Nezadovoljstvo zdravnikov zaradi selitve iz Bolnišnice dr. Petra Držaja v osrednjo stavbo UKC Ljubljana ali polemika o koncesijah ne odstopa bistveno od zagat v minulih letih, kar se zdi skoraj osvežujoče. Letos so iz zdravstva namreč kar deževale izstopajoče slabe vesti: od ustavitve dobav zdravil, napovedi blokad računov bolnišnic do zapiranja ambulant, daljšanja čakalnih dob… A trenutno poletno zatišje bo, kot se z obdobji mirovanja žal rado zgodi, zelo verjetno le zatišje pred viharjem. Minister za zdravje Tomaž Gantar se je z dobavitelji sicer dogovoril za začasni odlog ostrih ukrepov zoper bolnišnice, ki najbolj zamujajo s plačili, a mnogi pričakujejo, da bodo zapleti znova polno izbruhnili že z jesenjo.

Bolnišnice, ki bodo prosile za posojila, morajo medtem pisati sezname sanacijskih ukrepov, predstavniki stroke, civilne družbe in drugih akterjev pa pošiljajo pripombe na predlog prvega dela zdravstvene reforme, zakon o zdravstveni dejavnosti. Ta vsaj kratkoročno sicer kakšnih posebnih prihrankov ne more prinesti, dodatnih sredstev za zdravstvo pa sploh ne. Tudi na prilive interventnega zakona, ki ga z nasprotovanjem Državljanske liste prispevkom iz najemnin in dividend potaplja kar vlada sama, letos ne gre kaj dosti računati. Zanimivo, stranke niso nasprotno prav nič kaj dosti odlašale, ko so že tako obubožanemu zdravstvu v vladi nalagali še višji DDV.

Kar 84 milijonov evrov primanjkljaja, ki se po »relativno optimističnem« scenariju obeta zdravstveni blagajni, je bistveno slabša napoved od tistih v začetku leta, a ni v sedanjih razmerah prav nobeno presenečenje. K temu minusu moramo prišteti še naraščajoče izgube bolnišnic in dolgove dobaviteljem, ki so letos le še naraščali. Razprave o zdravstvu so medtem, tudi znotraj vladne koalicije, ostale na ravni prežvečenih modrovanj, kako je denarja v resnici še več kot preveč, le malo več reda bi potrebovali. Tudi ko konkretni predlogi pridejo na dan, se takoj izgubijo v pregretih razpravah, pa naj gre za prispevke, koncesije ali združevanje premajhnih bolnišničnih oddelkov.

Minister za zdravje Tomaž Gantar je dal že pred meseci vedeti, da morda ne bo vztrajal na ministrskem mestu, če bodo znova nasedli prav vsi projekti reševanja zdravstva. Tudi nekateri v koaliciji bi radi na njegovem mestu videli koga drugega, med drugim zato, ker ni dovolj hitro zamenjal v času Janševe vlade imenovanega sveta UKC Ljubljana. A dokler se v vladi tako zavzeto ukvarjajo s svetom bolnišnice, ki ima celo nanjo relativno malo vpliva, preživetje celotnega zdravstvenega sistema pa je očitno drugotna tema, je vseeno, kdo vodi ministrstvo za zdravje. Prav vsak poskus, ki bo dregnil ob kakršen koli interes, bo namreč obsojen na neuspeh. Morda pa je zatišje pred spremembami, četudi so bolniki iz dneva v dan v slabšem položaju, tisto, kar tihi večini v zdravstvu in politiki v resnici še najbolj ustreza.