V tem delu Wahl opozarja, da so se porušila razmerja moči med delavstvom in kapitalom, ki so omogočila nastanek modela evropske socialne države. Knjigo so si med seboj izmenjavali aktivno misleči člani družb, ki niso bili pripravljeni zaspati na preteklih lovorikah ali se podrediti brezalternativnosti neoliberalne govorice.

»Kapitalizem je očitno v svoji najbolj destruktivni fazi. Če jim bo uspelo, bo Evropa postala zelo brezobzirna in umazana. Polna revščine, izkoriščanja in obupa. Vladajočim za to ni mar. Tega se moramo zavedati. Če bi humanost v sistemu obstajala, se ne bi dogajalo, kar se dogaja,« pravi Asbjørn Wahl o stanju današnje Evropske unije.

Prej ko bo prišlo spoznanje o prelomljeni družbeni pogodbi, prej se bo spremenila taktika boja delavstva in prej bo mogoče ustaviti teptanje dostojanstva, pošteno plačanega dela in družbene pravičnosti. Boj bo moral biti proaktiven. Obramba ne zadošča več, kajti napadi kapitala in njemu podrejenih evropske in nacionalnih politik, da si prilaščajo vse več in več, se sami od sebe ne bodo ustavili, pravi norveški sindikalist.

Je razmerje sil v EU še vedno tako, da je naloga držav ščititi lastne prebivalce?

Država blaginje je bila zasnovana na temelju razrednega kompromisa, zgodovinskega sporazuma med delavstvom in kapitalom. Ne država blaginje ne država sama po sebi v Evropi nikoli ni bila država ljudi. Razvila se je na podlagi zelo konkretnega kompromisa interesov. Zdaj, ob globoki sistemski krizi kapitalizma, vidimo, da vloga države ustreza definiciji iz učbenikov: njena glavna naloga je zaščititi ekonomski sistem in zasebno lastnino. Zaradi različnih situacij se države ne obnašajo enako povsod po Evropi. A povsod se napada ogrodje države blaginje, to pa pomeni, da se napada najpomembnejšo družbeno silo, ki je to ogrodje in njegove dosežke lahko ščitila: sindikalna gibanja.

Se sindikati in ljudje zavedajo, da je pogodba, na kateri je bila utemeljena država blaginje, prelomljena?

Očitno ne. To je eden velikih izzivov tega trenutka. Velik del evropskih pa tudi nacionalnih sindikalnih organizacij ostaja v povojni drži. Prepričani so, da je še vedno mogoče doseči dogovor skozi socialni dialog in s sodelovanjem s silami kapitala. A kapital je v celoti odstopil od tega kompromisa. Sindikate napada štiriindvajset ur na dan, vsak dan, tako rekoč po vsej Evropi.

Prepoznate jasen načrt in korake, kako se razgrajuje moč sindikatov v EU?

Ne verjamem, da obstaja skrivni načrt ali centrala, kjer načrtujejo napad. V Evropi se odvija boj, zasnovan na različnih interesih. Kapitalistične sile, njihovi politični služabniki in nova oligarhija zasledujejo svoje interese in ti so trenutno predvsem interesi finančnega kapitala. Logična posledica tega je omejitev delovanja sindikatov, razgradnja njihove pogajalske moči, uveljavitev zakonov, ki otežujejo stavke, uporaba večje represije, ko pride do stavk. To je logika sistema. Ne potrebujejo velikega načrta. Zadošča, da zasledujejo le svoje ozke politične in ekonomske interese.

Zakaj ima obljuba svobode in individualnega uspeha še vedno premoč nad spoznanjem sistemske zasnove, ki koristi kapitalskim elitam?

Retorika, da lahko vsakdo uspe in obogati, se resda še uporablja, vendar resnično ne razumem, kako je mogoče, da jo ljudje še vedno sprejemajo. Ob tem ko vidijo, kaj se dogaja v Grčiji, na Portugalskem, Irskem, v Španiji... Realnost, ki jo živimo, spodkopava te ideološke obljube uspešnega kapitalizma, ki naj bi rešil vse probleme in zagotovil dobro življenje vsem. To, kar se dogaja v Grčiji z vse večjo brezposelnostjo in neverjetnim porastom množic, ki živijo v revščini, kar se dogaja v Španiji, kjer je vse več ljudi pregnanih iz lastnih domov, ponuja tako veliko protiutež tem obljubam kapitalizma, da ne vidim, kako bi te ideološke izjave lahko resneje vplivale na ljudi.

Kakšno vlogo ima pri tem vse večja prekernost življenj?

Prekernost je zelo pomemben del strategije delodajalcev, ki želijo oslabiti delavce in sindikate. Jemljejo in razgrajujejo vse, kar je zagotavljalo relativno varen položaj delavcev. Različni mehanizmi zaščite delavca se vsi po vrsti ukinjajo. S pogodbami za določen čas in drugimi oblikami negotovega dela se povečuje negotovost delavcev. To je del načrtne politike. Njen pomemben učinek je tudi večanje števila brezposelnih. To povečuje tekmovalnost med delavci, da sploh lahko zaslužijo plačo, ki jim omogoča preživetje. Zato je težje vzpostaviti solidarnost med delavci, ki bi lahko ta proces zaustavila. Prekernost in socialni dumping, krušenje delavskih pravic in socialnih zaščit so delci te strategije, ki želi poraziti delavstvo. Končni cilj je, da postane delo ceneno, zato pa dobički večji. To je ekonomski interes, ki vodi ta proces.

Kako se boriti proti temu? Kljub vse slabši situaciji delavci še vedno sprejemamo te pogoje dela, mnogi so resignirani.

Na eni strani imamo izjemno močno hegemonijo desničarske, neoliberalne ideologije. Gre za posledico različnih dejavnikov. V veliki meri nadzorujejo medije. Imajo moč in se je poslužujejo. Na drugi strani imamo globoko politično in ideološko krizo znotraj delavskega gibanja in sindikatov. Težko je prepoznati vse dejavnike, zakaj, a eden najpomembnejših je prav ideologija, ki je postala prevladujoča med sindikati v povojnem obdobju, v času, ko se je socialna Evropa zelo uspešno razvijala in rasla. To je ideologija socialnega partnerstva. Velik del sindikalnega gibanja še vedno verjame vanj. Še vedno ravnajo po pravilih, ki so veljala tedaj. Šele s časom bodo prišli do spoznanja, da so bili temelji države blaginje posekani. V Grčiji, na Irskem, Portugalskem, v državah, kjer je kriza najhujša, vidimo, kako se je družbeni boj razširil in intenziviral.

Smo na začetku nove ere družbenega boja. A začenjamo zelo pri dnu. Verjetno bo moralo priti do hudih notranjih bojev tudi znotraj sindikalnega in delavskega gibanja. Na novo moramo premisliti ideologijo, ki stoji za konceptom socialnega dialoga. Situacija je danes popolnoma drugačna, kot je bila pred desetletji. Smo na udaru. Ljudje so potisnjeni ob steno in ravnotežje lovijo v obrambnih položajih.

Demoralizacija je lahko posledica občutka nemoči, a ljudje take situacije ne bodo sprejeli. Nikoli. Sprejetje je posledica tega, da ne vidijo alternative. Politična kriza je za delavsko gibanje še mnogo hujša kot kriza dela sindikatov. Kajti socialdemokratske stranke so prevzele tako ali drugačno različico neoliberalnih politik. Leve stranke niso znale razviti jasnih alternativ niti odgovoriti na neoliberalizem v trenutni situaciji.

Ali politične stranke v Evropi sploh podpirajo delavske interese?

Strank, ki se želijo z imenom predstaviti kot take, je veliko. Socialdemokratske, delavske, socialistične... Nekatere leve stranke imajo v svojem programu določene interese delavcev, a zastopanost delavstva je zelo šibka. Volja teh strank je mnogo preveč omahljiva, da bi se bile sposobne zoperstaviti krizi, v kateri smo. Političnostrankarska slika v Evropi ni ravno rožnata.

Paul Mason v knjigi Live Working or Die Fighting pravi, da se mu zdi sedanji položaj delavstva manj podoben povojni situaciji in bliže času z začetka 20. stoletja, ko je solidarnost v delavskih bojih povezala delavce različnih prepričanj, od anarhističnih, socialističnih do bolj republikanskih. Se strinjate s to analizo?

Pravzaprav težko najdem vzporednice. Danes med delavci nimamo veliko komunistov, anarhistov ali socialistov, ki bi lahko združili sile. Vse te ideje, analize in prepričanja nam manjkajo. Situacija je drugačna. V resnici zelo drugačna od vseh prejšnjih obdobij boja in zato težko primerljiva s čimerkoli.

Ena najpomembnejših razlik je prav ta veliki obrat. Imamo delavsko gibanje, sindikate in delavce, ki imajo za seboj obdobje relativno uspešnega socialnega dialoga, ki je trajalo trideset, štirideset let. Vseskozi so videli in občutili družbeni napredek. Zdaj pa so soočeni z najglobljo in najhujšo krizo po letu 1930. To je težko razumeti in je izjemno begajoče. Prevladujoči del sindikalnega gibanja je v petdesetih in šestdesetih letih verjel, da jim je uspelo zagotoviti popolnoma novo družbo. Verjeli so, da jim je uspelo vzpostaviti politični nadzor nad ekonomijo, da je množična brezposelnost iz tridesetih let prejšnjega stoletja le še daljna preteklost in da se bomo kot družbe oblikovali v dežele blaginje. Zdaj so se znova znašli v zelo ostrem in krutem razrednem boju. Težave imamo z vzpostavljanjem nove razredne ozaveščenosti in delavske zavesti.

Pri zasedbah trgov se zdi, da je veliko mladih delavcev, relativno visoko izobraženih, ki niso nikoli izkusili urejenega trga delovne sile in pripadajočih delavskih pravic, ki so se bili prisiljeni znajti in se še vedno borijo v bolj ali manj nereguliranih razmerah. Se vzpostavlja komunikacija med delavci, ki so izkusili obdobje solidarnosti in delavskih pravic, ter mlajšimi, »manj povezanimi delavci«?

To je zelo težavno področje. Pozitivni premiki so. Tako pri sindikatih kot novejših družbenih gibanjih. V nekaterih primerih so se povezali, nastopili skupaj, vendar so ti primeri v resnici redki. Indignados v Španiji so zelo skeptični do sindikatov, sindikati pa so nezaupljivi do njih. Oboji imajo dobre razloge za skepticizem. Mladim se zdijo sindikati preveč rigidni, odločitve sprejemajo z vrha navzdol, so preveč defenzivni in sklepajo preveč kompromisov z vlado ter delodajalci. Vse to drži. Zato je skepticizem mladih v tem pogledu upravičen in ga popolnoma razumem.

Po drugi strani pa ti mladi zavračajo kakršnokoli organiziranje, zavračajo misel, da bi v boju zgradili strukture. Njihovo delovanje je zelo spontano in obstaja nevarnost, da bo gibanje zato živelo le kratek čas. A njihova vloga je zelo pomembna in ključno bi bilo, da ti sili stopita skupaj, se povežeta. Toda prej se bosta morali obe spremeniti skozi solidarnostni boj.

Mlada generacija bo vse pomembnejša. Med mladimi je izjemen potencial za mobilizacijo. Brezposelnost med njimi je visoka po vsej Evropi. Znašli so se v sistemu brez prihodnosti, brez upanja. Potencial za njihovo politizacijo in radikalizacijo je zelo velik. Ustvariti, razviti in zgraditi sodelovanje in solidarnost z njimi je nujno. Tega še ni, in ne vem, ali se bo kmalu zgodilo, kajti zbirokratizirani sindikati in spontana gibanja večinoma mladih imajo resne težave z iskanjem poti, ki bi jih pripeljala skupaj.

Obstaja enaka nevarnost pasivizacije in predaje te mlade generacije? Kako doseči politizacijo mladih?

Nevarnost odmika od družbe seveda obstaja. Hkrati jih lahko mobilizira tudi ekstremna desnica. Ne bi se zgodilo prvič. Skoraj bi pričakovali tekmovanje med levico in skrajno desnico, da si zagotovita podporo mlajših in obupanih generacij. Življenje brez upanja ustvarja samo po sebi velik potencial politizacije, kajti njihova lojalnost in vrednostni sistem temeljita na manku prihodnosti, ki je zase ne vidijo. A za politizacijo mladih so potrebne politične organizacije, potrebovali bi politične strukture na levici, ki jih danes ni. Zato je izziv tako velik. Če levica teh skupin ne bo organizirala in politizirala, bo iniciativo prevzela skrajna desnica.

V svojih delih pišete, da je treba preseči družbo, ki temelji na socialnem sporazumu. V katero smer natančno bi bilo smiselno iti?

Obdobje države blaginje je mimo. Razmerja moči, ki je služilo kot njen temelj, ni več. Šokantna stopnja deregulacije in svobodno gibanje kapitala, kamorkoli in kadarkoli želi, sta dala kapitalu tako izjemno moč, da nekdanjega ravnovesja med kapitalom in organiziranim delavstvom preprosto ni več. Zato je le vprašanje časa, kdaj bodo potolkli še zadnje ostanke socialne države.

Alternativa mora temeljiti na tem, kar ljudje želijo, kaj pričakujejo. V kakšni družbi hočejo živeti. Potrebujejo delo, socialno varnost... Biti moramo zelo konkretni in graditi na idejah in željah ljudi, kakšno družbo si želijo. Le redki podpirajo financializirani, neoliberalni model, ki ga imamo danes. Ni tako težko razviti alternativnih idej in modelov, kako naj družba deluje. Glavni problem je mobilizacija zadostnih družbenih sil. Manjka nam socialni izbruh, ki je potreben, da bi lahko začeli ta boj in dosegli, kar želimo.

Toda zdi se, da je bilo demonstracij, protestov in stavk v zadnjih treh letih več, kot jih je bilo prej v treh desetletjih. O čem govorite, kakšne družbene sile so potrebne?

Začelo se je, a naš nasprotnik je zelo močan. Skupaj stojijo kapitalistične sile in države, ki uporabljajo državno prisilo, da bi preprečile poraz kapitalističnih interesov. Boj je še vedno na zelo nizki stopnji in bolj ali manj omejen na nacionalne države. Novembra lani smo imeli evropsko stavko, v kateri so sodelovali sindikati šestih držav. To je bil vsaj simbolično pomemben dogodek. A potrebno bo mnogo več. Nadgraditi bo treba družbeni boj, ki se je začel v državah, ki jih je kriza najbolj prizadela, hkrati pa bo treba akcije koordinirati, kajti v sedanjem svetu bo pomembno in odločujočo bitko težko priboriti le na nacionalni ravni. Sovražnik, ki nam stoji nasproti, je dobro organiziran, povezan in strukturno delujoč, tako na evropski kot na globalni ravni. Simbolne stavke ne bodo dovolj. Potrebovali bi vseevropsko splošno stavko brez vnaprej določenega datuma in ure zaključka. Le tako lahko prestrašimo nasprotnika.

Ampak to pomeni policijo v tovarnah, razdore med delavci, grožnje, stopnjevanje napetosti in nasilja, ki bosta veliko večja in predvsem bolj krvava, neposredna in potencialno smrtonosna, kot sta sedaj.

Policija je že na ulicah. V Grčiji, Španiji, Italiji, tudi v Frankfurtu smo jo videli v polnem zamahu. Državni aparat bo ščitil svoje interese, o tem ni dvoma. Pomembno je, da delavsko, sindikalno in socialna gibanja, ki se bodo mobilizirala, delujejo po načelih nenasilja. Če se bo druga stran odločila za uporabo nasilja, da zatre ljudi, bo to izziv. Toda na to je treba odgovoriti z množično mobilizacijo. V Tuniziji in Egiptu smo videli, kaj lahko množice dosežejo. Ko smo organizirani v milijonih, imamo izjemno moč. Da, to bodo težki boji in umazani spopadi, o tem ni dvoma. Da lahko ljudje umrejo? Ampak ljudje že umirajo. Zaradi drugih razlogov morda, a vendar zaradi posledic odločitev, ki jih sprejemajo evropske vlade in ki kreirajo družbe, v katerih se krči socialna varnost, rastejo pa revščina, brezposelnost, število samomorov... Izjemno brutalen napad na ljudi, na delavstvo, se že dogaja.

Pišete, da bo na dolgi rok treba odpraviti materialne pogoje za neoliberalne politike. O čem natančno govorite?

Začeti se moramo pogovarjati o temah, ki jih delavska gibanja in sindikati v stari dobi države blaginje, razrednega kompromisa in socialnega dialoga niso odpirali. V prvi vrsti gre za vprašanje lastnine in nadzora, oblasti. Zasebno lastništvo finančnih institucij in bank je prvo, kar je treba postaviti pod vprašaj. Po vseh bakanalijskih špekulacijah, financializaciji in zlorabah moči, ki so si jih privoščili kapitalisti, da so uničili ekonomije na globalni ravni, to ne bi smelo biti nič šokantnega. V nekaterih državah so nacionalne ekonomije spremenili dobesedno v kazinoje. Pravzaprav sem presenečen, da ni bilo močnejše reakcije. Peščica ljudi, ki ima v lasti te institucije, lahko nadaljuje s svojim početjem in uničuje življenja milijonov. Če zaradi drugega ne, bi že to moralo zadoščati za zahtevo, da banke in finančne institucije v celoti preidejo v demokratično last vseh.

Hkrati se moramo o vprašanju lastnine pogovarjati tudi širše. Obstaja nekaj izjemno velikih korporacij z ogromno močjo, ki jo zlorabljajo za manipuliranje z ljudmi in vladami. Začeti se moramo pogovarjati o lastništvu nad proizvodnimi sredstvi in surovinami, potrebnimi za proizvodnjo. To je manjkalo v kompromisu, na katerem je bila zgrajena država blaginje. Socialna država je temeljila na vsesplošnem sporazumu, naj se kapitalizem nadaljuje, a da mora biti reguliran. To je delovalo nekaj desetletij. Potem so kapitalisti prešli v neoliberalni napad, ki ga sedaj zelo konkretno čutimo.

Je ob pospešeni robotizaciji lastništvo nad proizvodnimi sredstvi še toliko večjega pomena ali gre le za normalen proces industrijskega napredka? Zdi se, da je za ustvarjanje vse večjih dobičkov potrebnih vse manj ljudi.

Nisem prepričan, da to drži. Avtomatizacija proizvodnje ni glavni problem. Ni res, da je potrebnih vse manj delavcev. Število delavcev v svetu nikoli ni bilo večje kot danes. Dogaja se, da se koncentracija delavstva premika, a robotizacija ni glavni problem. Dokler so delodajalci odvisni od dodane vrednosti dela, so odvisni od delavcev. Bolj gre za vprašanje nadzora nad kapitalom in neomejene svobode kapitalistov, da lahko tovarne in delovna mesta preselijo, kamorkoli želijo. Globalizacija ni sila narave, ampak zavestna strategija delodajalcev v interesnem boju proti delavstvu. Globalizacijo dosegajo skozi deregulacijo. Glavni problem, s katerim se soočamo, je deregulacija trga dela oziroma tako imenovane strukturne reforme, deformalizacija dela, fragmentacija delavstva, socialni dumping in poraz delavskih organizacij.

Res pa postaja vse bolj ključno, da ima družba nadzor nad procesi proizvodnje in regulacije, vključno s političnim nadzorom nad delitvijo dobičkov. Kajti prav to so sredstva, ki omogočajo, da se v življenju razvijamo in napredujemo kot družba. Demokratični nadzor je ključen.

Prihajate iz Norveške. Država je bogata, imata črpališča nafte, niste v EU, vendar ste deležni ugodnosti skupnega trga. Kaj skrbi vas?

Problem ni EU, ampak kapitalizem. Problem z EU je, da je bila v pomembnem delu institucionalno zasnovana in dograjena v dobi neoliberalizma. To pomeni, da je postala zelo močna sila za zasledovanje neoliberalnih politik. Enako problematičen je tudi njen demokratični primanjkljaj, ki se s krizo le še poglablja. Norveška je del globalne ekonomije in je tesno vpeta v neoliberalizem. Povezanost z EU pomeni, da direktive o trgu dela, denimo o agencijskem in občasnem delu, veljajo tudi na Norveškem. Hkrati smo edina evropska država s proračunskim presežkom, kar nam daje gromozansko prednost. Brezposelnost je nizka, okoli 3-odstotna, kar pomeni, da imajo sindikati še vedno pogajalsko moč, plače zadnjih trideset let rastejo. V tem smo izjemni. Toda če bo država blaginje padla v Evropi, bo tudi na Norveškem. Če bo sindikalno gibanje poraženo v Evropi, ga bodo poskusili uničiti tudi na Norveškem. Vse to so razlogi, zakaj moramo v tem boju sodelovati in biti solidarni z vsemi, ki so danes v prvih vrstah boja. Njihova usoda je naša usoda.

Res je, da smo na Norveškem morda trenutno na zgornji palubi. A zna biti, da je to zgornja paluba Titanika. Neoliberalne politike se širijo tudi pri nas, del države blaginje se šibi, drugega hočejo odrezati. Priče smo deregulaciji in socialnemu dumpingu. Neoliberalna govorica je zelo močna. Pri interpretaciji krize zmagujejo razlage, da so ljudje živeli nad svojimi zmožnostmi, da so države preveč trošile. Nihče več ne govori o tem, da je kriza posledica finančnih špekulacij in krize kapitalizma. Vendar mnogi razumejo, da je naš položaj na Norveškem odvisen od položaja ljudi v Evropi. Če samo pogledamo Švedsko, ki se je v preteklosti predstavljala kot vzorčni primer države blaginje. Danes o tem ni več ne duha ne sluha. Zadnjih dvajsetih let so švedske vlade, vseeno, ali socialistične ali desničarske, vodile privatizacijo, deregulacijo, krčile socialne pravice. Švedski delavci opozarjajo, da je s socialno državo konec.

Zakaj to ne sproži večjega upora? Nacionalne vlade še kar sprejemajo varčevalne ukrepe in hipnotično ponavljajo, da so potrebni večja konkurenčnost, nižje plače, kapitalu prijaznejši zakoni. Kaj je tisti ventil, ki skrbi, da te očitne napetosti med politiko in realnostjo družb ne eksplodirajo?

V zgodovini se še ni zgodilo, da bi se vladajoči razred naslonil nazaj in rekel, dobro, sedaj smo zadovoljni. Tega v Evropi tudi ne bomo videli, pa naj si to še tako želimo. Nadaljevali bodo s svojimi politikami, dokler ne bodo trčili ob odpor. Dokler ne bodo soočeni z uporom, bodo samo še močneje grabili.

Leta 2008 je bilo med oligarhijo, vodilnimi globalnimi poslovneži in nacionalnimi vladami zaznati oklevanje. Pričakovali so, da bodo fantastične špekulacije, ki so pripeljale do finančnega zloma, sprožile upor ljudi. A se to ni zgodilo. Ni bilo močnih družbenih ali levih političnih sil, ki bi začele upor. Ko so to videli, so pozabili na obljube o boljši regulaciji finančnih trgov in nadaljevali s tem, kar počnejo še zdaj. Prepričani so, da ni ničesar, kar bi jih lahko ogrozilo.

Ko so po drugi svetovni vojni sprejeli razredni kompromis, ki je bil temelj države blaginje, tega niso naredili zaradi darežljivosti, ampak da bi se izognili scenariju, ki bi bil zanje neprimerno slabši. Ponovno moramo torej vzpostaviti premoč nad kapitalom. Potrebna bo široka mobilizacija, da bodo razumeli, da tako ne morejo nadaljevati. Šele tedaj se bodo pripravljeni pogovarjati o reformah in novi zakonodaji, a le zato, da bi omehčali upor.

Pa so reforme lahko dovolj ali pa bo treba začeti razmišljati v novih okvirih?

V trenutni situaciji političnega angažmaja in družbenih razmer je treba začeti s konkretnimi materialnimi, ekonomskimi in socialnimi interesi ljudi. Nato se lahko mobilizira širši boj, ki bo na koncu moral razviti tudi ambicije po novi obliki družbe.

Ko Evropska konfederacija sindikatov predlaga novo socialno pogodbo za Evropo, nov razredni sporazum, to ni rešitev, o kateri govorim. V najboljšem primeru gre za odraz njihove slabe razgledanosti in informiranosti. Razmerje moči česa takega preprosto ne omogoča. Finančni kapitalisti se verjetno smejijo, ko slišijo take zahteve sindikatov. Delavsko gibanje nima moči, da bi se kot družba vrnili v socialno državo iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Razvoj naših družb moramo utemeljiti na nečem drugem. In o tem se moramo pogovoriti. Kaj naj bodo načela, ki nas bodo vodila v boju. Morda bi se splačalo pogovarjati o neki obliki socializma, pri čemer imam v mislih demokratični nadzor nad ekonomijo. Govorim o resničnem demokratičnem nadzoru, ki je, poleg resnične participacije, manjkal v vseh preteklih poskusih, da bi zgradili bolj socialno družbeno ureditev.

Zavedati se moramo, da ljudje niso prostovoljno zašli v sedanjo situacijo. V njej vztrajajo, ker ne vidijo alternative, ker ni močnega, kolektivnega odgovora na sedanje dogajanje. To moramo začeti graditi. Alternativo. Zgraditi jo moramo od spodaj navzgor, kar pomeni, da bo moral vsak posameznik odigrati svojo vlogo v svojem domačem okolju, državi. In nato te zgodbe postopno graditi, povezovati in krepiti, dokler se ne bo oblikovala dovolj široka družbena sila, da se bo lahko zoperstavila in odvrnila plimo, ki nas spodnaša. Vsi moramo začeti graditi Evropo, ki si jo želimo. Druge poti ni. Ni hitrih rešitev, ni bližnjic. Ko bodo ljudje videli in začeli verjeti v alternative, bodo izstopili iz izkoriščevalskega sistema in se pridružili. To se mora zgoditi, še preden bo prostor zavzela ekstremna desnica.

Kako v tem kontekstu misliti državo? Zdi se, da jo rušijo na eni strani kapital in na drugi ljudje, ki so izgubili zaupanje vanjo. Če to drži, to ne more biti pametna strategija.

Države so seveda pomembne, a odigrale so različne vloge. Če ne bi bilo močnih držav in supradržave EU, tudi ne bi bilo deregulacije, privatizacije in razcveta neoliberalizma. V resnici se neoliberalci ne želijo znebiti države, le uporabiti jo želijo izključno kot instrument za uresničitev in zaščito svojih interesov. Kajti država lahko sprejme, lahko pa tudi razveljavi in spremeni zakone. Evropski pakti in dokumenti z ukinjanjem nacionalnih sistemov zakonodaje in zaščite krčijo regulacijo, s čimer demokratičnim telesom jemljejo še več moči in jo poklanjajo trgu. V perifernih državah je zelo opazen občutek, da se EU deli na države jedra in preostanek. V zadnjih letih sta predvsem Nemčija in Francija določevalki politik EU. Ne gre pozabiti, da širitve EU v vzhodno Evropo ni vodila ideja združitve in miru, pač pa je služila temu, da se je lahko izkoristilo velikanski prepad med delavskimi plačami in različnimi ravnmi socialne zaščite. Zahodno Evropo je preplavil socialni dumping, kar je okrepilo pritiske na nižanje plač in socialnih izdatkov držav. Načrt in interesi so jasni. Samo preberite si dokumente evropske okrogle mize industrialcev, ki se na tihem sestajajo z Angelo Merkel in Fraçoisom Hollandom. A tu ne gre za konspiracijo. Gre le za zasledovanje njihovih trenutnih ekonomskih in političnih interesov. To počnejo.