Jožef Meolic, predsednik murskosoboške območne enote kmetijsko-gozdarske zbornice, pravi, da je zaradi pomanjkanja padavin in visokih temperatur poškodovanost nekaterih poljščin v Pomurju podobna kot leta 2003, ko je Slovenijo prizadela ena najbolj katastrofalnih suš doslej. »Listje koruze je tako suho, da ga zmelješ v prah, če se ga dotakneš. Te poljščine niti dež ne oživi več,« je prepričan Meolic. Andreja Sušnik, agrometeorologinja na Arsu, dodaja, da dežja ne bo vsaj še deset dni: »To zbuja skrb, da bodo šle zadeve tako daleč, da bo treba razglasiti naravno nesrečo.«
Hidrološke suše na srečo še ni
Sušnikova pravi, da gre za zdaj le za kmetijsko sušo, medtem ko hidrološke na srečo še ni. Prebivalce kljub temu pozivajo, naj varčujejo z vodo in pri tem upoštevajo navodila upravljalcev vodovodov.
Kolikšna je škoda v kmetijstvu zaradi visokih temperatur in pomanjkanja padavin, bo znano, ko bodo strokovnjaki to preverili na terenu. Po ocenah kmetijsko-gozdarske zbornice bo pridelek koruze tudi do 50 odstotkov manjši, travinja naj bi bilo manj za 30 do 70 odstotkov. Andreja Sušnik pojasnjuje, da se razmere slabšajo od konca junija, ko se je primanjkljaj padavin časovno ujel z dvema vročinskima valoma. »Vodnobilančni izračun kaže, da so razmere v severovzhodni Sloveniji morda še celo nekoliko slabše kot lani, zlasti pri koruzi, bučah in ponekod tudi na trajnih nasadih. Za rastline ni pomembno samo to, koliko dežja pade, ampak tudi to, koliko vode izhlapi. Razmerje med padavinami in izhlapelo vodo pa kaže, da se v Pomurju približujemo ekstremni sušnosti,« opozarja Sušnikova.
Le četrtina namakalnih sistemov deluje
Tanja Strniša, državna sekretarka na kmetijskem ministrstvu, pravi, da nastaja škoda tudi pri kulturah, ki so namakane. Gre za ožig na zelenjadnicah in sadnem drevju. Ne glede na to bi namakanje v slovenskem kmetijstvu posledice suš lahko precej omililo, a je statistika na tem področju zelo klavrna. V Sloveniji namreč namakamo le 7511 hektarjev kmetijskih površin ali 1,62 odstotka kmetijskih zemljišč v uporabi. Namakanje je najbolj razširjeno pri trajnih nasadih (predvsem hmeljiščih), sledijo intenzivni sadovnjaki (namaka se jih 573 hektarjev), oljke (13 hektarjev), vrtnine (322 hektarjev)...
Premoremo 204 velike namakalne sisteme, od katerih jih deluje le četrtina (54), in 113 malih. Glavnino so jih zgradili pred letom 1990, potem so stvari zastale, nov, sicer skromen zagon pa je namakanje dobilo s programom razvoja podeželja, prek katerega gradnjo namakalnih sistemov sofinancira Bruselj. V obdobju od 2007 do 2013 je ministrstvo za kmetijstvo in okolje (MKO) za naložbe v velike namakalne sisteme načrtovalo 12 milijonov evrov, a jih je doslej razdelilo le 2,6 milijona. S tem denarjem so obnovili dva velika namakalna sistema (Letuš in Šmatevž) za namakanje nekaj manj kot 200 hektarjev zemljišč, dva so zgradili na novo (v Ormožu in Gorišnici) za namakanje 525 hektarjev površin. Poleg tega so v tem času za naložbe v male namakalne sisteme izplačali slab milijon evrov.
V Pomurju namakajo le 80 hektarjev površin
Na območjih, kjer je na voljo površinska ali podzemna voda za namakanje, leži 244.000 hektarjev kmetijskih zemljišč, samo ob Muri, kjer je suša znova najbolj uničevalna, jih je skoraj 7000 hektarjev in dodatnih 1500 ob zadrževalnikih, ki pa se za namakanje ne uporabljajo. V Pomurju delujeta le dva velika namakalna sistema (Ivanci na slabih 80 hektarjih in Beltinci Nemščak na 0,3 hektarja površin), nekaj je tudi manjših, ki so kot pljunek v morje, nekateri veliki namakalni sistemi pa propadajo. Po podatkih MKO je cena gradnje namakalnega sistema odvisna od njegove lokacije in od pridobivanja potrebnih soglasij, zato se giblje od 5000 do 25.000 evrov na hektar.
Po oceni državne sekretarke Strniševe so prav zahtevni in dolgotrajni postopki pridobivanja potrebnih soglasij ena glavnih ovir za uvajanje namakanja. Na ministrstvu pravijo, da je dokumentacijo za gradnjo malih namakalnih sistemov mogoče pridobiti že v dveh tednih, za velike pa lahko ta postopek traja več let. Za gradnjo velikega namakalnega sistema je namreč potrebno soglasje tistih lastnikov zemljišč, ki imajo v lasti vsaj 80 odstotkov zemljišč na predvidenem namakalnem območju.
Mukotrpno pridobivanje dovoljenj
Kako poteka postopek pridobivanja dovoljenj za gradnjo namakalnega sistema? Arso najprej podeli vodno dovoljenje, nato MKO izda odločbo o uvedbi namakanja, naslednja faza je pridobitev gradbenega dovoljenja. Pogoj zanj je pridobljena služnost lastnikov zemljišč, čez katera poteka vod namakalnega sistema. Če območje, ki je predvideno za namakanje, leži na zavarovanem območju, je treba pridobiti tudi ustrezna soglasja zavodov za varstvo narave, kulturne dediščine, pa soglasje za poseg v ceste, železnice...
Ima po opisanem še kdo voljo in željo, da bi gradil namakalni sistem?
