Javna sredstva za film, kot je znano, postajajo vse skromnejša, še posebno tista, ki so namenjena filmski produkciji. Ne le v Sloveniji, tudi v drugih evropskih državah, tako manjših kot velikih, se filmska produkcija financira iz proračuna, vendar le deloma oziroma bolj ali manj, ker poleg proračunskega obstajajo tudi zunajproračunski viri. Ta ideja o (tudi) zunajproračunskih virih financiranja produkcije se je pojavila v osnutku Nacionalnega programa za kulturo 2014–2017. Ne prvič, a prav tako tudi ni prvič naletela na odpor, kot smo lahko slišali v nedavni javni razpravi o tem osnutku oziroma o tistem njegovem delu, ki zadeva film in avdiovizualne dejavnosti. Glavni nasprotnik je bila nacionalna TV, ki naj bi dvema odstotkoma naročnine, ki ju mora namenjati filmu, sicer v svoji lastni produkciji, dodala še dva. Torej skupno štiri odstotke za slovenski film, ki bi tako ali tako predstavljal del televizijskih programskih vsebin. Toda nacionalna TV je, kot je povedal njen direktor Marko Filli, težko pristala že na tista prva dva odstotka in je zadevo dala v ustavno presojo, se pravi, da jo je šele ta v to prisilila. Prisila v to, da nekaj denarja nameni tudi filmu kot eni izmed svojih vsebin. To bi že mejilo na še en slovenski fenomen, če se ne bi »skrivnost« televizijskega odpora do filma pojasnila z dejstvom, da RTVS le 25 odstotkov svojih sredstev vlaga v programske vsebine. »Če bi dali več filmu, bi morali nekaj vzeti drugim programskim vsebinam,« je razlagal direktor Filli, ki je morda prav zaradi tako »racionalnega« vodenja lahko sebi in svojim sodelavcem izplačal nagrade za »dobro poslovanje«.

Zunajproračunski viri

Zamisel o zunajproračunskih virih financiranja filmske produkcije ima v Sloveniji že svojo malo zgodovino. Prvič se je pojavila jeseni 2000, ko je Filmski sklad RS po petih letih delovanja doletela prva preobrazba: po zakonu o javnih skladih je še sam postal javni sklad. Ob tej statusni spremembi Filmskega sklada (FS) pa so na ministrstvu za kulturo tudi snovali zakon, ki naj bi financiranje filmske produkcije uskladil s pravnim redom Evropske unije, ki zahteva pluralizem virov financiranja na področju kinematografije. Na ministrstvu, ki ga je tedaj vodil danes že pokojni pisatelj Rudi Šeligo, so torej pripravili osnutek zakona, po katerem se slovenska filmska produkcija ne bi napajala le iz proračunskih sredstev, marveč bi dobila dodatne finančne vire v dvoodstotnem deležu prispevka za RTV, potem v 12-odstotni obdavčitvi kinematografske vstopnice in posebnem davku za distribucijo v višini sedmih odstotkov od vrednosti, ki jo distributer za uporabo svoje kopije prejme od kinematografov. S temi dodatnimi viri bi se slovenska filmska produkcija najmanj podvojila oziroma dosegla »tudi deset filmov na leto«, kot je bil prepričan tedanji direktor Filmskega sklada Filip Robar - Dorin. Prav tako pa je bil prepričan, da bi dvoodstotni delež nacionalne TV samo prispeval k stabilizaciji sodelovanja med FS in TVS, ki je že dotlej z okoli 20 odstotki filmskega predračuna sodelovala kot koproducent. Žal pa niso bili o tem tako prepričani na TVS, ki so odločno nasprotovali vsakršni obremenitvi televizijskega prispevka in celo zagrozili s tožbo na ustavnem sodišču, če bi bil ta zakon sprejet. A ni bil. Nič manj mu namreč niso nasprotovala kinematografska podjetja, ki so zakonskemu osnutku očitala, da je nastal brez poznavanja dejanske kinematografske situacije, ta pa je res bila takšna, da je zelo malo slovenskih kinematografskih podjetij poslovalo pozitivno.

Kini se zapirajo

Število kinematografov v Sloveniji je v 90. letih namreč zelo upadlo. Ostala so le štiri kinematografska podjetja, ljubljansko z 12 dvoranami, mariborsko s petimi ter kranjsko in celjsko s po dvema, preostali kinematografi pa so delovali v okviru kulturnih društev in zavodov. Prav tako je upadel obisk, ki je leta 2000 pristal pri dobrih dveh milijonih gledalcev; z več kot milijon gledalci je polovica tega obiska pripadla ljubljanskim kinematografom (to je bilo torej še pred Kolosejem).

Tri leta pozneje je zadnji dan 6. Festivala slovenskega filma, ki je leta 2003 potekal v Celju, obiskala filmarje ekipa ministrstva za kulturo (z ministrico Andrejo Rihter na čelu) in krogu zainteresiranih (filmskih ustvarjalcev, producentov, televizijcev, distributerjev in prikazovalcev) predstavila delovno gradivo zakona o avdiovizualni (AV) kulturi. To je bil torej širše zasnovan zakon od tistega pred tremi leti, ki se je nanašal le na film in je za produkcijo poleg proračunskih virov določal tudi zunajproračunske, a ni dočakal niti skupščinske razprave, ker so ga že prej »minirali«. Tudi osnutek zakona o AV-kulturi je poleg proračunskih virov financiranja AV-izdelkov (torej tudi filmov, po novi terminologiji) predvideval zunajproračunske, in sicer v obliki pristojbin, ki bi jih plačevali tisti, ki pridobivajo svoj prihodek iz trženja AV-kulture. To pa so: kinematografi (ti bi odvajali šest odstotkov od prodane vstopnice), izdajatelji TV-programov (šest odstotkov od prihodkov od oglaševanja) in videoteke (pet odstotkov od najemne cene videokasete). Z zakonom o AV-kulturi bi prenehal veljati zakon o Filmskem skladu, država pa bi ustanovila novo telo – Avdiovizualni sklad RS. A tudi s tem zakonom ni bilo nič, ker so se tisti, ki bi morali plačevati pristojbine, pritožili na ustavno sodišče, to pa je razsodilo njim v prid.

V tretje gre...

Zdaj gre po desetih letih torej še za tretji poskus, ki pa je neprimerno skromnejši od obeh prejšnjih. Poleg nacionalne TV (ne pa tudi komercialnih) bi bila dva druga zunajproračunska vira prikazovalci in distributerji s taksami, ki bi jih plačevali za domačo filmsko produkcijo. Toda ne komercialni prikazovalci, kot sta Kolosej in Planet Tuš, marveč prikazovalci v Art kino mreži, ki tako in tako lahko obstajajo le po zaslugi subvencij kulturnega ministrstva. Enako velja za distributerje nekomercialnih filmov, ki prav tako prejemajo subvencijo. Subvencije kot neproračunski vir?

Četrti zunajproračunski vir pa bi bili ponudniki spletnih videovsebin (tudi filmov) – to bi bil tudi najbolj realen in obenem največji zunajproračunski vir, toda slovenski ponudniki o svoji vlogi takšnega »vira« nočejo niti slišati. V nasprotju s hrvaškimi ali tistimi v drugih evropskih državah. Slovensko AV-področje je res edinstveno, a prav takšne so tudi oblasti, ki ga urejajo.