Knjižnemu trgu se obetajo novi predpisi, ki jih bo prinesel zakon o knjigi (ZOK), pripravljen na ministrstvu za kulturo. Četudi ime zakona napoveduje celovito zakonsko ureditev področja knjige, zakon v resnici prinaša en sam ukrep, in sicer enotno ceno knjige (ECK). Založnik bo moral po novem knjigi določiti ceno, ki bo veljala na vseh prodajnih mestih dvanajst mesecev od začetka prodaje. Zakon predvideva tudi vrsto izjem: popusti bodo še naprej veljali za člane knjižnih klubov, pri prednaročilih in naročilih zbirke ter na sejmih in predstavitvenih dogodkih. Pri slednjih dveh le do 10-odstotni, s čimer bi bržkone utegnila pasti priljubljenost sejmov, ki množični obisk beležijo prav zaradi visokih popustov. Še naprej bodo lahko knjige po nižjih cenah kupovale knjižnice.
Cilj zakona bo onemogočanje nelojalne konkurence nakupovalnih centrov, tranzitnih prodajnih točk, kot so različne popotniške trafike ali bencinske črpalke, ter tujih velikih spletnih trgovcev, kar naj bi omogočilo razvoj mreže dobro založenih knjigarn. ZOK, ki bo reguliral le trg tiskanih knjig, ne pa tudi elektronskih, naj bi kupcem prinesel enakopravnejši dostop do knjižne produkcije na celotnem ozemlju države. Na ministrstvu za končna cilja razglašajo povprečno nižjo ceno knjig in višjo bralno kulturo. Prav to pa sta učinka, o katerih gre zaradi različnih okoliščin podvomiti.
Založnike skrbi kupna moč
Zakon bo namreč onemogočil popuste, ki jih za svoje knjige ponuja založnik v svoji spletni prodajalni, prek telefonske prodaje ali kataloga ter v lastnih knjigarnah, s čimer se izogne plačevanju visokih provizij distributerjem. »Za založnika brez knjigarniške mreže je namreč prodaja s popusti dostikrat celo edina možnost, da sploh kaj proda, saj je večino kupcev laže prepričati z oglaševanjem nizke cene kakor vsebine,« je dejala Bronislava Aubelj, urednica v založbi Modrijan. Dejala je še, da bi bila enoletna ECK morda smiselna, če bi enak čas veljala omejitev nakupov za splošne knjižnice, saj se prodaja novosti, zlasti leposlovja, po dveh, treh mesecih, potem ko se s knjigami oskrbijo splošne knjižnice, ustavi.
Zakon bi utegnil imeti zanemarljiv pozitiven vpliv tudi zato, ker gre ob bok številnim škodljivim ukrepom, ki potekajo vzporedno, denimo krčenju sredstev na različnih področjih. Šole, fakultete, šolske in specialne knjižnice, zavodi in agencije morajo te dni vsi varčevati, zaradi česar imajo v svojih proračunih manj sredstev za knjige. Sicer pa ECK »cilja« izključno na individualnega kupca, četudi ta niti v času debelih krav ni posebej pogosto stopal v knjigarne. Tatjana Jamnik iz založbe KUD Police Dubove je prepričana, da ne drži zagotovilo pisca zakona, da ne bo imel socialnih učinkov. »Knjiga bo manj dostopna za večino bralcev, ker bodo popusti nižji in bo posledično cena višja.«
Zakon za preživetje knjigarn
Na ministrstvu so prepričani, da višanja cene knjige ne bo, ker naj bi bil poseg v svobodno gospodarsko pobudo sorazmeren; dopuščajo namreč posamezne izjeme za popuste. ECK vidijo kot potrebno predvsem zaradi nakupovalnih centrov in drugih nestandardnih prodajnih mest, ki tržijo knjigo kot vsako drugo blago, na osnovi kalkulacije, ki jo omogoča ekonomija obsega. Ker imajo ti na voljo veliko število prodajnih mest, pri založnikih dosežejo visoke popuste, ki jim nato omogočajo prodajo knjig po nizkih cenah. Na ministrstvu jih najbolj skrbi dolgoročni učinek tovrstne nelojalne konkurence, ki naj bi bil počasno propadanje knjigotrške mreže.
ECK naj bi prinesla koristi tudi založnikom, ki bodo lahko še naprej ustvarjali tržno tvegane projekte, kot argumentirajo na ministrstvu. Brez ECK naj bi jim vedno bolj grozila komercializacija njihovih programov. Vendar pa se zdi tako utemeljevanje ministrstva nekoliko prozorno, saj kvalitetna in zahtevnejša literatura v Sloveniji ni odvisna od trga, pač pa jo že desetletja omogoča sistem javnega financiranja. Strokovne komisije Javne agencije za knjigo (JAK) pri tem vzdržujejo visoke standarde kvalitete podprtih programov.
Primerjava z »velikimi« ne zdrži
Na ministrstvu so primere dobre prakse iskali v tujini, kjer naj bi nekateri uspešni primeri potrjevali upravičenost ECK tudi v Sloveniji. »Primer Francije kaže, da povprečna cena knjige že več kot deset let zaostaja za inflacijo, enako velja za Nemčijo, medtem ko za Veliko Britanijo, kjer je bila ECK odpravljena leta 1995, izkušnje kažejo, da so cene knjige narasle še enkrat bolj kot drugi stroški,« so sporočili z ministrstva. A Nemčija in Francija imata obe 50-milijonski trg, močno pa se razlikujeta tudi po kupni moči prebivalstva. Predlagani model tudi ne upošteva specifike: Slovenec raje, kot da bi knjigo kupil, ponjo odide v knjižnico. Prav višja cena komercialno privlačne literature bi utegnila povzročiti, da jo bodo bralci še pogosteje iskali v knjižnicah, ki so s komercialno privlačno literaturo tudi sorazmerno dobro založene.
Dvome potrjuje kratka analiza, ki jo je opravil in na svojem blogu objavil kulturni ekonomist Andrej Srakar. Sklicuje se na prispevek iz leta 2006, ki velja za temeljnega na področju ekonomike knjig in dokazuje, da ima umetno določena cena knjig za posledico manjšo prodano količino knjig in višjo ceno. ECK, ki so jo zaradi negativnih izkušenj opustili v Veliki Britaniji ter na Irskem, Švedskem in Finskem, je primerna za določeno skupino držav, še najbolj prav za omenjeni Nemčijo in Francijo. Slovenija je najbolj podobna tistim državam, v katerih so najbližje učinkovitosti modela prostega trga v knjižni in založniški produkciji, kar velja za skandinavske države in Nizozemsko.
Nepotrebna bremenitev založnikov
Predlagatelj kljub dobrim namenom v predlogu zakona naniza kar nekaj floskul, ki kažejo na pomanjkanje stika z realnostjo. »Le kako misli zakon doseči, da bodo Slovenci bolj kupovali knjige, če pa pravkar poteka pavperizacija prebivalstva?« se sprašuje Tatjana Jamnik. Opaža tudi, da zakon ne upošteva ciklusa prodaje knjig: »Kolikor se proda, se proda v prvih treh mesecih po izidu knjige, pozneje knjige ni mogoče prodati.« ZOK založniku v takem primeru omogoča, da ceno zniža in o tem obvesti JAK. Sicer pa bo moral agencijo s ceno seznaniti pred začetkom prodaje vsake knjige, kar se zdi Jamnikovi neracionalno: »Vse podatke v skladu z zakonom o obveznem izvodu pošiljamo že v NUK, da sploh lahko pridobimo CIP in ISBN.«
»Mar ni to tista agencija, ki po več mesecev ni zmožna opraviti niti tako preproste naloge, kot je javna objava rezultatov razpisov?« se sprašuje Bronislava Aubelj, ki skupaj z drugimi založniki še vedno čaka na objavo rezultatov letošnjega programskega razpisa. Sprašuje se tudi, kako lahko predlagatelj trdi, da »zakon ne prinaša posledic za proračun Republike Slovenije ali njene lokalne samoupravne skupnosti« in da »novi kadri za doseganje namena zakona niso potrebni«. Za izvajanje zakona je namreč potreben nadzor, kar bo JAK pri svoji kadrovski podhranjenosti težko počela. »Le kako se bo tržna inšpekcija, ki se ni zmožna spopasti niti z zelenjavarji, bodla z založniki?« se upravičeno sprašuje urednica.