Glede na specifičnost situacije se velja analize lotiti z napuhom. Napuh ali latinsko avaritia je stanje, ko se ponižna cerkvena miš začne obnašati kot nakokirani valstritovski broker, ki je ob potegu belega na pultu veceja v 125. nadstropju za sabo pustil ne le treznost, ampak tudi vsako sled racionalnosti. »Bog jim pomagaj,« se te dni pred razpelom križajo mamke, prepričane, da je za vse kriv hudič in reveži niso imeli kaj, da ne bi denar frčkali na vse mogoče in nemogoče načine. A te mamke najbrž še niso povsem dojele, da so tovrstni božji inovatorji iz povsem enakega testa kot razne hilde, šroti, bavčarji in podobni, le da so svinjarije počeli pod pretvezo posvečenosti. Tako jim je uspelo zakuhati največji stečaj v zgodovini države, eno od najbolj neverjetnih afer v svetovnem občestvu cerkve in, ne nazadnje, na suhem pustiti več deset tisoč trpečih duš. Neuradni viri iz svetega mesta pravijo, da bo primer vstopil v vse katekizme po svetu kot nova definicija pohlepa.

In kar Janez počne, to se Janezek hitro nauči. Potem ko je dolgo kazalo, da finančne mahinacije cerkvenih pooblaščencev niso nič posebnega in se nikomur nič ne zgodi, je marsikateri župnik, takole zamišljen ob tisti kavni brozgi, po ne ravno gurmanskem kosilu, ko je snop sončnih žarkov posvetil naravnost na razcefrano luknjo v preprogi, začutil da ima dovolj te preklete skromnosti. In je šel na internet – dopoldne mu je v bifeju poštar razlagal o tem – in se zavozlal v pregledovanje neskončnih avtomobilskih oglasov. Vedel je sicer, da bi za njegove izlete povsem zadostoval kak rabljeni alfa romeo, a si ni mogel kaj. Pomislil je na kolega iz sosednje župnije, ki so mu starši privoščili konkretnega možatega terenca svetleče rdeče barve. (Zavist, latinsko invidia!) Ni se mogel upreti. In ko je bil že v šopingu, se je spomnil, da je tudi njegova kuhinja že precej razropotana in da se k tistemu madežu na pultu preprosto ne more vrniti. Pa je počil še novo kuhinjo. (Kasneje, kot vedo povedati farani, je bil župnik premeščen, kuhinja pa je kajpada romala z njim.) Temu Biblija pravi požrešnost, latinsko gula.

Napuh (latinsko superbia) ob vsem omenjenem pride naravno. Prekleto, saj si zaslužim kakšno lepo stvar, saj vendar delam vsa ta dobra dela, živim tako rekoč kot svetnik, si misli naš junak, ko se tako v novem kajenu vozi proti domu, kjer si bo v novi kuhinji odprl tisto fino buteljko belega. Da se malo pomiri, jasno. Malce ga je iztirila že omenjena dopoldanska pijača s poštarjem, če je povsem iskren. »Ti, pa kaj ti ni nič hudo, ko Marija sama vzgaja te otroke...« (Pohota, latinsko luxuria!) je tam za šankom z zavozlanim jezikom, ki mu ga ni hotela odvozlati niti nova steklenica vina, in s spremljajočimi zvoki hlipanja presenetil poštar. Vse, kar je božjemu posredniku uspelo izdaviti v tistem trenutku, je bilo: »Ti jaz težim, ker si alkoholik?«

V vednost Belcebubu bi še dodali, da lenobo (latinsko acedia) bolj kot cerkvenemu zboru očitamo domači politiki, ki ne le da niti z eno potezo nikoli ni stopila na rep grešnikom, ampak jih tudi zdaj, ko se grehi nesramno valjajo v soju žarometov in avgustovskega sonca, niti z besedo ni obsodila. Jezo (latinsko ira) pa, kot skesani grešniki, priznavamo za svoj greh. A menimo, da bosta tako šef dobrega kot gospodar zlega to razumela.