Prizadel je vse dekličine možganske centre, zato v razvoju močno zaostaja za svojimi vrstniki. Kljub temu da bo jeseni stara dve leti, ne more samostojno sedeti in jesti, tudi igračke ne more prijeti v roko. Zdravniki se bojijo, da je močno prizadet tudi njen vid in da loči samo svetlobo od teme. Anita in Dejan sta potrebovala veliko časa, da sta se z boleznijo svoje edinke vsaj nekoliko sprijaznila in se navadila na povsem drugačen način življenja.
»Bilo je zelo zelo hudo, vendar življenje teče dalje. Zdaj nama ne preostane drugega, kot da ji pomagava po svojih močeh. Edino rešitev vidiva v fizioterapijah, v vztrajnih telesnih vajah, ki bodo vsaj nekoliko pospešile njen počasni razvoj,« nam je pripovedoval oče, ki je ves čas našega pogovora deklico pestoval v rokah in jo ljubkoval.
Vse skupaj se je začelo s povišano temperaturo, zaradi katere sta Anita in Dejan aprila lani hčer odpeljala v celjsko bolnišnico. Niti slutila nista, da se bo zdravljenje zapletlo. »Vročina je padla, potem pa se je njeno stanje nenadoma zelo poslabšalo. Bila je odsotna in se ni več odzivala. Pojasnili so nam, da je dobila neprekinjen epileptični napad. S helikopterjem so jo odpeljali v Ljubljano, kjer je bila kar tri tedne na intenzivnem oddelku. Zdelo se mi je, da mi bo od žalosti počilo srce,« se spominja mama Anita, ki je še vedno neprespana in zelo utrujena. Doroteja se namreč tudi ponoči neprestano zbuja in joka. Kljub temu starši pravijo, da so veseli vsakega, tudi najmanjšega napredka. Ker je imela velike težave s požiranjem hrane, so ji zdravniki sprva želeli namestiti sondo za hranjenje, a sta Anita in Dejan vztrajala pri hranjenju na stekleničko. Sčasoma se je naučila jesti pasirane kašice.
Ko sta v službi, je Doroteja v Centru za usposabljanje, delo in varstvo na Dobrni. »Kljub temu želiva, da bi imela še dodatne terapije in da bi čim bolj napredovala. Včasih sva jo vozila na terapije v Slovenske Konjice, a slabo prenaša vožnjo z avtom. Zato sva najela zasebno fizioterapevtko, ki občasno prihaja na dom.«
Dodatne terapije ju stanejo okoli 150 evrov na mesec, zato sta prosila sosede, sorodnike in prijatelje, naj za Dorotejo zbirajo plastične zamaške in pločevinke. Čeprav so se odzvali, zbiralna akcija poteka zelo počasi. »Težko nama je prositi za pomoč, vendar upava, da bodo ljudje razumeli našo stisko. Za vsako pošiljko, pa tudi če bo v njej samo nekaj zamaškov, bova hvaležna,« pravijo Dorotejini starši.
