V družbi otrok se lahko zgodi, da se v isti pravljici, povsem nenačrtovano, znajdejo Zlatorog, Jezus Kristus, ajdovska deklica in gasilska veselica, vse to pa lahko začinijo osnove romanopisja. Morda je vsega kriv ogenj. V vasi Studor v zgornji bohinjski dolini so večeri tudi takrat, ko po vsej državi merimo rekordno visoke temperature, sveži. Z ognjem, ki ga vsak ponedeljek zakurijo na ranču Mrcina, ob njem pa se zberejo otroci, da bi prisluhnili pravljicam, niso le pričarali ustreznega vzdušja, pač pa smo se obiskovalci ob njem tudi ogreli.
Potem ko se je začetna očaranost nad ognjem, edini svetlobi tistega večera daleč naokoli, polegla, je Majda Odar, pripovedovalka iz Triglavskega narodnega parka, otroke popeljala v pravljični svet. Obljubila jim je smešne zgodbe, pa tudi poučne, resne in celo nekoliko strašljive. Zato ni bilo čudno, da so jo otroci poslušali z odprtimi usti, ko je začela pripovedovati o povodnem možu. Ne tistem iz Ljubljanice, ki je ukradel Prešernovo Urško, pač pa o njegovem bohinjskem kolegu, ki je skupaj z ribičem iz Ukanca po dramatičnem zapletu poskrbel, da je Bohinjsko jezero pretočno in da je v njem dovolj rib za vse – za povodnega moža in za ribiča ter njegove stranke.
»To zgodbo sem prvič povedala pred enim tednom, ko so bile pravljice na vrsti po vremenski ujmi. Moram se prilagoditi tako razmeram kot otrokom in povezava z vodo je bila takrat dobrodošla, odziv otrok pa dober, zato sem se odločila, da jo povem tudi tokrat,« je povedala Majda.
Zlatorog torej ni samorog iz risanke
Ob vsaki naslednji pravljici je napetost na otroških izrazih naraščala. Otroci kljub pozni uri, napornemu dnevu, toploti ognja in pomirjujočemu glasu pripovedovalke niso kazali znamenj utrujenosti. Vse bolj so sodelovali in pripovedovalko prekinjali, saj so z njo in preostalimi prisotnimi na vsak način želeli deliti svoje izkušnje, na katere so se spomnili ob zgodbi. Če so bili še ob hudiču s hudičevega mostu in ob zmajevem zobobolu, zaradi katerega pot med Bledom in Bohinjem krasi Zmajev oziroma Babji zob, še zadržani, so se med zgodbo o ajdovski deklici popolnoma sprostili.
Ajdovska deklica je bila vila rojenica, ki je novorojenčkom napovedovala prihodnost. Njen okameneli obraz pod Prisankom oziroma Prisojnikom, ki je dobro viden s ceste čez Vršič, je rezultat njene zadnje prerokbe. Novorojenčku iz Trente je napovedala, da bo ubil Zlatoroga, zato so jo sestre spremenile v kamen. Na tej točki se je ob ognju v Studorju prvič resneje zataknilo. A ne zaradi grozne napovedi ali še bolj grozne usode okamenele vile. Sedemletna Katarina je želela razčistiti vse v zvezi z Zlatorogovo identiteto. Kajti junak z zlatimi rogovi jo je, vsaj tako na hitro, preveč spominjal na risanega junaka – samoroga. Da bi preverila, ali gre za enega in istega nastopajočega, je od pripovedovalke zahtevala, naj pove čisto natančno, koliko rogov ima torej Zlatorog. Ob Majdinem odgovoru – dva – je bil zaplet rešen. Zlatorog je torej Katarinin novi pravljični znanec.
Od gasilske veselice do Jezusa Kristusa
Petletni Žiga je takoj zatem z obiskovalci delil pomembno spoznanje: tudi njega je obiskala vila rojenica, zagotovo. Morda ne ravno ajdovska deklica, če je res že dolgo tega, odkar je okamenela, zagotovo pa je bila kakšna njena sodelavka ali sorodnica. O tem je prepričan, ker natanko ve, kaj bo postal, ko bo velik. »Gasilec, jasno!« Pa ne, da bi se spomnil vilinega obiska ali njenih besed, Žiga je o tem prepričan zaradi dogodka, ki po njegovem takšno napoved poklica potrjuje: »Ker sem enkrat že bil na gasilski veselici!«
Odzivi otrok so začeli deževati, prav tako pa se smeh odraslih obiskovalcev ob njihovi prisrčnosti še dolgo ni polegel, medtem pa je Majda otrokom pokazala tudi slikovno gradivo, s katerim so si lažje predstavljali glavne junake zgodb. Ko so si otroci slike ogledali in se je v naslednji zgodbi ponovno pojavil Zlatorog, je bila Katarina, najbolj zgovorna med dekleti, zmedena. »Čakaj, čakaj. V tej zgodbi je ponovno Zlatorog?« Pripovedovalka ji je pritrdila in dodala, da je tudi lovec iz te zgodbe pravzaprav novorojenček iz prejšnje. »Se pravi, da sta ti dve zgodbi nekako povezani,« je na glas razmišljala sedemletnica. »Kot bi bili ena, pa sta v resnici dve...« je nadaljevala. Ker za zaporedje zgodb deklica ni našla pravega izraza, ji je pomagala pripovedovalka: »Ali pa kot bi ju razdelil v prvo in drugo poglavje.« Takšna opredelitev je Katarini očitno prijala, saj je le pokimala in prisluhnila nadaljevanju. Kapljica Zlatorogove krvi, po tem, ko ga je lovec vendarle ustrelil, kot je že ob njegovem rojstvu napovedala ajdovska deklica, pa je Žiga spomnila na »Jezusa Kristusa. Ko so ga pribili na križ, mu je tudi pritekla kapljica krvi!«
Vsakič je drugače
Česa vse se bodo otroci od pripovedovalke in ona od njih ta večer naučili, nikoli ni možno napovedati. Ravno pravljica o Zlatorogu, ki ga je lovec želel ustreliti zato, da bi svoji izvoljenki prinesel večje bogastvo od planinskega cvetja, s katerim jo je zasipal dotlej, naj bi otroke in odrasle poučila o lepotah narave, ki so najlepše tam, kjer so, in takšne, kot so. In o tem, da ni treba imeti vsega na svetu. »Otroke želimo naučiti tudi, naj se kam odpravijo peš, da se ni treba do vsakega cilja odpraviti z avtomobilom,« pravi Odrova.
Kar več kot štiristo ljudi je letos že prisluhnilo zgodbam ob ognju iz Triglavskega narodnega parka. Med njimi je bilo tudi precej tujcev. Te najbolj preseneti, da so kar naenkrat sredi Triglavskega narodnega parka in da jim za to ni bilo treba plačati vstopnine, kot so vajeni iz tujih parkov, pripoveduje Ana Kunstelj, ki zgodbe ob ognju pripoveduje na Šobcu. »In skorajda ne morejo verjeti, da v narodnem parku, poleg seveda rastlin in živali, pri nas živijo tudi ljudje,« dodaja.
Ko ogenj ugasne, vtisi ostanejo. Med odraslimi zaradi takšne različnosti od tistega, kar so vajeni od drugod. Med otroki pa predvsem zaradi večnega vprašanja o slišanih zgodbah: »Pa se je to čisto zares zgodilo?« Pripovedovalkin odgovor nikoli ni enobeseden. Vedno je takšen, da sproža nova in nova vprašanja, ki z odgovori o tem neokrnjenem delu naše dežele, pa tudi o odnosu do narave, otrokom dajejo nova in nova spoznanja...