Ne le v športu, temveč na vseh življenjskih področjih se težnja po višjem, hitrejšem in močnejšem stopnjuje. Zmaga kot rezultat je mnogim ljudem zelo pomembna ali najpomembnejša vrednota. Verjetno nikjer drugje kot v športu, kjer so merske enote (stotinke, metri, goli, koši) jasne, pa ta ni bolj očitna. To je lahko tudi nevarno. Še posebno nevarno je, če je zmaga v ozkem pomenu besede edino vodilo mladega športnika, ki šele začenja svojo pot. Zlasti za otroke (in tudi odrasle) naj namreč zmaga ne bila povezana le z rezultatom, ampak še z marsičim drugim. Da nadobudni športniki ne bi zmage videli le v številkah, potrebujejo pomoč v starših, trenerjih in okolju, v katerem delujejo.

Šport je lahko odlično vzgojno sredstvo, pravi športni filozof Milan Hosta, a pri tem obstajajo tudi nevarne pasti, v katere se je že marsikdo ujel, posledice pa so bile boleče. Otroci se skozi šport naučijo discipline, pridobijo delovne navade, naučijo se biti samostojni in podobno. A mej ni dobro prestopiti. »Tekmovalnost postane moteča tam, kjer se nagrajuje le zmagovalce. Če je najpomembnejši cilj zmaga, se otroci hitro naučijo, da je za to vredno iskati bližnjice, hkrati pa spregledajo nekatere druge pomembne koristi, ki jih prinaša vztrajen trening. Največja past pretirane in prezgodnje usmerjenosti k tekmovalni uspešnosti se skriva v tem, da v sotekmovalcu otroci ne vidijo nekoga, ki ima tako kot oni rad šport in zabavo, temveč nasprotnika, ki je samo ovira na poti do cilja, zmage. In pogosto jih k temu navajajo prav trenerji in starši,« meni Hosta, ki se zaveda, da je zelo pomembna vloga staršev. Kaj jim svetuje? »Otrok ima pravico do razvoja svojega talenta in tudi pravico, da sam ugotovi, do katere mere. V trikotniku otrok-starši-trener ima vsak svoje pravice in dolžnosti, ključno pa je, da se ohrani telesna in psihološka integriteta otroka. Staršem bi priporočal, da dajo otroku vedeti, da ga bodo na njegovi poti podpirali, izbirali in trenirali pa namesto njega ne bodo,« je odgovoril.

Pomemben je pogovor

Iz pogovora s Sebastjanom Kolešo je bilo razbrati, da spada med starše, ki se te problematike zavedajo. Njegov sin Sašo je pri 16 letih obetaven nogometaš, igra za NK Bravo. Z nogometom se je začel ukvarjati pri šestih ali sedmih letih. Najprej je igral za Dob, pri enajstih letih, ko se je že videlo, da je talentiran, je odšel k Domžalam. »Sledili so prvi pravi treningi, a ne še vsakodnevni,« je dejal Koleša starejši. Sin je na treninge hodil z velikim veseljem, staršem je dal vedeti, da se želi resno ukvarjati z nogometom. Pri tem je bilo pomembno, da sta oče in mama njegovo športno pot spremljala s široko odprtimi očmi. »Starši se morajo veliko pogovarjati z otrokom, da ugotovijo, česa si želi.« Ko je bil star 13 let, je prestopil k Bravu, eden glavnih razlogov je bila šola, kajti v Šiški imajo nogometni razred, zato je treninge lažje usklajevati s šolskimi obveznostmi. »Takrat se je začela prava športna pot. Od štirinajstega leta dalje gre zares. Ne bi rekel, da gre že za profesionalizem, a je proces treninga zelo resen.« Sašo se je skozi leta, ko je pridobival nogometno znanje, naučil discipline, spoštovati avtoriteto... »Športni uspeh sploh ni bistven. Bilo bi nerealno, če bi ciljali na to, da bo nekoč kot nogometaš služil milijone. Prioriteta je, da imamo otroke v primernem okolju. Lahko bi rekel, da se v športu danes mladi naučijo podobnih stvari, kot smo se jih mi v vojski.« Meni, da njegov sin zaradi intenzivne športne vadbe ni za nič prikrajšan.

Bi pa bil, če bi ga kdo silil k ukvarjanju s športom. Tudi takšni primeri obstajajo. Na tekmah pionirskih ekip je mogoče videti in slišati starše, ki stojijo ob robu igrišča in z vulgarnim besednjakom trenerju ali sodniku govorijo, kako naj ravna. Ni malo prizorov, ko skušajo njihovi sinovi ob tem s sklonjeno glavo čim hitreje pred sramom pobegniti v slačilnico. »Zelo pomembno je, da starši na otrocih ne izživljajo svojih pričakovanj, ki jih sami niso uresničili. Tega je veliko. Nekateri cenijo svoje otroke previsoko,« je dejal. A obstaja druga plat medalje, kajti tudi pretirana neambicioznost ima lahko negativne posledice. »Treba je najti pravo mero,« meni naš sogovornik.

Kakšno past otrokom in staršem včasih nastavijo nogometni agenti. Nekateri že trinajstletnikom dajejo v roke svoje vizitke. Po mnenju Sebastjana Koleše je v teh letih mnogo prezgodaj za odhod v tujino, kar je v teh časih postalo tako moderno. »Kakšen menedžer se nam je že javil, a jaz vedno skušam zadevo umiriti. Veliko ljudi se ima za agente, četudi to niso. Moraš biti previden, s kom se pogovarjaš. Obstajajo tudi dobri menedžerji, ki znajo fante spraviti na pravo pot. A preden nogometaš ne dopolni vsaj 16 let, se nima smisla pogovarjati o prestopu v tujino,« je dejal.

Otroci naj se na športnem igrišču igrajo

Koleši se ne zdi, da bi nogometni treningi prezgodaj postali prenaporni. Ena od okoliščin v primerjavi z nekaterimi drugimi državami, ki slovenske nadobudne nogometaše dlje časa zadržijo na polju igre, ne rezultata, je, da do 14. leta igrajo na polovici igrišča. Ponekod drugod prej začnejo igrati na celem igrišču, zato se porajajo vprašanja, kaj je bolje. Tudi selektor mlade nogometne reprezentance Tomaž Kavčič, ki dobro pozna mladinski nogomet, čeravno se s treniranjem otrok ni ukvarjal, meni, da se s tekmovalnostjo, o kateri v Sloveniji lahko govorimo po 14. letu, otroci ne srečajo prekmalu. »Otroci se morajo igrati. Ne potrebujejo informacij o taktiki. Na tak način skozi igro nevede osvajajo nogometno znanje,« je dejal o otrocih, ki se šele začenjajo spoznavati z žogo. Ko si nekoliko starejši, je drugače: »Nekateri pravijo, da pri starejših dečkih, starih okoli 14 let, rezultat še ne bi smel biti v ospredju. S tem se ne strinjam povsem, kajti neka zmagovalna miselnost mora biti navzoča. Ne sme pa biti rezultat primaren. Taktika se ne sme podrejati rezultatu, temveč razvoju igralca, zmagovalna miselnost pa je del tega,« je s svojim strokovnim vidikom postregel Kavčič, ki je prav tako opazil, da nekateri starši na tekmah zganjajo cirkus, ko se ob igrišču derejo na trenerja, sodnika, otroke.

Primer družine Koleša je le eden mnogih. Iz njega ni bilo zaslediti, da bi bil nadobudni nogometaš prekmalu podvržen preveliki tekmovalnosti ali celo kakšnim drugim pritiskom. To pa še ne pomeni, da ta problematika ne obstaja in da nekje deček ali deklica ne joče v temačnem kotu, ker trenerji in starši od njega ali nje zahtevajo pretirane napore in previsoke rezultate. »Tudi pri nas se v posameznih klubih pretirava pri treningu otrok. Ritmična gimnastika, plesni klubi, nogometni klubi so samo nekateri izbrani športi, kjer od staršev desetletnikov slišim, da se jim zdi, da trenerji pretiravajo v številu treningov in pri tekmovanjih,« so besede Milana Hoste zvenele kot opozorilo vsem, ki se ukvarjajo s športom otrok. In tudi kot opozorilo, naj podrejanje neusmiljeni športni industriji, ki vase srka vse in pri tem ne izbira, ne postane nekaj samoumevnega in neizbežnega. Da telesa športnikov niso le produkcijsko sredstvo za proizvajanje milijonov. Pa čeprav so.