Moj moški ima zdaj zares svoj grob

Obiskujem mnoge porabske hrame. Nekateri danes samevajo, delijo usode prenekaterega hrama. Skoraj kot po običaju so jih zadnje zapuščale ženske, te opustelce z nemimi okni, povešenimi vrati, mrzlimi dimniki. Potomci so se že zdavnaj raztepli po svetu. Ko me misel popelje med usode teh hramov in njihovih hramovalcev, sta pred mano dve ženski. Prvo sem spoznal Ano, v lepi beli hiški ob velikem razdrapanem ovinku na Gornjem Seniku. Kot z mnogimi drugimi so me tudi z njo povezali lutke in gledališče. Njen vnuk se je rad sprehodil po odru, še danes kot pevec stopi nanj. Drobna ženica je kot vrabček znala sedeti v majhni kuhinji ob preveč čisti krušni peči. Kot bi napovedovala, kako je Ana že zdavnaj spekla svoj zadnji kolač kruha. Moji obiski so ji bili radost, že tudi skoraj takoj kot stara znanca sva si segala v roki. Vnuk, sin, ki je odšel pred njo, jaz in tu in tam še katera njenih let smo se znali nameriti k njej. V najina srečanja se ni zapletal nihče. Kuhinjsko okence ji je govorilo, kdo se s ceste po kratki potki namenja k njej. Tudi zato me je po »boug daj, dober den« že čakal kozarček palinke.

»Meni palinka nej dobrakše. Tou man za takše, kak si tij,« je začivkala ob moji želji, naj nazdraviva. »Meni bole vijno teče, samo nikoga nega, ka bi mi ga prneso. Mladi več nemajo časa za mejne,« sem zaslutil drobno prošnjo, naj se spomnim nanjo.

Zato sem se drugič na vrata narisal z izbrano buteljko laškega rizlinga. Ne vem, zakaj prav to vino, nekaj mi je govorilo, da bo Ani slastno steklo.

»Samo naprej stoupi,« se je slišalo, pritisnem na škripajočo zlizano železno kljuko in vstopim.

Na mizi že čaka kozarček, ob njem steklenica in pred njo kozarec za vino. Izvlečem zamašek, natočim njej, ona meni. Jaz hipoma nagnem, ona počasi odpije in se spači v neodobravanje mojega izbora.

»Vaaaaj, kak je pa tou kisilo!«

Ja, na Madžarskem in tudi v Porabju se je nekoč pilo sladko, za nas iz Prekmurja, vajenih mešanic z vinom in mineralno vodo, še preveč sladko vino. Samemu se mi je prav zaradi skromnega izbora vin zdelo pripravno prinesti bolj suho, da ne rečem, kislo vino. Še enkrat, ja, kot se mi to rado primeri, izbiral sem skozi sebe.

»Vi v Sloveniji pač rajši pijete takšna vina,« se Ana trudi tolažiti moje vidno razočaranje. »Sladko vino, golob moj, za ženske je sladko vino. Ti si še mlad, ne veš. Sladka vina ženskam širijo noge. Mojih že davno ne več, mladim pa še kako. To si dobro zapomni, golob moj, sladko vino!«

Že ob prvi priložnosti sem Ani prinesel sladki sivi pinot. Ob točenju v kozarec ji omenim njeno teorijo o širjenju nog.

»Tou pa je nikak nej istina! Ge san od toga gvüšne nej gučala. Ti si vse fküper zmejšo. Tou ti je kakšna druga prpovejdala,« je s slastjo nagnila kozarec in se ob tem zvito smehljala.

Tudi v drugem hramu je živela ostarela ženska. V Števanovcih jo od vaške krčme loči le cesta. Prejšano Rejzo pa sem spoznal na pokopališču, na cintoru. Smo jo spoznali trije literarni kolegi. Peljal sem ju po mojih ljubih porabskih poteh. Mistično puhtenje nad števanovskim pokopališčem mi bo ostalo za zmeraj. In v tem svojem nemiru sem ju z zgodbami vodil od nagrobnika do nagrobnika. Med njimi se je nedaleč vstran sukala ona, tetica, bi ji rekli v njeni vasi. Z mokro spužvo je nežno obrisala nagrobnik, še bolj milo pa ovalno keramično fotografijo nad napisi. Počistila je prvi grob, drugi, pri tretjem ji pristopim.

»Boug daj, dober den,« je pozdrav sam po sebi.

»Boug daj, boug daj,« mi odzdravi. »Vi pa niste od nas. Od tam preko, ne?«

Zapletemo se v pogovor. Zlagoma so se besede dotaknile domovanja pokojnih.

»Skrbim za grobove, za katere več nihče ne more imeti brige. Samo so ostali v svojih večnih hramih. Mrtvec pa mora imeti urejen grob, to si vsakdo zasluži,« je pripovedovala kot nekaj najbolj samoumevnega. »Kdo le bo skrbel za mojega,« ni postala otožna, le skrb jo je načela, za hip.

»Vi pa, imate koga tukaj?« vprašam.

»Imam in nimam,« bi že šla dalje z spužvo v eni in vedrom z vodo v drugi roki.

»Kako, imate in nimate?« ji ustavim korak.

Takšne oči si človek zapomni za zmeraj. Med pajčevinastimi gubami, pod že razredčenimi obrvmi je njihova sinjina postala topla, prav toliko, kot je treba. Pa mlade so ostale ves čas njene žalostne zgodbe.

»Stopite z mano,« smo že bili pri grobu, kjer se je ustavila. »Tukaj je. Je in ga ni. Šel je, ko so ga poklicali v vojsko, Madžari. Moral je iti. V začetku je še pisal, meni in dvema sinovoma, malima, še ne pojbiča. Potem pa samo nič več. Kot bi ga nikoli ne bilo, mojega moškega. Vojna je minila, čakala sem ga, pisala, spraševala tja in sem, nič niso vedeli o njem. Je živ, kje je ostal? Po dolgih letih pride do mene glas, da je končal v ruski zimi. Verjetno brez groba, srmaček. Človek pa ne more biti brez groba. Naredila sem mu ga,« skoraj konča Rejza, skoraj, ker jo moram vprašati.

»Naredili ste mu prazen grob?«

»Ne, to pa ne! Njegov glavnik z nekaj lasmi je ostal doma. Položila sem ga v jamo, tako ima moj moški zdaj zares svoj grob.«

Pozno popoldan smo posedeli v krčmi preko njenega hrama, počasi srkali in s spoštovanjem poslušali še zgodbo o sinu, ki je pred torturo režima prebegnil v Ameriko. Vse to in še več mi je pozneje pripovedovala na svojem domu, v njenem hramu, ki ji ga je zapisala gospodarica zavoljo njene srčne pridnosti in požrtvovalnosti. K njej je že kot mlad deklič šla za hlapico. Prejšana Rejza, v vasi označena kot posebnež, mi je zares segla do srca. Prihajal sem do nje sam, s kolegi smo posneli njeno zgodbo in tudi prvi obisk sina iz daljav sveta po premnogih letih. In potem znova drobna srečanja v objemu čistega hrama z obokanim gangom, dokler je ni nesreča znova našla. Na enem od obiskov se je sin iz Amerike obesil na domačem dvorišču. Zakaj, ne vem, niti nisem spraševal. To je vedel le on sam. Njene oči pa so ostajale prav take kot na začetku najine poti, spravljene s sabo in svetom.

En dan pridem trkat na njena vrata s preprostim geometrijskim reliefom nekega davnega mojstra. Nič se ne oglasi, ne šum, ne sliši se večno prižgan radio, nič. Grem na pokopališče, mogoče jo je skrb za grobove odpeljala na to njeno marljivo pot. Gledam, kod bi se sklanjala, in tam, koder je pokopala moža, je sveža gomilica z nekaj skromnimi venci na jalovi prsti. Legla je k možu v njun večni hram. Tisti prazen, njej zapisan za življenja, pa se nekako še otepa minljivosti. Zaradi Rejze, si upam peljati misel. Morda mu je njena moč dala obstati.

V slovenskem jeziku se hram danes uporablja v različnih povezavah. Poznamo božji hram, hram kulture, nekateri državnemu zboru rečejo tudi hram demokracije, pa še kakšen takšen ponesrečen hram bi se našel. To so novodobni hrami. Porabski hrami vlečejo svoje korenine še iz časov nomadskih Slovanov. To je bilo potujoče domovanje. Nekaj kolov spretno povezanih, prekritih z živalskimi kožami in nastal je hram, najbolj staro ime za dom, zavetišče, za prostor, kjer se družina hrani, se množi in umira. Iz najbolj starih časov sem v naš čas v Porabju ljudje v hramih hranijo svoja življenja, se množijo, živijo in umirajo.