In koliko nas ogroža voznik, ki mimo »naše« trgovine v središču mesta drvi z vratolomnimi 40 kilometri na uro? Vsekakor bistveno manj kot pijani Branko Maček, ki ne loči več leve in desne ter ne vidi dlje od svojega rožnatega nosu, vendar pa kljub temu še vedno bolj kot tisti, ki vozi 30 kilometrov na uro. Nadzor nad prekoračitvami hitrosti je zato nujen, kakor je najbrž tudi nujno, da se kazni izrekajo tudi za nižje – minimalno ogrožajoče – prekoračitve hitrosti.

Kako se ta nujni nadzor hitrosti izvaja, je drugo vprašanje. Prometni strokovnjaki zagovarjajo tezo, da vozniki vozijo najbolj pazljivo, kadar je nadzor tako razširjen, da lahko kazen pričakujejo na vsakem ovinku. Višina kazni ima menda manjši vpliv.

Glede razširjenosti nadzora so svoje poslanstvo v svojem mikro okolju do popolnosti izpilili ljubljanski mestni redarji, ki so policistom že zdavnaj ugrabili tudi tako imenovano inkasantstvo. Presenetijo vas lahko v najbolj samotni ulici, ne spijo pa niti, ko sta na ljubljanskih ulicah poleg vas samo še dva taksista.

To nikakor ni le opažanje povprečnih voznikov, temveč pričevanje uradne statistike. Policisti so lani po vsej Sloveniji obravnavali 68.330 kršitev prekoračitve hitrosti, ljubljanski redarji pa samo na območju svojega rajona kar 23.979. Za nameček so ljubljanski šefi s številnimi conami 30 (poleg grbin praktično edinem pri nas posvojenem orodju za umirjanje prometa, privlačnem tudi zato, ker so bile do spremembe zakonodaje prav kazni v conah 30 astronomsko visoke) Ljubljano priredili v poligon za lovljenje prehitrih voznikov.

Policija je že pod prejšnjim vodstvom umaknila nekatere normative in dala več možnosti odločanja lokalnim policijskim vodjem, policisti pa posledično – in ne le zaradi občasnih stavk – zadnja leta obravnavajo vedno manj kršitev cestnoprometnih predpisov. Lani denimo za kar četrtino manj kot leta 2011. Na področju prehitre vožnje lanskih 68.330 kršitev pomeni celo tretjino manj zasačenih prehitrih voznikov kot predlani in skoraj 45 odstotkov manj kot leta 2010.

Kdor v policistih še vedno vidi predvsem inkasante (s to besedo se presenetljivo rad poigrava tudi njihov minister), naj torej premisli. Resda obstajajo izjeme in tudi delo policista, ki vsakodnevno meri hitrost ob Roški cesti (ob dveh pasovih proti Karlovški cesti med dvema semaforjema), lahko označimo za nesmiselno, a glede na statistične podatke z inkasantstvom težko opletamo. Kdo bi morda celo lahko sklepal, da pri policistih – v primerjavi z redarji – težava celo ne tiči več v tem, kje so, temveč, kje jih ni.

Zato najbrž ne škodi, če bodo policistom pri iskanju smisla lahko poskusili pomagati tudi občani po novi spletni aplikaciji za sporočanje nevarnih točk. Za občinske redarje, ki so naredili za njihove sposobnosti in znanje morda prevelik vsebinski preskok z nadziranja parkirnih prostorov na precej širšo in bolj kompleksno problematiko prometne varnosti, pa se zdi, da bi potrebovali aplikacijo, na kateri bi občani lahko označevali predvsem, kje jih ne potrebujejo.