Naslovna junakinja je pri svojih štiridesetih letih ne ravno uspešna igralka, na robu alkoholizma, ki se ločuje od Erica, s katerim sta skupaj že od srednje šole. Potem ko se na novoletni zabavi napije in pade v nezavest, se naslednje jutro zbudi v bolnišnici, kjer ugotovi, da se piše leto 1985 in da bo morala še enkrat preživeti svoja najstniška leta. Glede na to, da Camille pozna »izid« svojega odraščanja – zanosi, še preden konča srednjo šolo, njena mati pa umre zaradi možganske kapi – poskuša obrniti potek stvari, vendar kmalu ugotovi, da to kljub dobrim namenom ni mogoče. Zato se »vda v usodo« in še enkrat podoživi mladost, seveda z vednostjo, ki jo ima kot ženska srednjih let. Prav na tej točki pa se film razlikuje od podobnih filmov s tovrstno tematiko, saj Noémie Lvovsky svojo junakinjo sooči z njo samo, potovanje v preteklost pa uporabi kot neke vrste samoanalizo, ki Camille pomaga ugotoviti, kaj je naredila, da se je njeno življenje obrnilo tako, kot se je.

Glede na to, da je Noémie Lvovsky kot navdih navedla ameriške filme Velik (Big), Peggy Sue se je poročila (Peggy Sue Got Married) in Nazaj v prihodnost (Back to the Future), ne preseneča, da je tudi sama uporabila precej stereotipnih prijemov za poustvarjanje atmosfere 80. let. Na prvem mestu je tu seveda glasba, ki v skoraj vsaki sceni ponudi uspešnice in »one-hit-wonderje« dotičnega desetletja, med katerimi prednjačita Katrina and the Waves z uspešnico iz leta 1985 Walking on Sunshine in Nenin komad 99 Luftballons. Nekaj humornih trenutkov ponudijo tudi naprave, ki so takrat pomenile vrhunec tehnologije, danes pa so videti ljubko staromodno, ter seveda moda, o kateri ne gre izgubljati besed.

Kljub temu da omenjeni označevalci preteklega obdobja skozi celoten film poskrbijo za lahkotnejši ton, pa so v ospredju vseskozi junaki in njihove zgodbe. Lik Camille je večplasten in realen, poleg nje pa je tu še cela vrsta zanimivih in dodelanih stranskih likov, ki jim je Noémie Lvovsky na platnu namenila precej časa in prostora. Da se je zelo potrudila, je očitno tudi z zasedbo povsem obstranskih likov – mizoginega učitelja francoščine, ki s svojimi pripombami podžge uporniško držo učenk, je odlično odigral Mathieu Amalric, starega urarja pa ikona novega vala Jean-Pierre Léaud.

Poseben pečat daje filmu tudi dejstvo, da Noémie Lvovsky odigra Camille tako pri šestnajstih kot tudi štiridesetih letih, kar pomeni, da je glavna junakinja v obeh obdobjih videti enako. Po eni strani to ponudi iztočnice za nekaj humornih zapletov (flirtanje z učiteljem srednjih let v tem primeru ne deluje problematično) in zabavnih replik (ko Camille očeta vpraša, zakaj ne sme kaditi in piti, se zdi vprašanje povsem na mestu), po drugi strani pa poudari dejstvo, da je Camille »tu« že bila in da je »to« tudi že naredila. In prav v trenutku, ko se Camille odloči, da se še enkrat zaljubi v Erica – čeprav ji je jasno, kako se bo vse skupaj končalo – je najbolj prepričljiva. Kot štiridesetletnica je sposobna že doživeto videti z nove perspektive in to tudi na novo ovrednotiti, kar ji v končni fazi povrne vero v ljubezen in življenje nasploh. V epilogu si lahko tako končno odgovori tudi na vprašanje, ali je življenje tisto, ki ubija ljubezen, ali pa ima vsaka ljubezen svoj neizbežni konec, ki jo muči od vsega začetka.