Ampak previdno! Ni vse kar tako dobro. Kar samo po sebi. Kar spontano, na hojladri. Preden pomislite drugače, naštejte vse nagrajence ob našem kulturnem prazniku. Pa naj oprostijo tudi oni tej primitivni ljudski spontani zahtevi ali želji po naštevanju tistega, kar ta trpinčeni in od krize izmučeni narod iztisne iz sebe najbolj žlahtnega.

S(m)o tudi taki, ki nam ob stiski in krizi in utesnjeni duši dobro dene isto, kar nam je všeč, ko duša skače iz svoje mesene ječe, ko hoče na plan, ko veselje in radost slovensko dušico spremenita v nekaj vznesenega. In kaj je to?

Ja »govedina«. Preprosteje: goveja muzika. Tista muzika, ki sta jo brata iz Begunj tako vešče zavila v nekaj, kar zdaj pozna ves svet. Saj veste: celo najbolj zagrizeni antinarodnjaki priznajo, da poznajo Golico od enega pola naše zemljice do drugega. In če sta gorenjska brata s sodelavci harmoniko tako dobro raztegnila, da zabava črne, rdeče in rumene in bele in vse druge zemeljske brate po glasbi, potem gre doma težje.

Avsenikova bosta konec tega meseca imela festival, ker je minilo šest desetletij, odkar ponujata govejo muziko. To je – kot je pri nas, Slovencih, v navadi – priročna zmerljivka za tiste, ki jim dušica poleti v višave, ko slišijo napačno muziko. Kajti napačna nesporno je. Drugače bi kdaj že gledali, kako Avsenikova godca prejemata tiste nagrade, ki si prislužijo zraven vzhičenje, globoke misli, nagubana čela in so jasen in nesporen dokaz, da ta narod le s kulturo lahko preživi, težje pa od nje živi. Avsenikova pa sta se morda tu zamerila na zelo nazoren način – z muziko in od muzike sta živela. Nekateri trdijo, da zelo dobro. Še en naglavni greh goveje muzike: zaslužiti se da z njo. Če napišeš trompetenpolko, ki navduši svet in še koga zraven, jasno.

Vsem, ki bi jih bilo morda iz dna duše sram priti pogledat brata Avsenik v Begunje, lahko priskrbim namig o bližnjici ali manj običajni cesti. Da jih ja ne bo kdo videl. Da prisluhnejo »govedini« in je nimajo le ob nedeljah na krožniku.

Bogokletne so misli, da je morda (ampak res in zgolj in samo morda) nekje v tem mehu tudi malce kulture. Pa četudi v samem hramu s Cankarjevim imenom odmevajo tudi Avsenikovi zvoki. In četudi ni dogodka, kjer Golica ne bi razjasnila vsaj obrazov, če že naše čemerne duše in dušice ječijo v mukah. Ena od njih je tudi bila (odkar je goveja muzika udarila na plan in osvojila dom in svet) in bo še dolgo, kaj z njo? S to »govedino« namreč. Hvala bogu imamo ljudi, ki mislijo namesto nas, uboge (nekulturne) raje, in jo umestijo nekam med nič in kič. Ali kar na oba pola.

Avsenikova pa še kar godeta, nasledniki tudi. Zdi se, da tako na glas, da ju ne moti molk o tem, kaj sta naredila in kaj sta (nam?) dala. Nikdar javno ne protestirata, ko delijo nagrade. Nikdar se ne zmrdujeta, kdo jo je dobil in kdo ne. Nikdar ničesar ne terjata. Nikdar nikomur ne oporekata. Nikdar ne poudarjata svojih in ne izničujeta zaslug, znanja, muzike drugih. Nikdar ne povesta, s kom sta skregana, in tako dalje in tako naprej. Skratka, iz dneva v dan dokazujeta, da nista del naše kulture, še manj – prava slovenska kulturnika.

Da bi le še dolgo godla. Za rajo, ne za nagrade.