kože lastnega kulturnega snobizma? Ratzinger, ki je pogosto streljal politične kozle, kot je bila prepoved distribucije kondomov na afriški celini, kjer je prebivalcem pridigal, da je edina in najboljša zaščita pred okužbo z aidsom vzdržnost pred spolnimi odnosi. In vendar je, kljub pogostim političnim nerodnostim, nekaj let kasneje s svojim odstopom s cerkvenega prestola odprl vrata viharju, ki bo, kot zdaj kaže, oktobra dodobra prevetril zatohli vatikanski zrak. Je mar res, kot je zapisal torinski časnik La Stampa, da so vrata Frančišku odprli prav italijanski kardinali, ki so v prvem krogu konklava glasovali proti Angelu Scoli, najmočnejšemu italijanskem kandidatu, ker so se bali njegovih ukrepov proti privilegijem kurije? Tej skupini kardinalov naj bi v konklavu poveljeval Tarcisio Bertone, državni tajnik, od zunaj pa naj bi jo podpiral starosta zbora kardinalov, Angelo Sodano.

Prvi ukrepi in poteze papeža Frančiška kažejo, da bo kardinalu Bertoneju kmalu odzvonilo. Novi papež iz dneva v dan ukinja vzvode oblasti, s katerimi so razpolagali močni vatikanski kardinali. Kljub spodrsljaju z imenovanjem Battista Ricca, ki mu je papež odpustil, se je Frančišek najprej lotil reda v vatikanski banki (IOR), za boljše upravljanje katoliške cerkve pa je ustanovil posebno komisijo, ki zdaj preučuje ekonomske in administrativne inštitucije Cerkve. Med vsemi enaindvajsetimi izbranimi papeževimi poverjeniki je zelo malo prelatov, še manj pa je Italijanov. Frančišek meni, da je za večjo transparentnost poslovanja Vatikana, še posebej na področju financ, treba zmanjšati število Italijanov. Novi papež, ki se po poročilih iz Vatikana izogiba stikov s kurijo, je na primer obisk na Lampedusi, otoku, kjer pristaja največ afriških pribežnikov, organiziral povsem mimo kurije. Kot poročajo iz Rima, so v Vatikanu za papeževo srečanje z afriškimi pribežniki izvedeli iz časopisov.

Sredi julija je rimski tednik L'Espresso na naslovnici objavil papeževo fotografijo z naslovom »Mu bo uspelo?«. Sandro Magister, eden vodilnih italijanskih vatikanistov, se v dolgem članku sprašuje, ali bo Frančišku revolucija uspela. V spremnem tekstu iste številke tednika Massimo Cacciari, filozof in pripadnik italijanske levice, rimsko kurijo spodbuja k reformam. Po zadnjih raziskavah javnega mnenja kar 85 odstotkov Italijanov, kljub temu da jim spodnaša primat v Vatikanu, podpira novega papeža. V deželi, kjer kar 40 odstotkov prebivalstva letos ne bo zaužilo letnega dopusta, je Frančišek dobra novica. Tudi Frančišek bo svoje prvo papeško poletje preživel v večnem mestu, kjer pripravlja – tako napovedujejo – velike spremembe, ki naj bi jih razglasil med oktobrsko škofovsko sinodo.