V ZPS pravijo, da ne sami ne njihov Mednarodni inštitut za potrošniške raziskave niso predmet omenjene revizije. A kako revidirati podeljevanje javnih sredstev, ne da bi se dotaknil tistega, ki jih je vsa leta prejemal? ZPS in njen inštitut sta tako osnovna zgodba revizije. Ta je ugotovila, da inštitut ZPS ne sodi med potrošniške organizacije, ker med ustanovitelji niso samo fizične osebe, ampak tudi dve pravni, a pomembnejša je ugotovitev, da ministrstvo nikoli ni preverjalo, ali je inštitut, ki mu je država sofinancirala izdajo potrošniške revije, denar porabljal upravičeno. Revizija je ugotovila, da ne. Ugotovila je še, da je nekdanji urad za varstvo potrošnikov ZPS tri leta zapovrstjo omogočil črpanje evropskih sredstev za Evropski potrošniški center, čeprav formalno ni bila izbrana za izvajalko projekta, in omenjeni obvod zdaj zanima tudi Bruselj. Revizija je še ugotovila, da je ministrstvo javni razpis za svetovanje potrošnikom objavilo zgolj zato, ker je ZPS vnaprej pojasnila, da jih posel ne zanima, in javni razpis preklicalo, ko jim je direktorica ZPS tako svetovala. Neupravičeno podeljevanje sredstev inštitutu ZPS mimo javnega razpisa je pri povsem drugih storitvah ugotovil tudi urad za nadzor proračuna pri ministrstvu za finance. Dejstvo je, da je izvor težav na ministrstvu, a trditve, da se revizija ne nanaša na ZPS in da gre zgolj za lažne obtožbe nekoga, ki se želi polastiti sredstev, ne drži vode.

Glavna poanta zgodbe okoli ZPS je prav njen monopolni položaj. »Monopol« je beseda, ob kateri bi se morali vsakomur, ki se šteje med varuhe potrošnikov, naježiti lasje, zato še toliko bolj bode v oči dejstvo, da na ZPS s svojim položajem očitno nimajo težav. »Če je monopol naše delo, ga imamo,« je v pogovoru za časnik Večer na vprašanje, ali ima ZPS monopol, odgovorila Kutinova, ki je na čelu ZPS že desetletja, zdaj, ko je ostala brez državnih sredstev, pa s kritiko državnih organov ne skopari. Država je vseskozi sofinancirala od 30 do 40 odstotkov projektov ZPS, od leta 2003 po podatkih supervizorja (ZPS in inštitutu skupaj) okoli 4,4 milijona evrov, a podatki za potrošnike kljub temu niso zastonj. »Pomagamo vam pri sprejemanju dobrih potrošniških odločitev. Prihranimo vam denar in čas,« se glasijo slogani na spletni strani ZPS, s katerimi skušajo za letno članarino v višini od 44,4 do 53,4 evra pritegniti nove člane in ki še kako spominjajo na »oglaševanje«.

Četudi je ZPS monopolna potrošniška organizacija, pa ni edina ustanova, ki skrbi za varstvo potrošnikov, in daleč od tega, da bi si za njihovo varstvo lahko brezsramno pripenjala vse zasluge. Tukaj je še tržni inšpektorat in tudi varuhu konkurence bi morali biti potrošniki prvenstvena skrb. Na spletni strani slednjega piše, da imajo »potrošniki pomembno vlogo pri zagotavljanju konkurenčnosti podjetij: potrošniki odločijo, kateri proizvod bodo kupili, kar posledično usmerja razvoj podjetij«. Zakaj bi bilo kaj drugače pri odločitvi, kateri potrošniški organizaciji bodo zaupali? Aja, saj res, na voljo imajo eno samo.