»Včasih slišimo, da je kakšen prevod zaradi vseh svojih kvalitet 'definitiven', tako rekoč 'brezčasen', a sčasoma se vedno izkaže, da to ne drži, zato so ponovni prevodi zelo pomemben del založniškega življenja,« je prepričan urednik leposlovja pri Založbi Mladinska knjiga Andrej Ilc. Sicer pa so si sogovorniki enotni, da je ponovno smiselno prevajati predvsem velika dela svetovne književnosti, ki so bila poslovenjena, ko se je prevajalstvo kot dejavnost šele dobro oblikovalo. A po mnenju prevajalca in nekdanjega urednika za prevodno leposlovje pri tej založbi Aleša Bergerja ni treba posodabljati kar vsega povprek, temveč tista dela, ki so v določenem trenutku zanimiva za bralstvo. »Imamo kar nekaj novih prevodov Dostojevskega, ni pa se pojavila potreba, da bi na novo prevajali Tolstoja, in sicer bodisi zato, ker je danes manj zanimiv za branje, bodisi z razlogom, ker je njegov slog takšen, da ga ne prizadene nekoliko bolj starinski prevod.«
Nekdaj s slabšimi slovarji
Razlogov za prevodno prenavljanje je ogromno, najpogostejši »krivec« pa je nesodoben jezik, saj se ta vseskozi spreminja, zaradi česar vsak prevod enkrat zastari. »Čeprav so mnogi stari prevodi izvrstni, jih je zaradi za nas nesodobnega jezika izjemno naporno brati,« ugotavlja urednica pri Založbi Modrijan Bronislava Aubelj. Poleg tega je v preteklosti veliko prevodov v slovenščino nastajalo prek »tretjega« jezika, najpogosteje nemščine, medtem ko danes premoremo kompetentne prevajalce tudi iz bolj »eksotičnih« jezikov.
Pogosto pa se dogaja, da so prevodi že ob svojem nastanku neustrezni. Prevajalec iz ruščine Borut Kraševec, ki je pred slabimi tremi leti posodobil prevod Bratov Karamazovih, je ugotovil, da je predhodni prevajalec Vladimir Levstik ustvaril veliko vsebinskih lukenj, saj je izpustil več kot sto stavkov. Suzana Koncut, ki sloveni literaturo iz francoščine, opozarja, da težave osemdeset ali sto let starih prevodov pogosto izhajajo iz tedaj konkretnih nezmožnosti: »Slovarji so bili še precej nepopolni, preverjanje podatkov pa je bilo zamudno in negotovo.« Ilc jo dopolni, da se v današnjem času okoli klasikov ves čas kopiči nova literatura in s tem nova, včasih prelomna spoznanja in razlage ter podrobno komentirane verzije izvirnika, kar je lahko prav tako ključno pri odločitvi za nov prevod. Kot posebno kategorijo velja omeniti še dramska besedila, katerih prevode je treba najpogosteje obnavljati, saj si želi biti gledališče vselej jezikovno v koraku s časom.
V zadnjih letih so dobivamo nove prevode tudi ob posebnih priložnostih, kot so okrogle obletnice posameznih avtorjev ali filmske adaptacije del, kar je denimo nedavno izkoristila Založba Mladinska knjiga z novim poslovenjenjem Fitzgeraldovega Velikega Gatsbyja.
Posebej donosne pa so nove izdaje tujih knjig, ki so predpisane za maturitetni izpit. Prav lansko leto, ko je bila na seznamu tudi drama Stebri družbe Henrika Ibsena, so se v obtoku pojavili kar trije prevodi, en starejši in dva nova. Ti so se po Bergerjevih besedah razlikovali v tolikšni meri, da če so maturantje brali različne prevode, so najbrž tudi različno razumeli delo. Eden izmed novih prevodov je izšel pri založbi Modrijan in tamkajšnja urednica Bronislava Aubelj priznava, da se je založba zanj, poleg tega da je našla kakovostno prevajalko Marijo Zlatnar Moe, odločila predvsem zaradi prodajnih motivov. Suzana Koncut ob tem pristavi, da so po njenih opažanjih tisti osveženi prevodi, ki nastanejo šele po izboru maturitetne komisije, narejeni v naglici ter tako večinoma površni in slogovno šibki, saj je založba z njimi želela zgolj na hitro zaslužiti.
Ko se vmeša ideologija
Aleš Berger je prepričan, da vsak prevajalec na novo nekaj odkrije v izvirniku in vsak v besedilo vnese nekaj svojega. Tako je pogosto slišati, da sta Oton Župančič in Milan Jesih v Shakespearjevega Hamleta spuščala svojo poezijo, medtem ko so Antona Funtka nekateri okrcali, češ da je Goethejevega Fausta prevajal bolj kot filolog kot pa pesnik. »Kako ujeti duha določenega besedila, je zelo subjektivna zadeva, zaradi česar se prevodi istega dela lahko med seboj izjemno razlikujejo, tudi do neprepoznavnosti,« je prepričana esejistka in prevajalka dr. Seta Knop. Znotraj Fausta izpostavi primer slavnega prizora Študijske sobe, kjer protagonist v sveti knjigi išče odgovor na vprašanje o začetku vsega stvarstva, in med štirimi rešitvami je tudi der Sinn (smisel), ki so ga naši prevajalci poslovenili zelo različno. »Pri Funtku je Sinn 'um', pri Božu Vodušku 'resnica' in pri Janku Modru 'pomen', medtem ko bi bil seveda pravi prevedek 'smisel', ki pa je za pesniški jezik zaradi svoje 'nerimljivosti' karseda nehvaležna beseda,« pojasni Seta Knop.
Skozi čas so se spreminjala tudi sama prevajalska stališča. »Včasih je bilo samozavedanje prevajalcev malo drugačno. Med vojnama, ko se je veliko prevajalo, so bili prevajalci nekoliko bolj sproščeni kot danes, malo manj natančni, zaradi česar so bili prevodi bližje priredbi. V zadnjih dvajsetih letih pa so se pravila precej zaostrila,« se v preteklosti zazre Berger. Tako je Suzana Koncut pri ponovnem prevodu Flaubertove Gospe Bovary (v predhodnem prevodu Gospa Bovaryjeva) skušala biti izvirniku bolj zvesta kot njen predhodnik, Vladimir Levstik, slediti slogovnim odločitvam, stavčni zgradbi in izbiri besednjaka, ki je bolj ustrezen današnjemu. Podobno se je tudi pri Camusovem Tujcu dosledno naslanjala na avtorjevo odločitev za skope, lakonične stavke, brez mašil in okraskov.
Na precej nezveste prevode na polju otroške literature pa opozarja prevodoslovka Nike Kocijančič Pokorn: »Predvsem v prvem desetletju po drugi vojni so nastajali številni ideološko popravljeni prevodi, ki so dosledno izločali in premeščali religiozne elemente, te prevode pa so ponatiskovali tudi kasneje.« Čeprav smo tako Grimmove kot Andersenove pravljice dobili v novih, neideoloških prevodnih podobah, se v kar nekaj šolskih učbenikih in berilih še vedno pojavljajo omenjeni povojni izdelki, med katerimi izpostavi primer Andersenove Male morske deklice. Pri nekaterih sodobnih prevodih pa vidi težavo, da ti pogosto izpuščajo krute konce pravljic, kot denimo v Pepelki, kjer golobčki izkljujejo oči hudobnima polsestrama. »Uredniki in prevajalci se danes ne podrejajo več ideološkemu, temveč ekonomskemu imperativu.« Sicer pa se, z izjemo Grimmovih in Andersenovih del, prevode otroških klasičnih del relativno redko posodablja, Kocijančič-Pokornova meni, da razlog tiči v tem, da so ta današnjim otrokom nezanimiva. »V Srbiji so se leta 1990 lotili novega prevoda Winnetouja, a prenovili le prvi in drugi del, tretjega pa ne, ker je bilo menda premalo zanimanja,« sogovornica ponudi primer.
Za založnike nezanimivi
Kaj pravzaprav uredniki pričakujejo od prevajalcev, ko jih poprosijo za prenovljen prevod? »Pričakujemo času ustrezen prevod, ki ne bo ponavljal morebitnih napak starega prevoda, hkrati pa bo ponudil nove vpoglede v delo, za katerega smo zmotno mislili, da o njem vemo vse in da ga res poznamo. Kajti, če je za klasike kaj značilno, je to prav njihova večplastnost, ki je en sam prevod v nobenem primeru ne more izčrpati. Seveda pa dejstvo, da je neki prevod sodoben, še ne pomeni, da je treba stvari po sili posodabljati, če izvirnik za to ne daje nobenega povoda. Kakor tudi ne, da je treba, nasprotno, zapadati skušnjavi arhaiziranja,« je izčrpen urednik Mladinske knjige.
Ko gre za izjemno stare prevode, se te pogosto raje uredniško ali lektorsko popravlja, tako da se kar precej razlikujejo od izvirnega prevoda. Za povsem nove prevode pa se, predvsem iz finančnih razlogov, odločajo le redke založbe, saj so ti nezanimivi in nerentabilni. »Vrhunsko leposlovje se že tako slabo prodaja. Zakaj bi se torej trudili z novimi prevodi, ko pa je neprevedene še toliko temeljne literature?« retorično vprašanje postavlja Bronislava Aubelj. Posodobljena Heziodova Teogonija, ki jo je za Modrijana ponovno prevedel Kajetan Gantar, je dobila prostor v redkih šolskih knjižnicah, splošne knjižnice pa so nabavile izvodov le za vzorec, kaj šele, da bi jo množično kupovali posamezniki. Modrijan naj bi še letos izdal tudi osveženega Idiota Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, za kar bo poskrbel Drago Bajt, ki so ga po besedah Aubljeve druge založbe ob tej ideji zavrnile.
Da založniki kljub vsemu tu in tam na police le postavijo kakšen nov prevod, gre, kot poudarjata Ilc in Aubljeva, velika zasluga Javni agenciji za knjigo. A trd oreh so tudi sami bralci, ki so pogosto navezani na obstoječe prevode, četudi so ti šibki. Tako je zelo dobro, da so bralcem dostopni tako novejši kot stari prevodi.