Vsi smo le še svoj lastni piar in v eter vsakodnevno pošiljamo obvestila o svojih dosežkih, pa naj bodo to prvi koraki našega malčka, pretečeni mali maratoni ali ugledna Nobelova nagrada za kemijo. In tudi kadar ob redkih priložnostih opazujemo svet okoli sebe, nas največkrat zanima le to, ali smo od tega istega sveta opaženi. Ne razgledujemo se več naokrog, marveč se le še kažemo mimoidočim radovednežem. A radovednežev na žalost skorajda ni več. Radovednost je anahronizem, pripada nekim drugim, morda srečnejšim, morda le minulim časom. Radovednost je za betežne, odklopljene starčke.

Drugi so tu le še zato, da se odzivajo na naše dražljaje, da nam odgovarjajo, da nasedajo našim nenehnim provokacijam, nas všečkajo ali napišejo 'LOL' pod naše statusne aforizme. So le odmev naših monologov, naše namišljeno občinstvo. Naš nakup sladoleda z okusom nutelle pač potrebuje spremljavo digitalnega mlaskanja naših tristotih sledilcev, naše mnenje o ideološki opredeljenosti smrekovih lubadarjev pa žolčno odzivanje dežurnih nergačev.

Najbrž nikoli ne bomo vedeli, ali je potreba ljudi po neomejenem razdajanju ustvarila socialna omrežja ali pa so socialna omrežja ustvarila potrebo ljudi po neomejenem razdajanju, a poti nazaj tako in tako ni več. Samo na facebooku je že več kot milijardo samopromotorjev in neznatne so razlike med korporacijami, ki oglašujejo svoje izdelke, pisateljem, ki širi glas o svojih knjigah, in Matejo z Viča, ki vestno beleži blagodejne učinke jutranje joge na svoje večerno počutje. Vsi skupaj smo se zapletli v to kulturo razprodajanja intime, ki jo po delčkih ponujamo širnemu svetu.

Potreba po izražanju je seveda ena od osnovnih človekovih potreb. Kdo bi to bolje vedel od ustvarjalcev, ki nas ravno ta globoka notranja potreba poganja, da pišemo, snemamo filme, slikamo, skladamo. A nikoli doslej nismo živeli v času, ko bi lahko naše besede ali dela doživela tako hipno in množično odzivanje znanih in neznanih, poklicanih in nepoklicanih. Vsi nas komentirajo in ocenjujejo, hvalijo in grajajo, mi pa ne opazimo, kako se iz dneva v dan vse bolj obsesivno trudimo izvabiti iz ljudi še bolj navdušene, še burnejše odzive, še več odobravanj, še več negodovanj, še več vsega, česarkoli.

Socialna omrežja so nas priklenila nase, iz vseh nas so naredila odvisnike od odzivov, noč in dan smo priklopljeni in oddajamo svoj program v upanju, da bomo videni in slišani. Če nimamo kaj povedati, duhovičimo, če nismo duhoviti, smo cinični, če nečesa ne vemo, se s tem pohvalimo. Obsedeni smo z lastno samopodobo, ki jo zato neprestano predelujemo, dodelujemo in nadgrajujemo v želji, da bi z njo vsakič znova očarali vseh naših sedemsto prijateljev.

Kot kaže, bo 21. stoletje obveljalo za stoletje človeške nečimrnosti, ki vse bolj določa način komunikacije in z njim tudi odnose v družbi. Če se je nekoč nečimrnost pripisovala in pogojno dovoljevala le umetnikom in peščici drugih javno izpostavljenih posameznikov, je danes, ko v javni prostor na različne načine vstopa že skoraj večina državljanov, postala mnogo vidnejša in mnogi se je sploh ne trudijo skriti.

Debate, pa naj bodo bolj ali manj javne (meja med zasebnim in javnim je s socialnimi omrežji tako in tako dokončno zabrisana), so tako polne užaljenih in prizadetih egov, posledičnih zmerjanj in poniževanj, neokusnega šopirjenja in petelinjenja ter vsesplošnega preglaševanja. Vsi v debato vstopajo, da bi drugim povedali svoje, drugim, ki nimajo pojma in jim je zato treba odpreti oči, jih prepričati, da je zemlja modra, nebo pa črno, ker vsi s svojih vesoljnih višav vidijo tisto vrhovno resnico, o kateri se vsem drugim, ki se lenobno valjajo po svojih blatnih dolih, še sanja ne.

Javne debate so zato izgubile že skoraj vsakršen smisel. Dolgočasijo nas, če v njih ne sodelujemo, jezijo, če v njih nimamo prve in zadnje besede. Demokratični dialog je le še kakofonija promocijskih nastopov, ki izzvenijo v prazno, saj nas mnenja drugih, še posebej tistih drugače mislečih, prav malo brigajo. Že vnaprej odgovarjamo na morebitne pomisleke, neznanim argumentom navajamo protiargumente, in vsem odločno nasprotujemo, še preden kdorkoli izusti eno samo besedo.

Morda smo bili od nekdaj takšni in nam je internet zgolj snel naša vljudnostna pokrivala, razgalil našo lažno skromnost ter nas v vsej naši sebičnosti postavil sebi in drugim na ogled. Morda neznanska lahkotnost komuniciranja izvablja iz nas le tisto najslabše in morda za svojimi novimi, digitalnimi podobami ostajamo ponižnejši in hvaležnejši. Morda, pravim, čeprav se mi samemu vse bolj dozdeva, da nam je internet namesto okna v svet podtaknil ogledalo, v katerem se zdaj ogledujemo.