»Ti si hecna,« je pred nedavnim 14-letna Manca zapisala na facebookov zid svoje 62-letne babice Marjane, ko je ta, kot vsak dan, všečkala in delila stran ročne avtopralnice. Babica si je facebookov profil ustvarila zato, da bi svojim vnukom (in morda tudi sebi) pokazala, da ni za staro šaro. V njem je, drugače od svojih sosedov in znancev, našla celo smisel. Vse strani, ki za asistenco pri promociji izdelkov ali storitev obljubljajo nagrade, všečka in deli s svojimi virtualnimi prijatelji, v upanju, da bo pristala med srečnimi izžrebanci za nagrade. Babica, sicer frizerka v pokoju, ki pri svojem delu nikoli ni uporabljala računalnika, ga zdaj, kadar je doma, prižge vsak dan. Včasih nanj pozabi, tudi za dva tedna, kadar gre na dopust ali na obisk k sorodnikom.

Vnukinja Manca se s facebookom in drugimi družabnimi omrežji zjutraj zbudi in z njimi zaspi, spremljajo jo na vseh korakih skozi dan. Za vsako dejanje, za vsako novost, ki jo objavijo njeni prijatelji, na mobilni telefon dobi obvestilo. Zato ves čas gleda na zaslon telefona in preverja, ali je zgrešila kako obvestilo, saj meni, da mora biti na tekočem z vsem, kar se dogaja.

Vnukinji se zdi babičino početje po eni strani – ki je seveda ne razglaša preveč – pogumno, saj na facebooku pač ni veliko babic, po drugi strani pa posmeha vredno. Babica pa zmajuje z glavo nad navezanostjo vnukinje na mobilni telefon, ki ji prek družabnih omrežij omogoča komunikacijo z vrstniki. Kadar je z njihove strani dejavnosti manj, se vnukinja ne zaplete v pogovor z babico. Raje pokuka na spletne forume, med spletne novice, ali pa si z youtuba predvaja svojo najljubšo skladbo. Babica Marjana je prepričana, da Manca to počne zato, ker ji je dolgčas, in bi s svojo vnukinjo rada kaj počela, vnukinja Manca pa ji zatrjuje, da za kakšne dodatne dejavnosti pravzaprav sploh nima časa. Babico skrbi tudi prihodnost vnukinje. Zdi se ji, da je razvajena, da ji je v življenju preveč lepo, da dobrin ne zna ceniti in se ne zaveda, da se do njih, kot do drugih življenjskih ciljev, pride le s trdim delom.

Vnukinja Manca in babica Marjana sta pripadnici dveh popolnoma različnih generacij, ki se med seboj razlikujeta, kot bi živeli na dveh različnih planetih, ugotavlja Inštitut za demoskopske študije iz Allensbacha. Mladi na primer izkoriščajo vse možnosti, ki jim jih omogoča razvita informacijska tehnologija, in zato največkrat komunicirajo predvsem s predstavniki svoje generacije, z drugimi generacijami se praviloma povezujejo izključno znotraj družine. Ker živijo v tako različnih svetovih, so različne tudi njihove vrednote.

Različne izkušnje – različne vrednote

Ljudje, ki se rodijo v različnih obdobjih, imajo različne ključne izkušnje, kar je glavni vir razlik med njimi, je prepričan Samo R. Zorko, pisec člankov o sodobnih tehnologijah. Te izkušnje sooblikuje tudi sodobna tehnologija: nekateri so se rodili, ko je mobilni telefon že obstajal, drugi v času, ko njegovega nastanka še nismo niti slutiti, in to jih je in jih bo vselej zaznamovalo. Sociologi tako govorijo o generacijah – to je skupina ljudi, ki so v približno isti starosti izkusili iste ključne družbene dogodke in procese. Posledično si delijo tudi sorodne vrednote in nekatere osebnostne značilnosti, pojasnjuje sociolog dr. Miran Lavrič s Filozofske fakultete v Mariboru.

Med najbolj številčne generacije tako pri nas kot po svetu sodi generacija »baby-boomerjev«, rojenih v času naraščanja števila rojstev, med letoma 1945 in 1965. »To generacijo je po eni strani zaznamoval še svež spomin na drugo svetovno vojno, po drugi pa izjemne možnosti družbenega napredka, ki so jih omogočale nove tehnologije. To so bile idealne razmere za idejo ustvarjanja novega, bistveno boljšega sveta. O tem, kako točno naj bi bil videti ta novi svet, ni bilo splošnega soglasja in oblikovale so se močne ideologije,« opisuje.

Slovenska baby-boom generacija je »krasni novi svet« ustvarjala znotraj komunistične ideologije in vse do konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bil ta projekt vsaj za večino populacije zelo uspešen, poudarja sociolog. Pri tem je veliko vlogo odigrala tudi tradicionalna vzgoja, ki so je bili deležni pripadniki te generacije, saj je poudarjala delavnost in disciplino. V osemdesetih letih, ko se je jugoslovanski projekt, skupaj s celotnim socialistično urejenim delom sveta, začel majati, se je del te generacije oklenil konkurenčne ideologije predstavniške demokracije in liberalnega kapitalizma, pogosto v povezavi s klerikalnimi idejami in silami. Prišlo je torej do izrazitega ideološkega razkola, ki je v slovenski družbi jasno prepoznaven še danes. To se lepo vidi na ravni politike: »Velikemu delu starejših Slovencev se zdi, da bo za narod prava zgodovinska katastrofa, če državno politiko usmerjajo sile okoli Janeza Janše. In podobno velik del jih močno čuti prav nasprotno in vidijo ideološkega nasprotnika v tako imenovanih 'silah kontinuitete'. Obmetavanje z ideološkimi oznakami, kot sta 'klero-fašizem' in 'levi fašizem', je tipičen simptom baby-boom generacije, ki očitno ni ustvarila tako krasnega novega sveta, kot bi si želela.«

Pripadnikom generacije X, rojenim med letoma 1965 in 1985, so bili številni dosežki modernosti že dani in samoumevni: odraščali so v svetu stabilnosti in miru, v svetu avtomobilov in televizije, deležni so bili prijazne, pogosto permisivne vzgoje. Veliko jim pomenita osebni uspeh in prosti čas. Velike ideološke zgodbe jih ne privlačijo. »Gre torej za bistveno bolj pragmatično generacijo, ki poskuša predvsem znotraj obstoječih družbenih okvirov oblikovati čim boljše življenje zase in za svojo družino. Kar nekaj mlajših politikov se na primer sistematično izogiba ideoloških tem in poskušajo debato usmerjati k reševanju konkretnih problemov.«

Neodgovorni, s plitvimi vezmi, a sposobni velikih protestov

Generacija Y, ki je odraščala v svetu računalnikov in interneta, je bila med vsemi generacijami deležna najbolj pozorne vzgoje s strani staršev in izobraževalnega sistema, kar sociologi imenujejo protektivno otroštvo. Odraščala je v dokaj stabilnih in prijaznih okvirih družine in šole, ki sta sistematično ustvarjali razmere, ki bi naj bile vzgojno koristne. V povprečju gre za zelo zdravo in športno usmerjeno populacijo. »Ker so pogosto odraščali kot 'najpomembnejši življenjski projekt' svojih staršev, sebe doživljajo kot zelo pomembne.«

S temi besedami je sedanje študente, vzgajane večinoma s permisivno vzgojo, zaradi katere se močno razlikujejo od vseh preteklih generacij, ki jih je spremljala kot predavateljica, opisuje tudi razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek. Takšna vzgoja, ki je takrat obljubljala uspehe, je povzročila, da imajo današnji študenti o sebi običajno višjo podobo, kot bi smela biti realna, so veliki individualisti in v manjši meri sposobni empatije. »V preteklosti smo koga zalotili, da je prepisoval, pa se je za krivca razglasil njegov prijatelj, češ da je prepisoval on, samo da bi zasačenega zaščitil. Danes tega ne doživimo več.« Prijateljstva med današnjimi študenti so torej bolj plitva in manj trajna, kot so bila pred dvema ali tremi desetletji, opaža psihologinja. Druženje je sicer za mlade vseeno zelo pomembno, dodaja Lavrič. Oba sogovornika tej generaciji pripisujeta tudi večjo prodornost in sposobnost socialnega odzivanja na trenutne razmere. »To se je pokazalo pri nedavnih demonstracijah, ki so bile organizirane prav prek facebooka kot enega izmed emblemov generacije Y,« pravi Lavrič.

Publicist Žiga Valetič protestom pripisuje globok generacijski naboj: »Upira se generacija, ki ima kljub temu, da naj bi tvorila steber družbe, najmanj dostopa do vpliva na družbene razmere. Ne bori se, da bi se izognila brezizhodni prihodnosti, pač pa zato, ker želi pokazati, kaj zna.« Družbene vzvode po njegovem dandanes pri nas obvladuje generacija med 45. in 65. letom starosti: to so direktorji večine podjetij, glavni uredniki medijev, mnenjski voditelji, velika večina politikov, vodilni kader državne uprave, glavnina profesorjev, lastniki velikih oglaševalskih družb, člani v nadzornih svetih... Ti so, v nasprotju z današnjimi mladimi, na svoje položaje prišli pred desetletjem in več – takrat še mlajši, tako kot današnja mladina bolj neizkušeni, a nekateri zaradi lastnega truda, mnogi pa zato, ker so se znašli ob pravem času na pravem mestu.

Po mnenju Valetiča mladi v slovenskem prostoru pravzaprav nimajo možnosti za svoje uresničevanje, kot so jih imele pretekle generacije. Njihova izrazita nesamostojnost, ki jo pri svojih študentih opaža Marjanovič-Umkova, pa je lahko tako vzrok kot posledica takšnega stanja. Danes ni redkost na primer, da starši obiščejo informativni dan na fakulteti ali po telefonu pokličejo profesorja in vprašajo, kako se je njihov otrok odrezal na nedavnem izpitu. Vse dosedanje generacije so za študij skrbele same, bil je njihova odgovornost, pravi psihologinja. Tudi odgovornosti, ne zase ne za druge, današnji študentje nimajo razvite v tolikšni meri, kot bi jo po njenem mnenju moral čutiti vsak mlad človek.

To se kasneje pokaže tudi v službi, po besedah Lavriča opažajo sociologi. Uspešnost pri delu je za mlajšo generacijo bistveno manj pomembna kot za predhodne generacije. »Delodajalci se večkrat pritožujejo, da gre za zelo naporno in zahtevno populacijo. Mladi so navajeni, da se jih vedno posluša in poskuša razumeti. Tako je namreč strukturirana socializacija v družini in v celotnem šolskem sistemu. Ko pa je treba v delovnem okolju kar naenkrat izvajati naloge in znati potrpeti, seveda nastopijo problemi.« Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s človeškimi viri, so zato razvili različne modele upravljanja različnih generacij zaposlenih.

Hitrejši razvoj – več prepadov

A takšne razlike se med generacijami pokažejo šele v daljšem časovnem obdobju, pravi Marjanovič-Umkova: ko govori o sedanjih študentih in jih primerja s preteklimi, med slednje šteje tiste, ki so študirali takrat, ko so bili sedanji študentje še na začetku izobraževalne poti. Žiga Valetič nasprotno meni, da se razlikujejo že pripadniki iste generacije, med katerimi je pet ali več let starostne razlike. Zato je prepričan, da je prepadov med skupinami ljudi mnogo več kot le tisti med generacijami. To pojasnjuje s primerom: otrok, rojen okoli leta 2005, je zgodnje otroštvo preživljal v razmerah gospodarske rasti, v potrošništvu, medtem ko je njegov le nekaj let mlajši brat že v najzgodnejšem obdobju, na primer skozi zaskrbljenost staršev, občutil posledice recesije in pomanjkanja. Danes se družbene razmere hitro spreminjajo, s tem pa se spreminjajo tudi značilnosti socializacije otrok in mladostnikov. Hitrejše ko so spremembe, večji je prepad med generacijami, je prepričan Zorko.

Vse večji in pogostejši prepadi med generacijami pa se kljub pomanjkanju empatije in čuta za odgovornost med mladimi na srečo ne odražajo v večji nestrpnosti med generacijami. Raziskovalci so v obsežni raziskavi Mladina 2010 ugotovili celo nasproten trend, pravi sociolog Miran Lavrič, ki je vodil raziskavo. »Večje napetosti so se na primer pokazale v merjenju iz leta 1985.« Vendar je to lahko le zatišje pred nevihto. »Sedanja kriza jasno kaže, kako krhka je lahko medgeneracijska solidarnost. Starejših je vedno več in zdi se jim pravično, da jim bodo mlajše generacije zagotovile pokojnine, ki omogočajo spodobno življenje. Na drugi strani je mladih vedno manj, in to bo bistveno spremenilo pokojninsko matematiko. Poleg tega lahko mladi starejši generaciji očitajo, da jim zapušča okoljsko degradiran svet, prezadolženo državo in jim hkrati ne omogoča normalnega vključevanja na trg dela.«

Prav ekološka spoznanja, ki jih imajo v malem prstu predvsem generacije vrtičkarjev in osnovnošolcev, bodo po mnenju Valetiča ključnega pomena pri izhodu iz krize (ta sicer po njegovem ni vzrok za vse več medgeneracijskih prepadov, pač pa njihova posledica). Ko bodo generacije, ki danes opozarjajo nase na demonstracijah, dobile v roke vzvode družbenega in političnega življenja, bodo za izhod iz krize morale upoštevati tudi ta dognanja. »Kriza nas homogenizira, v njej postanemo vsi enaki in laže se poistovetimo z drugimi,« meni Valetič.

Razlike bodo dobile biološko osnovo

Svet pa se spreminja vedno hitreje in postaja vedno bolj nepredvidljiv, ob tem opozarja Lavrič. Tako so po njegovem tudi razlike med generacijami vedno večje. Agrarna revolucija je na primer vzpostavila družbeni sistem, ki je trajal vsaj pet tisoč let. Industrijska revolucija je bila podlaga za radikalno drugačen sistem, ki v svojih različnih oblikah traja približno dvesto let, hkrati pa so večje družbene spremembe večino Slovencev doletele komaj v zadnjih šestdesetih letih. Informacijska revolucija podobo sveta radikalno spreminja zadnjih dvajset let in bistveno prispeva h globalizaciji z vsemi posledicami, ki jih zelo jasno občutimo tudi v Sloveniji. A napredek po mnenju Valetiča ne bo več tako hiter, kot je bil doslej. Tako velikih sprememb, kot sta jih prinesla računalnik in mobilni telefon, nove generacije »pametnih« naprav ne prinašajo. Prav tako smo tisti, ki vzgajamo nove generacije, že opremljeni z določenim znanjem in poznamo pasti tehnologije, medtem ko je naše starše ujela povsem nepripravljene.

Pa vendar, se bodo naši otroci od svojih otrok razlikovali bolj, kot se mi razlikujemo od svojih staršev? Glede na nepredvidljivost družbenih dogajanj je to težko napovedati, pravi Lavrič. »Je pa zelo verjetno, da se bo svet v naslednjih petdesetih letih bistveno bolj spremenil, kot se je v zadnjih petdesetih. Naši otroci bodo resnično živeli v globalni družbi. Verjetno bodo priča tudi velikim ekološkim pritiskom in posledično precejšnjim družbenim tveganjem v smislu migracij in konfliktov na različnih ravneh.« Meni, da bi lahko na družbene spremembe ključno vplival razvoj genetike in mikrobiologije. »Tisti, ki si bodo to lahko privoščili, bodo z vplivanjem na genotip lahko svojim otrokom zagotavljali bistveno večje prednosti kot doslej. Lahko se torej zgodi, da bo zaradi tehnološkega napredka prišlo do medgeneracijskih razlik celo na biološki ravni.« Nova odkritja pa bodo skoraj gotovo omogočala tudi daljše življenje. Daljša pričakovana življenjska doba spreminja tudi vrednote: ljudje postanejo previdnejši in bolj usmerjeni v prihodnost, kar pa ponovno govori v prid tesnejši povezanosti med generacijami, pravi Lavrič.