Osumljenca, ki zvezo z dejanjem zanika, je policija sicer že izpustila na prostost, saj »zakonodaja za kaznivo dejanje mučenja živali... ne predvideva možnosti pridržanja oziroma odreditve pripora osumljencu«. Poleg piše tudi, da »se je Koprčan v preteklosti že zdravil zaradi duševnih težav«.

Če navedbe v medijih držijo, potem sodim, da gre za človeka s klasificirano duševno, če ne osebnostno motnjo. Duševno moteni smo danes sicer praktično že vsi, tudi če se tega še ne zavedamo. V zadnjih desetletjih so se duševne motnje, ki so priznane kot de facto bolezni (torej izenačene z, recimo, malarijo), namnožile do osupljive univerzalnosti. V letos izšlem DSM-5 – torej v peti izdaji Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj, ki so ga izumili in ga še naprej izpopolnjujejo ameriški biokemijski psihiatri – najdete tudi motnje, ki so zdravi (nepsihiatrični) pameti zgolj normalni pojavi, povezani z odraščanjem, staranjem in drugimi bolj ali manj napornimi časi v življenju, kot na primer: otrok nima več izbruhov normalne osamosvojitvene trme, marveč motnjo disruptivne disregulacije razpoloženja (ki se zdravi z ustrezno drogo); užaloščenec ne sme več objokovati smrti ljubljene osebe, ampak ima hujšo depresivnostno motnjo; starec ne sme več biti pozabljiv, ampak ima blažjo nevrokognitivno motnjo; odrasli ne smejo biti razmišljeni in naj se zdravijo (z ritalinom, kaj pa) za odraslostno motnjo pomanjkljive pozornosti; ljudje z vsakdanjimi življenjskimi skrbmi imamo motnjo splošne tesnobe in ljudje s konjički, pasijami in razvedrili trpimo za vedenjskimi odvisnostmi. Trenutno je motenj skupaj z osebnostnimi kar 365, za vsak dan v letu po ena. V prvi izdaji jih je bilo le 106, a takrat se je še vedelo, da je to preveč.

Proliferacija nakazuje, do kakšne mere je sodobna »biokemijska psihiatrija«, potem ko je psihosocialno odrinila čez rob, prevzela oblastne vajeti odločanja o Dobrem in Slabem. Kajti medtem ko so nekatere motnje (recimo klavstrofobija) upravičen temelj za priznanje disabilitete, ki obravnava »imetnika motnje« kot osebo s posebnimi potrebami, tako da je deležen družbene pomoči, varstva in sredstev, so nekatere druge motnje, čeprav jih katalog psihiatrijskih motenj sicer uvršča v isti razdelek (recimo kleptomanija po DSM-III), še vedno izvzete in ostajajo podvržene pravu, ki jih obravnava kot vrsto družbeno nezaželenega vedenja. Kleptomana torej vtaknejo v zapor, nakupoholika, recimo, pa »doživljenjsko zdravijo« proti plačilu, pa čeprav je zdravi pameti očitno, da gre za dve varianti istega pojava – le da je ena subjektivno primernejša za revne/skope, druga pa za bogate/zapravljive.

Tako je recimo piroman kazensko odgovoren, froterist pa praviloma ne, razen če se njegov froterizem nanaša na otroke in mladoletne. Šolski froterist (učitelj) je potem obravnavan in sojen kot pedofil. Avtobusnega froterista pa bo tožilec (praviloma zaman) lovil na priznanju, da je svoje počel »z namenom spolne potešitve« – kot da ne bi bil spolni nagon že dovolj izpričano neuklonljivo dejstvo, ki bi moralo storilca kvečjemu eksulpirati, saj ni (po)škodoval objekta poželenja nič bolj kot kak potnik slabega ravnotežja...

Thomas Szasz je takole osvetlil jedro tega pojava: »Sklicevanje na neprištevnost – se pravi, zatrjevanje tožene stranke, ki je praviloma obtožena umora, da kazensko ni odgovorna za svoj zločin, ker je bila v času, ko ga je storila, blazna – je najstarejši in najbolj očiten zgled medikalizacije zakona. V smislu formalne medicinsko-pravne procedure sta obramba z neprištevnostjo in napotitev v psihiatrično ustanovo simetrični taktiki: v prvem primeru rabi ideja o duševni bolezni kot izgovor, ki naj opraviči krivo osebo njenega zločina, tako da jo bodo potem zaprli v psihiatrično ustanovo; v drugem pa taista ideja rabi za to, da inkriminira nedolžno osebo kot 'nevarno bolno' in jo zapre v psihiatrično ustanovo. Psihiatrija je utemeljena na teh dveh procedurah in bi, če ju ne bi bilo, izginila.« (Kraja človeka, UMco, pred izidom)

Kaj pa vedenje, kakršno se je izkazalo pri masakriranju škocjanskih kobil? Kako gleda psihiatrična stroka nanj? In posledično pravo, ki sledi strokovnim utemeljitvam izvedencev psihiatrične stroke?

* * *

Sadizem je, kar se psihiatrije tiče, zmuzljiva roba. V tretji izdaji DSM (1987) je bila klasificirana tudi sadistična osebnostna motnja, a je že v četrto izdajo (1994) niso več uvrstili. O razlogih se ni treba spraševati: sadistično ravnanje je potencialno tako ogrožujoče, da ga pač ni mogoče kar odpisati, predvsem pa ga tudi ni mogoče »doživljenjsko zdraviti«, kajti medtem ko npr. mnoge nakupoholikinje (in njihovi možje) želijo psihoterapevtsko pomoč (ki jih stane manj od posledic nakupovanja), se sadisti praviloma ne priglašajo k zdravljenju.

Omenjena opredelitev sadistične osebnostne motnje je v eni od mnogih alinej omenjala »zadovoljstvo oziroma užitek spričo psihološkega ali telesnega trpljenja drugih (vštevši živali)«. Omenjeni užitek je seveda seksualne narave.

Naslednja izdaja je, kot rečeno, osebnostno motnjo črtala, pač pa je taksativno omenjala spolni sadizem kot duševno motnjo pod skupnim zaglavjem »parafilije«, se pravi spolne sprevrženosti.

Problemu odgovornosti se je tretja izdaja skušala ogniti z elegantno ugotovitvijo, da gre za osebnostno motnjo z visoko incidenco komorbidnosti. Po domače povedano naj bi sadisti izkazovali še dodatne duševne motnje. Na ta način naj bi bilo potem mogoče glede na zahteve trenutka dodatno odločiti, ali naj se motenec »zdravi« ali »zapre«.

Zahteve trenutka? Te so odvisne od družbenih potreb. Szasz omenja primer Grahama Younga iz leta 1972, ki so ga v norišnici »ozdravili« bolezenskega naslajanja ob zastrupljanju ljudi, a se je »bolezen žal ponovila«, tako da jih je zastrupil še nekaj. Tega drugega primera pa niso več pripisali duševnemu obolenju, pa čeprav se fenomenološko ni prav nič razlikoval od prejšnjega: Younga so meni nič, tebi nič poslali v ječo namesto v Broadmoor. Szasz pripominja: »Težko si je zamisliti kak zgled, ki bi bolj nazorno pritrjeval mojim temeljnim predpostavkam, namreč da pri tem, čemur pravimo duševne bolezni (še posebej v pravnem kontekstu), ne gre za nikakršno nezdravje, ampak za politiko...«

Mutilacija konj je, verjeli ali ne, v današnjem svetu že kar splošen pojav. Ponavadi obsega mdr. tudi kastracijo (šlo naj bi, v domači frojdščini, za »penisno zavist«). V Nemčiji je izpričanih ca. po 50 primerov letno. Sodne kazni so izredno redke, le na Nizozemskem je tožilec zahteval dosmrtno zaporno kazen za nekega Rudolfa H., ki je na veliko mrcvaril (in kastriral) pašne živali, vendar je moral mož za nameček zagrešiti še umor in nekaj poskusov uboja in posilstva (ljudi).

Pripominjam, da imajo Nizozemci metodo obravnavanja takih motenih osebnosti, kajti potem ko se stroka izreče o prištevnosti, temu sledi eventualni izrek zaporne kazni, ki ji sledi napotitev na prisilno zdravljenje v forenzično psihiatrično kliniko. Na vsakih nekaj let pa stroka potem odloča, ali še obstaja nevarnost ponovitve. Kdor je spoznan za neozdravljivega, ostane v programu TBS do smrti, ne da bi ga še naprej zdravili, kar prihrani državi precej stroškov. Enkratna je ta ureditev po tem, da predpostavlja, da obstajajo duševna stanja/vedenja, ki izkazujejo prištevnost (razsodnost glede učinkov in posledic), a vendar terjajo psihiatrično zdravljenje. Tako je mogoče človeka kaznovati za njegov zločin, potem pa zdraviti za njegovo motnjo. Namen je seveda prevencija recidive najhujših zločinov.

Pri nas se zaporna kazen in prisilno pridržanje izključujeta. Prisilno zdravljenje je v praksi omejeno v večini primerov na deset let. Proste vikende pa pridržanec lahko dobi že po preteku prvega leta. Najbrž ne samo iz razlogov humanosti, ampak ker se psihiatrija čuti dolžna izkazovati napredek pri zdravljenju. Če lokalna skupnost ustanovi »vaške straže«, se prosti izhodi nadomestijo z nadzorovanimi. Tako se diagnoza ustrežljivo prilagaja družbeni potrebi.

* * *

Eric Berne je še vedel, da je pravi sadist (enako kot že markiz) lahko zgolj človek, ki lahko doživi seksualno potešitev, se pravi, ki mu »pride«, edinole, če lahko predmet svojega spolnega interesa predtem telesno in s samim tem tudi duševno muči. Obseg mučenja se razpenja od bondaže, ožiganja, zadajanja ran pa do različnih oblik »avtorskih« (podpisanih) umorov. A slednji so storilcu že odveč. Mrtvi ne čutijo. V sadistovem idealnem svetu je žrtev živa in trpi brez konca in kraja. V končni umor je »prisiljen«, ker »mrtvi ne govorijo«. Lahko da sta kobili preživeli predvsem zato, ker ne moreta pokazati s prstom na storilca.

Obstaja korelacija med ravnanjem »dozorelih« sadistov, to je serijskih morilcev in posiljevalcev (ki oboji počnejo, kar počnejo, iz spolne naslade), in njihovim mučenjem živali v otroštvu in mlajših letih. Mučenje in mrcvarjenje živali – Borneman je to krstil kot »zoosadizem« – je eden izmed treh napovednikov poznejšega sociopatskega vedenja. Glede sociopatov sicer velja, da ne premorejo empatije. Mučitelji jo premorejo, saj jih seksualno poživlja, vzburja in nagrajuje prav podoživljanje žrtvinega trpljenja. Za to pomembno razliko med sociopatijo in psihopatijo se današnja stroka ne meni.

Otroci, ki mučijo živali, so bili ponavadi sami žrtve trpinčenja ali spolnega zlorabljanja. Vodeb na svojem blogu komentira takole: »V času pubertete se namreč začenjajo počasi uveljavljati fatalne potlačitev oziroma nesrečni dogodki (frustracije) iz otroštva oziroma primarne družine. Tisti, ki se je sposoben sadistično izživljati nad živalmi, ima hude zamere do vsaj enega od staršev. Najbolj problematične so dečkove fatalne zamere do matere. Velika zamera oziroma bes do očeta se pri dečku navadno manifestira na drugačne načine. Fatalna zamera oziroma jeza na infantilno mamo pa pogosto najprej 'ven udari' v obliki sadističnega izživljanja nad živalmi.«

Iz lastne izkušnje mu lahko pritrdim. V času razveze med staršema sem kot enajstletnik, poslan iz domačega pekla k sorodnikom na deželo, za nekaj ur podlegel takemu vzgibu in, potem ko so vsi pomolili in pospali, s čikom žgal nožice nočnim veščam, ki sem jim prej zmočil krila in jih prilepil na stol v kopalnici. Vzgib si zdaj pojasnjujem s popolno čustveno otopelostjo, v katero sem zakrknil zaradi nenehnega materinega besnenja. V tej obmrlosti sem se menda počutil spet živ samo vpričo neznanskosti zločina, ki sem se ga, kolikor sem ga tedaj razumel, izpovedal šele v kolumni Veliki Zardiel (SP Dela, 14. novembra 1998). Šele Vodebovo pisanje pa me je opozorilo na simbolno enačenje matere z veščo in torej na prvino deplasirane maščevalnosti v mojem početju.

Sicer pa berite Cankarjeve črtice iz Moje njive, recimo Muhe, Sovo, Pse, Lisjaka!

Tako da, ja, razumem, da so otroške stiske, da so razni »socialni« in »vzgojni« vzroki. A prav moja izkušnja me prepričuje, da gre za vedenje, ki je, če eskalira, posledica lastne izbire, enako pa ga je mogoče tudi opustiti, preden se spremeni v odvisniško. Gre pač za proceduro, s katero žrtev, ki se s tem spreminja v mučitelja, spreminja svojo potlačeno muko (prek tuje nadomestne) v naslado. Slovenske novice so objavile fotografijo zmrcvarjene glave ene od kobil. Čeprav sem sicer proti sprenevedastemu senzacionalizmu, ki se praviloma zgraža nad tistim, kar sam prodaja, se mi zdi tokratna objava ustrezna, kajti le ta pogled lahko predoči gledalcu, za kakšno torturo gre.

Osumljenec »sicer ni nikoli delal v Škocjanskem zatoku, bil pa je redni gost rezervata, v katerem je tudi fotografiral«, pojasnjuje kriminalist na »24 ur«. Tudi to nakazuje, da bi lahko šlo za seksualnega storilca, po metodi delovanja podobnega recimo pedofilu, ki žrtve zalezuje, jih fotografija, ob posnetkih masturbira itn. Na živalskih žrtvah tak storilec torej »trenira«, ker so tako podobne ženskam v svoji neagresivnosti, nebogljenosti spričo falične sekire.

Kot vse naslade tudi sadistična vsebuje povratno zanko rezistence, zaradi česar je treba odmerke povečevati. In tako pridemo od vešče do – konja.

Kako naj obravnavamo te storilce? Tu nimam v mislih konkretnega primera: navsezadnje še niso znana vsa dejstva, in sploh, kdo sem jaz, da bi sodil?

Vseeno pa se je treba načelno vprašati, kako poskrbeti za prevencijo sadističnih zločinov.

* * *

Z neprištevnostjo se vlečejo razne zadrege pač že sto let. V zadnjih desetletjih se je Pravica do kraja dala nategniti Psihiatriji, saj je sodna instanca voljna verjeti psihiatru, ki v povsem nerazumnem roku, recimo mesece po dejanju, na temelju pogovora z obtoženim odloči, ali je bil ta prišteven v trenutku izvršitve dejanja(!). Halo? To je tako, kot če bi mi zdravnik nekaj mesecev po tistem, ko sem udaril ta plavega, po pogovoru z mano na temelju mojih opisovanj simptomatike napisal za delovno sodišče potrdilo, da sem tedaj boloval za recimo malarijo.

Szasz je prepričljivo trdil, da duševnih motenj sploh ni: so samo oblike vedenja, za katere se odločamo in moramo zanje torej odgovarjati. Sam sicer domnevam, da obstajajo tudi oblike vedenja, ki so potencialno zunaj človekove volje (recimo malajski amok), a pripominjam, da bi lahko Pravica vsekakor tudi brez psihiatričnih evalvacij sama sprevidela, kdaj gre za neprištevnost, kdaj pa se obtoženi zaveda posledic (in kaznivosti) svojega dejanja. Če kdo sredi belega dne v malajski vročini (hm, kmalu torej tudi pri nas) izvleče kris in teče po ulici in seka z njim levo in desno, dokler ga ne ustavijo, gre za amok, vročinsko blaznost, ki je pripoznana kot izbruh duševne bolezni že tam od srede 19. stoletja. (Ameriškim variantam s strelnim orožjem pravijo tamkaj »razširjeni samomor s pomočjo policaja«.) Če pa storilec išče samoto, da bi neopažen potešil svojo slo, ne more nobeno poznejše sklicevanje na duševno motenost ali prejšnje zdravljenje razveljaviti dejstva, da njegovo prištevnost dokazuje sama metoda izvršitve.

Še najboljše bi bilo morda privzeti holandski model TBS. Resda tudi ta ni brez kontroverz: pred nedavnim je tako izbruhnil na Nizozemskem škandal, ko se je odkrilo, da so med osebjem tudi »grupies«, saj se dol dajejo z zločinci tiste sorte, ki prejemajo v zaporih rekordno število ženitnih ponudb: s serijskimi posiljevalci/morilci. Osebje se je oddolževalo tako, da je pridržance oskrbovalo z drogami, mobilniki in podobnim.

Kjer ni smrtne kazni, si življenje že najde kako stransko pot.

* * *

Njega dni je mojzesovsko načelo oko za oko, zob za zob skrbelo za temeljno enakost med ljudmi kot osebami (kajti nihče ni mogel biti čezmerno kaznovan, odgovornost pa je postala osebna). Jezus je načelo še antitetično dopolnil s svojim »drugim licem«: kajti prej si delil nemilo za nedrago, zdaj pa milo za drago. Iz vse hujšega nezaupanja do vsega judovskega pa se je sicer pravično načelo na lepem zazdelo barbarsko, čeprav se ga je pravo še dolgo na tihem držalo v prilagojeni obliki proporcionalnosti kazni (kazen naj bo sorazmerna oziroma primerna zločinu).

Danes zahodna civilizacija zavrača lex talionis že zato, ker ga v obliki šerijata prakticira islam. Tudi načelo proporcionalnosti se šibi pod bremenom neprištevnosti, človekovih pravic in nepravic, v ZDA na primer drakonsko stopnjevani obvezni minimumi kazni za vztrajne kršilce zakona. Tako nam niso več na voljo niti mnoge ublažene različice talionskega zakona, da ne govorim o srednjeveških kaznih, ki so bile, pa čeprav žegnane od Jezusove dedinje Cerkve, v primerjavi z bibličnim pravom izraz barbarskega oblastnega sadizma (in senzacionalizma).

Američani so vpeljali (za hišni pripor) stalni nadzor s pomočjo elektronskega sledilnega okova (gležnjice). A ta metoda bi se, prevzeta za krotenje sadistov, obnesla le v primerih, ko je storilec dovolj omejen/zastrašen in ne poskrbi, da trupla nove žrtve nihče ne bi našel, recimo s tem da jo zakoplje, obteženo potopi na dno morja ali, kakor vse raje počnejo dandanes, ugrabi za stalno domačo rabo.

Ko bo politika to terjala – ko ne bo več denarja za vzdrževanje zaporov, smrtna kazen pa bo še zmeraj družbeno neprimerna – bo kateri od prihodnjih Zujfov diktiral bolj pragmatične rešitve. Lahko da bodo sadistu, še preden se razživi v serijskega morilca, odmerili bastonado (kot v Singapurju), ga kemično kastrirali in ga izpustili na prostost, s čimer bi dosegli naslednje blagodejne učinke: prvič, kaznovali bi njegovo telo in duha z muko, sorazmerno muki, ki jo je sam prizadejal duhu in telesu drugega; drugič, naredili bi ga za v prihodnje do razumnega predvidevanja nenevarnega; tretjič, prihranili bi davkoplačevalcem stroške nastanitve in vzdrževanja v zaporu; in četrtič, ponudili bi mu priložnost, da se pokesa in odloči za drugačno vedenje.

Dolgoročno pa bi zaleglo tudi, če danes in za vselej nehamo mučiti svoje otroke.