Direktivo je EU sprejela že leta 1993, Slovenija jo je implementirala in prevedla v zakon o vračanju protipravno odstranjenih predmetov kulturne dediščine, ta pa je vstopil v veljavo z vstopom Slovenije v EU leta 2004. Direktiva velja za predmete, ki so bili odneseni z ozemlja držav članic po letu 1993 (pri nas zadeva torej predvsem ilegalno izkopane in na tuje prodane izkopanine) in ni retroaktivna; ker pa je tudi po letu 1993 prihajalo do raznih vračil in so nastajale zagate pri procedurah, direktiva zdaj terja spremembe.
Nacionalne ocene
Države članice bodo lahko po spremembi direktive same določale vrednost nacionalnega bogastva, medtem ko je bilo doslej mogoče zahtevati le vračilo tistih predmetov, ki so ustrezali zvrstem in finančnim pragom. To je bilo zapisano v posebni prilogi, ki so jo zdaj odstranili, pojasnjuje podsekretarka na Direktoratu za kulturno dediščino ministrstva za kulturo Marija Brus:. »Najbolj sporni so cenovni pragi; v nekaterih državah so zelo visoki, po drugi strani pa predmeti, za katere države zahtevajo vračilo, sploh ne dosegajo teh cenovnih pragov, a zanje predstavljajo nacionalno bogastvo.« Sloveniji se zdi nejasna tudi opredelitev pojma nacionalno bogastvo, ker se omejuje zgolj na umetniško, zgodovinsko ali arheološko vrednost, prav pa bi bilo, da se v celoti upošteva princip subsidiarnosti. Nacionalno bogastvo bi moralo biti določeno z nacionalnimi zakonodajami in upravnimi postopki, ki urejajo področje premične dediščine – vse v skladu s 36. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije.
Druga bistvena sprememba je podaljšanje roka za vlaganje zahtevkov pred pristojnimi sodišči, saj se je enoletni rok izkazal za nerealnega, tri leta pa so lahko dovolj, da vlagatelj pridobi vso potrebno dokumentacijo in ne prihaja do zastaranj primerov.
Tretja sprememba, ki jo tudi pri nas posebej pozdravljajo, pa je povečana odgovornost dobrovernih posestnikov. Zaradi dosedanje zakonske ohlapnosti je bilo namreč vračilo predmetov oškodovancem povezano z nerealnimi finančnimi stroški. »Dobroverni posestnik je tisti, ki je predmet kupil v dobri veri, da izhaja iz legalnega prometa, in pri pretoku lastništva se vsak sklicuje na dobroverno posest,« pojasnjuje Marija Brus. »Zdaj pa naj bi se dobroverna posest priznala samo, če je bil izvor preverjen z dolžno skrbnostjo, kar vključuje preverjanje razpoložljivih podatkov, recimo Interpolove baze podatkov o ukradenih predmetih, nacionalnih in muzejskih baz.« Dolžna skrbnost je novost v pristopu k varstvu dediščine pred protipravnim odstranjevanjem.
Direktiva je v svojih proceduralnih postopkih precej zapletena, zato skušajo večino primerov rešiti s pomočjo policijskega in diplomatskega sodelovanja. Kadar pa sporazuma ni mogoče doseči, je tu v pomoč direktiva, ki omogoča sprožitev postopka pred pristojnim sodiščem. Takšno vračanje je najpogostejše, ko predmet zaide v verižno prodajo in je z vračilom povezana veriga dobrovernih posestnikov. Odtujene dragocenosti se najpogosteje najdejo v avkcijskih katalogih, na dražbah, v spletni prodaji, na črnem ali sivem trgu. »Za trgovino z drogami in z belim blagom je promet z umetninami najbolj razvejana ilegalna trgovina na svetu, idealna tudi za pranje denarja in financiranje mamilarskih kartelov,« poudarja Marija Brus. Direktiva velja le za evropski prostor, zunaj njega pa velja Unescova Pariška konvencija ter Konvencija Unidroit, ki smo jo leta 2004 ratificirali tudi v Sloveniji.
Slovenska »plenjenja«
Tudi na slovenskem ozemlju se je odtujevalo ali so odtujevali drugje in prinašali predmete sem. Na spletni strani Slovenske policije je seznam ukradenih umetnin, ta hip sta na njem 202. Sekretar Silvester Gaberšček omenja primer štirih ukradenih slik iz piranske cerkve Marije Snežne, tri dela so vrnjena, eno pa še ne. Na italijanski strani so se ravno tako našli štirje od šestih poznogotskih renesančnih kipov iz cerkve Marije Snežne nad Avčami. Vračati pa je morala tudi Slovenija: partituro italijanski knjižnici, arheološke predmete, pobrane na hrvaški meji, iz ilegalnih podvodnih raziskovanj, na meji prestrežene slike, po diplomatski poti se je vračalo tudi Makedoniji, in sicer gradivo iz arheoloških izkopavanj na njihovem ozemlju. Roki za vračanje odtujenih umetnin in dragocenosti praktično ne zastarajo oziroma so zelo dolgi, tako po Unescovi konvenciji kot po Haaški konvenciji iz leta 1954.
Vsekakor pa ni treba vedno na sodno pot, včasih so bilateralna simbolična vračila odtujenih predmetov tudi znak dobre volje, kot je to lani simbolično storila Italija, ko je Egiptu vrnila neki obelisk. Zahteve po vrnitvi se pravzaprav pojavljajo v zadnjem času, prej države, recimo Irak, Iran, Egipt, umetnin niso zahtevale. A to so tudi države v vojnem stanju in umetniške zbirke tam niso povsem varne, je prepričan Gaberšček. Muzeji v Bagdadu so izropani, znani so primeri kraj v egipčanskem muzeju v Kairu. Vedno ni šlo za plenjenje, temveč so predmete odtujevali uslužbenci. Pravzaprav je največ kraj iz muzejev povezanih z uslužbenci, tudi v francoski nacionalni, pariški biblioteki.
»Bistveno je, da začnemo spoštovati lastnino drug drugega, vsaka dediščina ima svojega lastnika in zlasti prostor, za katerega je nastala. Dopustno je, če se umetnino umakne v primeru ogroženosti, drugače pa sodi v prostor, ki ga plemeniti. Ne moremo siromašiti nekoga, da bi nekdo zaradi prestiža imel več,« meni Gaberšek. Tudi velike kolonialne zbirke v Britaniji, Franciji in Nemčiji se šopirijo s tujim blagom, res pa je vprašanje, ali bi slednje sploh še obstajalo, če ga ne bi skrbno hranili ravno tam.
