V Radovljici so že od nekdaj prepoznavali ta festival stare glasbe za svojo kulturno in tržno dobrino, in tudi kot napoved desetim koncertom v sklopu festivala bo jutri na Linhartovem trgu v starem mestnem jedru celodnevna srednjeveška prireditev. Takrat se dvigne tudi festivalska zastava.

Občina Radovljica in vaš festival sta dober zgled, v kakšni sinergiji sta lahko lokalna skupnost in (kakovostna) kultura. Kakšen je recept?

Naše povezave z občino, ki je ponosna na festival, so najbolj gotova stvar ob vseh drugih negotovostih. Tako kot prejšnji tudi zdajšnji župan postavlja kulturo na zelo pomembno mesto, zanima se za spored, prihaja na koncerte. Pomagajo nam finančno, letos s skoraj 40.000 evri, in infrastrukturno, vsak avgust je tamkajšnja graščina rezervirana za naš festival. Poskrbijo za oglaševanje, povezave s turističnim društvom, skratka na lokalni ravni imamo dobre sogovornike. To je tudi zasluga predsednice Društva ljubiteljev stare glasbe Radovljica Marije Kolar.

Drugače je na državni ravni; na ministrstvu za kulturo doslej še nisem s kom neposredno govoril o našem festivalu. Prijavimo se na razpis, dobimo neke rezultate, potem pa se z njimi sprijaznimo. Letos se nam izteka štiriletni programski razpis, tako da bo treba ponovno v boj. V okviru te podpore smo prvo leto dobili 20.000 evrov, zadnja tri leta pa so se sredstva zaradi krize nenehno zmanjševala – in smo dobivali samo še po 16.000 evrov. Potem seveda tudi ni denarja za nove ideje, ki se porodijo znotraj štiriletnega sofinanciranja. Kdor pozna postavke nekega festivala, ve, kako malo je to, sploh glede na nekatere druge festivale pri nas.

60.000 evrov podpore za festival res ni veliko. Ste bolj uspešni pri sponzorjih, tujih veleposlaništvih?

Žal je tudi sponzorjev čedalje manj. Prihodek od prodaje vstopnic je razmeroma nizek, saj že več let nismo spreminjali cene, po 15 evrov na koncert. Imamo tudi vrsto ugodnosti in popustov, ker se nam zdi prav, da so dogodki dosegljivi čim širšemu krogu ljudi. Toda nekateri bi lahko plačali običajno ceno, pa je ne; ne zavedajo se, da bi s tem držali nad gladino tudi obstoj festivala. Če bi bili pripravljeni plačati več, bi več tudi dobili.

Z ambasadami in kulturnimi inštituti smo prej uspešno sodelovali, s krizo so se pojavile težave, a verjetno bi morali tudi sami narediti več v tej smeri. Težava je, ker koncerti niso nacionalno zasnovani, ansambli so mednarodni, tak je tudi spored, in potem je težko pri nekem veleposlaništvu upravičiti gostovanje celotne zasedbe. Z denarjem, ki je na razpolago, v glavnem poplačamo glasbenike, v organizacijskem smislu pa je veliko opravljeno volontersko. Celo sam prevajam vsa besedila, biografije in koncertne liste v slovenščino in angleščino. Največ mi pomeni program, hočem, da je čim boljši, četudi na račun svojega honorarja.

Koliko časa boste še vztrajali?

Zdaj se bomo zagotovo prijavili na programski razpis ministrstva za štiriletno obdobje, in če ne dobimo sredstev, je to lahko znamenje za umik. Organizirati festival v takšnih okoliščinah je zelo utrujajoče, ker sem tudi glasbenik, sploh ker ni denarja za profesionalce na določenih področjih. Moram se zanašati na osebne usluge znancev in prijateljev, da festival deluje. Zmanjšali smo tudi sredstva za promocijo, zato da je program še vedno takšen, kot je. Stavimo na načelo, da se dobro blago samo hvali. Raje imamo odlične koncerte kot ogromne plakate.

Ponudba stare glasbe pri nas pokriva povpraševanje trga?

Zdi se mi, da pogosto ne razločujemo med amatersko, študentsko in profesionalno produkcijo, in potem mislimo, kaj vse imamo. Primer je Monteverdijeva baročna opera Orfej v izvedbi treh umetniških akademij lansko leto, za katero je večina nastopajočih delala zastonj. Kdo bo plačal profesionalno uprizoritev takšne opere? V zadnjih letih smo slišali tudi več študentskih baročnih orkestrov iz tujine, a so jih napovedovali enako kot profesionalne sestave. V Salzburgu je popolnoma jasno, kaj je študentska opera iz Mozarteuma in kaj je operna produkcija Salzburških slavnostnih iger.

Kar mene najbolj skrbi na področju stare glasbe pri nas, je šibka profesionalna scena. Kot samozaposlen sem odvisen od te scene, ki je skorajda ni, in je treba po priložnosti v tujino; naši glasbeniki so večinoma spravljeni po orkestrih, glasbenih šolah. Tudi z našim ansamblom musica cubicularis skušamo ohranjati kontinuiteto, a ni lahko. Se pa dobro prijemlje cikel stare glasbe v Atriju ZRC SAZU v Ljubljani. Moj kolega v Münchnu denimo prireja podoben cikel, toda z večjimi težavami, čeprav je dvorana polna in vstopnice petkrat dražje.

Musica cubicularis ste prva stalna zasedba glasbenikov pri nas, ki ste se posvetili glasbi prejšnjih obdobij. Bi lahko pri nas recimo zaživel stalni baročni orkester?

Ko sem se leta 2005 po dvanajstih letih iz Nemčije vrnil v Slovenijo, smo ustanovili ta ansambel, ki bi lahko postal tudi orkester, a stvari se razvijajo počasi. Vstopamo tudi že v večje, mednarodne projekte, leta 2008 smo v okviru radovljiškega festivala razširili zasedbo v Harmonia Antiqua Labacensis; delali smo pod vodstvom uglednega argentinskega violinista Manfreda Kraemerja, sodeloval je tudi operni pevec Marcos Fink. Ta zasedba je obstala eno leto, nastopali smo tudi v Italiji, a sestav je bil očitno predrag, čeprav spet ni bil tako zelo drag. Večino energije sem vlagal v program, v nove edicije skladb, ki smo jih igrali, ni nam pa uspelo pridobiti menedžerja.

Letos smo v okviru prvega koncertnega cikla v ZRC SAZU izvajali spored duhovnih dialogov iz 17. stoletja in približno polovica glasbe je bila iz arhiva koprske stolnice. Ta repertoar prej še ni bil izveden, ravno tako ga niso slišali v tujini, nič od tega ni posneto. Nedvomno bi bili s takšno zgoščenko brez konkurence. A program bom težko prodal, tudi v Kopru. Vsekakor ne bom vstopal v velike projekte, če finančno ne morem zagotoviti kakovosti; takšni kompromisi me ne zanimajo.

Kateri elementi dajejo značaj vašemu festivalu?

Na prvem mestu je to izjemna razvejanost repertoarja, zadnji dve leti smo pokrili vsa stilna obdobja, od 13. stoletja do sodobne glasbe 21. stoletja. Letos smo program zastavili še širše, od stare Grčije do danes, s čimer se krog nekako sklene, ker so to starogrško glasbo napisali na novo, po vseh znanih pravilih in na podlagi takratne poezije, inštrumenti pa so rekonstruirani. Ljudje radi rečejo, da je v Radovljici tisti festival baročne glasbe, toda letos imamo samo en koncert z baročno glasbo. Ravno tako ne drži, da organiziramo koncerte z zgodovinskimi inštrumenti in zgodovinsko izvajalsko prakso. Res naš festival tradicionalno nastaja kot festival stare glasbe, čeprav tega nima v imenu, sam pa kot umetniški vodja ves čas iščem stvari, ki zanimajo mene, ki imajo neko vsebinsko zaokroženo podobo. Ob tem raziskujem meje, čemu vse bi naši poslušalci še prisluhnili in jih ne bi pregnali. Zagotovo pa ponudimo koncerte, ki jih sicer ni mogoče slišati v Sloveniji, pri čemer ne ciljamo na takojšnjo všečnost. Za primer: letos bo nastopil mladi slovenski klarinetist Blaž Šparovec z godalnim kvartetom Inegal, zanje sem se odločil tudi zaradi programa, ker bodo izvedli kvinteta Maxa Regerja in Henrija Marteauja, kar bo nedvomno ekskluziva v tem prostoru. In to ne bo edini koncert, kjer se bo igralo na navadne inštrumente. Tudi Dušan Bogdanović in Bor Zuljan bosta igrala na klasični kitari; improvizirala bosta, nekaj pa bo Bogdanovićeve avtorske glasbe. Najpristneje je, kadar glasbeniki izvajajo lastno glasbo, in tako bo kar na štirih od desetih letošnjih koncertov.

Česa se v letošnjem programu posebno veselite?

Brazilskega virtuoza Nicolaua de Figueireda, po 12 letih bomo imeli na festivalu ponovno čembalski recital. Mnogi festivali so žrtev kuhinj, a sam sem najbolj vesel takrat, ko angažiram koga, ki ga osebno sploh ne poznam in ga vabim samo zato, ker mi je všeč njegovo delo. Dan in noč sem v glasbi, ves čas iščem nove stvari, hodim na koncerte po Evropi, vse do Danske – in tako sem pred leti našel tudi Figueireda.