Nasledil ga je dr. Gregorij Rožman, s katerim se je začela nova, bolj radikalna etapa v politiki katoliške cerkve in »njene« stranke SLS, zlasti po izidu papeževe enciklike Quandragesimo Anno leta 1931, s katero je Pij XI. podprl fašizem, s Hitlerjevo Nemčijo pa leta 1933 podpisal konkordat. Predvsem pa ga je zaznamovalo ocenjevanje komunizma kot glavnega zla v času, ko so fašistične države že sprožile drugo svetovno vojno in so se demokratične države usmerile v boj proti fašizmu in nacizmu. Sem sodita njegovo odvračanje Slovencev od boja za obstoj na svoji zemlji (sodelovanja v narodnoosvobodilnem boju) in vključevanja v OF z grožnjo smrtnega greha ter osebno sodelovanje pri obeh prisegah zvestobe domobrancev nemški armadi v boju proti partizanom in njihovim zaveznikom. Čeprav nasilnih tujcev ni ravno ljubil, ga je boj proti »brezbožnemu komunizmu« pripeljal med okupatorjeve sodelavce. Razločno se je opredelil proti upornikom, OF in partizanstvu, ker da so v nevarnosti Cerkev, vera in Bog.

Škofe odpokličejo in nastavljajo papeži. Dr. Rožman je svoje ovčice zapustil samovoljno, brez dovoljenja iz Rima, česar mu Vatikan ni oprostil do smrti.

Ob slovesu nadškofa dr. Jegliča

Danes odhaja gospod nadškof dr. A. B. Jeglič iz bele Ljubljane, da se naseli v škofijski graščini v Gornjem gradu, kjer hoče preživeti zadnje dni svojega življenja v zasluženem pokoju.

Kako je do tega prišlo? Vladika je v svoji poslanici duhovnikom in vernemu ljudstvu sam razložil vse okoliščine, ki so ga privedle do tega koraka.

Trdi, da zadnji dve leti naglo peša, ker je v teh letih večkrat obolel. A kljub temu je še nameraval vztrajati v svoji vzvišeni službi. Toda, ko ga je letos spomladi zadela možganska kap, neznatna sicer, a vendar z ozirom na posledice, ki bi lahko ob napornem delu sledile, je sklenil zaprositi sv. očeta, da mu odvzame težko škofovsko službo. Tudi njegov osebni zdravnik, dr. Ivan Derganc, mu je strogo zapovedal varovati se vsakega duševnega napora.

Tako je v njem dozorel sklep, da se umakne iz aktivne službe. Na tiho nedeljo, dne 6. aprila letos, je napisal na papeža v Rimu približno sledečo prošnjo: »Star sem osemdeset let, ljubljansko škofijo upravljam dva in trideset let, hitro pešam in 11. marca me je zadela kap. Zato prosim, da se me z 31. julijem razreši službe ljubljanskega škofa, tako da postane s 1. avgustom moj naslednik dosedanji koadjutor s pravico nasledstva, dr. Gregorij Rožman.

Škof se je po tej bolezni dušno in telesno sicer opomogel – saj je izvrševal svojo nadpastirsko službo prav do zadnjega časa (zadnjo vizitacijo ob sklepu obiskov po žužemberški dekaniji je imel 23. julija!) – vendar je vztrajal pri svoji prošnji. V Rimu torej niso mogli drugače, da so tako odkrito in vztrajno prošnjo uslišali. Škof dr. Jeglič je bil imenovan za naslovnega nadškofa garelenškega in danes je prenehal biti ljubljanski ordinarij, ko je izročil vodstvo ljubljanske škofije svojemu dosedanjemu koadjutorju.

Jasno, da novi ljubljanski škof ob tej spremembi ni dobil nikake bule ali pisma iz Rima; dobil je le uradno obvestilo od nunciature, da je bila bula nadškofa Jegliča odposlana. Že ob imenovanju za koadjutorja s pravico nasledstva je bilo to vprašanje urejeno. Toliko glede netočnosti poročil raznih listov zadnjih dni.

Danes jemljemo od našega dosedanjega nad vse ljubljenega nadpastirja slovo s težkim srcem. To tem bolj, ker nam stopa pred oči, kako nam je bil nad dva in trideset let pastir naših duš, duhovnik, učitelj in voditelj, kakor si ga boljšega nismo mogli želeti. Tolaži nas zavest, da se tudi v tem slovesu razodeva za nas božja volja.

Ko odhaja, obljubljamo slovenski katoličani njegovim delom, načrtom in skrbem neomajno zvestobo. Spomin na njegovo delo ostane v Slovencih neizbrisen.

Slovenec, 1. avgusta 1930

Slovo g. nadškofa dr. Jegliča.

Preden odidem v svoje novo domovanje, se moram od gospodov duhovnikov in od vernega ljudstva posloviti. (...) Okoli velike noči sem prošnjo sestavil in jo takole utemeljil: »Star sem 80 let, ljubljansko škofijo upravljam 32 let, zadnje čase hitro pešam, večkrat obolim in letos me je 11. marca zadela kap, nakar mi je zdravnik naporno duševno delovanje prepovedal. Imam pa tudi zagotovljenega dobrega naslednika, ki bo škofijo bolje upravljal, kakor sem jo mogel jaz.« (...)

Sedaj pa iz srca zakličem: z Bogom! Izročim Vas novemu, predobremu škofu, kateremu so sv. Oče že tudi dali pravico, da prevzame upravo škofije takoj, ko jaz umrjem, ali odstopim.

Občudujem božjo Previdnost, ki je o pravem času vse tako uredila, da more prav gospod dr. Gregorij Rožman biti moj naslednik. On je sicer učen profesor cerkvenega prava na ljubljanskih visokih šolah, toda po božjem poklicu je pred vsem vnet dušni pastir. Skoraj vsi ga že poznate. Saj je imel duhovne vaje ali kako cerkveno opravilo v mnogih župnijah križem škofije. Pridobil si je zaupanje duhovnikov in pridobil tudi Vašo ljubezen. (...) H koncu Vam vsem še enkrat prav iz srca podeljujem pastirski blagoslov rekoč: naj Vas blagoslovi troedini Bog Oče, Sin in sv. Duh. Amen.

V Ljubljani, koncem julija 1930. Anton Bonaventura, škof

Domoljub, 6. avgusta 1930