Kakšne programe izvajate v okviru društva?

Naš osnovni program je program varne hiše, imamo tudi skupino za samopomoč ter poletne tabore za uporabnice varne hiše in otroke. Seveda ni nujno, da je nasilnež vedno partner oziroma mož. Imeli smo primere, ko so nasilje nad ženskami izvajali tudi starši, bratje, sorodniki. Ženska se mora seveda sama odločiti za namestitev v varni hiši. Vsake toliko časa kakšna potencialna stanovalka pokliče, nato pa se ne more odločiti, da bi šla od doma. Po svoje jo moramo razumeti, saj je vezana bodisi na otroke bodisi na samo ekonomsko stanje. Področje nasilja pa je zelo kompleksno. Po navadi se ženska za varno hišo odloči, ko je dno res prebito.

Koliko žensk pokliče k vam oziroma pride v varno hišo?

V zadnjem letu smo imeli v varni hiši nameščenih enajst uporabnic in devet otrok. Naš program traja eno leto, kar pa ne pomeni, da bo ženska v varni hiši res celo leto. Vsak mesec se bivanje podaljšuje, se sproti evalvira, ocenjuje. Najbolje je, če se ženska v šestih, sedmih mesecih zna postaviti toliko na noge, da zmore iti na svoje. To pogosto zajema tudi razne psihoterapevtske programe, zelo dobro sodelujemo z Zakonskim in družinskim inštitutom v Novem mestu, potrebe po tovrstni, psihoterapevtski pomoči pa so ogromne. Mi na določen način svetujemo našim uporabnicam, a marsikateri primer zahteva bolj konkretno svetovanje. Res pa je tudi, da so tovrstna svetovanja pogosto plačljiva, medtem ko so naše ženske običajno ekonomsko ogrožene. Težava je tudi v tem, da se postopki na sodiščih vlečejo predolgo, tudi po dve, tri leta.

Pa je bivanje v varni hiši zastonj?

Uporabnice plačujejo prispevek za del materialnih stroškov, to je 30 odstotkov socialne pomoči, za prvega otroka deset odstotkov, za vsakega nadaljnjega pa pet odstotkov. Če ima ženska tri otroke, to skupaj znese okrog 130 evrov.

Bi lahko rekli, da je danes nasilja med štirimi stenami več ali pa ga morda bolj opažamo, smo nanj bolj občutljivi in, navsezadnje, ga morda ženske pogosteje prijavljajo?

Upam, da nasilja ni več, ampak ga bolj zaznavamo in ga ljudje pogosteje prijavljajo. Zelo pomembno je, da prijavijo nasilje, če ga opazijo v svoji bližini, soseščini. Vsak ima možnost anonimne prijave. Ustrezni organi, od policije do centrov za socialno delo, bodo zadevo preverili. Tudi če se izkaže, da nasilja ni, se ne bo nikomur zgodila krivica. To ozaveščanje je izjemno pomembno. Ljudje imamo namreč zelo toleranten odnos do nasilja. Smo najbolj agresivna vrsta na tem planetu in nasilje je povsod okrog nas. A smo izgubili občutek, kaj je in kaj ni nasilje. Tudi nasilje kot način reševanja težav se na nek način izpostavlja kot povsem legitimno. Pa ni.

Kakšna so pravila v varni hiši? Vemo, denimo, da droge in alkohol niso dovoljeni.

Najpomembnejše pravilo je tajnost lokacije, kajti nekateri se še vedno ne zavedajo resnosti takšnih situacij. Ker je v 95 odstotkih primerov nasilnež moški, bom govoril o storilcu kot o moškem. Torej, odnos med žensko in nasilnežem, se ne zgodi čez noč, ampak se gradi. Storilec nasilja počasi reže in manjša manevrski prostor žrtve. In na koncu je ona čisto majhna. Njeno življenje je bilo vsa ta leta prikrajšano, nasilnež jo je odrezal od njene socialne mreže in podobno. Pri pravilih je pomembno povedati tudi, da sinov, starejših od 15 let, ne nameščamo v varni hiši.

Zakaj?

Ker se pri teh letih pri fantih že kažejo močni vplivi očetovske figure, torej figure, ki je stvari reševala z nasiljem. Zanje so na voljo krizni centri, stanovanjske skupnosti, tudi rejniške družine. je pa problematika nasilja v družini zelo specifična. Včasih imamo tudi primere, ko strokovni delavci zgodbi ženske povsem ne verjamejo, češ poglejte, saj se otroci ves čas pogovora stiskajo k očetu. A ta to je povsem preprost razlog. Otrok se postavi na stran tistega, ki je močnejši, kajti moč pomeni varnost. In v tem primeru ima več moči nasilnež, čeprav je v sebi dejansko nemočen. Prav zaradi svoje nemoči uporablja nasilne vzorce vedenja. Dostikrat ženske niti ne upajo prijaviti nasilja, kar pa jim lahko na sodišču škoduje. Namreč, če mama ne prijavi izvajanja nasilja, pomeni, da pristaja nanj in je soodgovorna za malomarno vzgojo otrok. Do nasilja enostavno ne sme biti tolerance.

Na Dolenjskem in v Beli krajini je to edina varna hiša. Bi potrebovali še kakšno?

To je težko reči, kajti ne moremo vedeti niti za nekaj dni naprej, kakšna bo zasedenost. Do nedavnega smo bili kar nekaj časa povsem zasedeni, trenutno je še nekaj prostora. Če je prostor v kakšni drugi varni hiši, ko smo mi polni, žensko pošljemo tja. Preden pride v hišo, opravi uvodni razgovor z nami, ocenimo situacijo, ženski pa prepustimo odločitev o namestitvi.

Ali ste kakšno žensko že morali zavrniti?

Mislim, da ne. Osnovno merilo je ogroženost ženske in otroka. V polovici primerov jih k nam napoti center za socialno delo, v polovici primerov pa pride sama ali ji to svetuje kakšna prijateljica. Vse ženske, ki so pri nas iskale namestitev, so bile 'primerne', če pa se ustavi, se navadno pri njeni odločitvi. Žrtve nasilja, ki pridejo k nam, so običajno povsem zlomljene. Vedeti moramo tudi, da vsak človek doživlja nasilje po svoje. Včasih je edina pozitivna stvar, da je ženska sploh preživela dolga leta trpinčenja, ko je morala biti pazljiva na vsako malenkost, hoditi po prstih, ne vem kaj vse narediti, da ne bi storila kakšne drobne napake. Veliko dela se v psihoterapevtskem procesu opravi tudi pri prepričevanju žensk, da niso krive za nasilje, ki ga izvaja mož. In kdaj vidiš, da je ženska na dobri poti, da gre na svoje? Ko se začne jeziti. To je znak, da je končno prišla k sebi. Seveda pa je tudi določen odstotek žensk, ki se vrnejo k nasilnemu možu. Sam sem imel en tak primer, a žensko še spremljamo. Dejansko se med svetovalcem in uporabnico vzpostavi nek poseben odnos, saj pač o njej veš veliko. Te ženske zelo rade pokličejo, se pogovorijo. Pogosto jim pomagamo tudi skozi določene postopke na raznih inštitucijah, upravni enoti, banki, kajti tega one prej preprosto nikoli niso počele. Zdaj pa morajo kar naenkrat urejati lastne pravice.