Oče naš vsakdanji

Vemo, da sta oba starša za posameznika pomembna lika. Pomemben je seveda še kako tudi odnos med njima. Sam odnos med staršema in prostor, ki ga v svojem paru naredita za otročiča, sta pomembno varovalo in opora za vse tri v trojici. Klinične raziskave dokazujejo, da je oče tisti, ki s svojo osebnostjo in vključenostjo v družino določa, kako se bo obravnavalo čustvene vsebine in na kakšen način bodo potomci reševali probleme. Kar je njemu udobno, pomembno, za kar zbere pogum in mogoče celo besede, bo tisto, s čimer se bodo njegovi otroci okrepljeno soočali. Vse, kar s svojo odkrito ali latentno močjo prepreči, od česar se obrne, o čemer se ne govori, česar se ob njem ne dotikajo, ostane tabu, nerazrešeno, odkrito ali latentno problematično.

Tako je poletje priložnost, da poudarjeno opazujem očete v vsakodnevnem pravem življenju, ne v ambulanti. Mnogo mladih očetov je v svoji vlogi sproščenih, zadovoljnih in so v intenzivnem odnosu s svojimi otroki. Skrbijo zanje v skladu z otrokovimi potrebami, starostjo, značajem in ritmom, ki ga ima otrok, so pri tem uglašeni in čustveno dosegljivi, odzivni. Njihovi dedki najbrž z grenkobo primerjajo svoje odnose z otroki. Drugi očetje so spregledali prestop v trojico. Otrok ostane objekt, ki definira njihov novi-stari odnos z žensko. V svoji zagnanosti v bitki med spoloma, bitki za prevlado, so celo tako zagreti, da ne morejo izstopiti iz tekme s svojo ženo za mesto najuspešnejšega negovalca. Otrok tako nego in seveda odnos med staršema doživlja kot nevarnost, vdor, ogrožanje in vzpostavi obrambno držo, zavre se njegov polni razvoj. Ali pa taki očetje izstopijo iz odnosa z otrokom, vanj niti nikoli niso znali vstopiti, nemočno bitje jih v bistvu ne nagovarja v smislu negovalne figure, ki ima dolžnost po svoji vesti čim bolj poskrbeti za potomca, da se bo razvil v kompetentno in stabilno osebnost.

Ravno danes sem prav dolgo opazovala odnos očeta in dveh zgodnjih najstnic. Odnosa brez besed in prosečih pogledov. Očeta, ki ne vidi otroka, mu ne pogleda v oči. Kot prikovani sta sedeli ob njem, niti besede ni bilo mogoče izreči. Mlajšemu dekliču je šlo vse narobe, česar se je dotaknila, se je sfižilo. Ostri ukazi, naj se umiri in kaj naj popravi pri svoji drži, vedenju, so trgali očetovo vztrajno molčanje. Pod slamnikom je gledal skoznju, z mrkimi potezami je kadil cigareto in v drobnih požirkih srebal kavo. Onidve pa sta kot prikovani sedeli za mizo ob brezalkoholni pijači. Še mene na drugi strani lokala, mene, opazovalko, je mrzlo skelelo pri duši. Očetje so tudi takšni! Še vedno, mnogi. Ni na meni, da sodim o razlogih, sodim pa lahko o posledicah. Mnogo jih vidim v ambulanti.

Kar z zakonom bomo predpisalo odgovorno očetovstvo. Kar tako. Od zunaj. Odločno. Če ne bo tega meseca »dopusta« z otrokom sprejel, bo pravica propadla. Mati je ne more izkoristiti. Kaj pa otrok? Zanj to ni dopust. Zanj je vsak mesec krvavo resen korak do tega, da bo vsak dan bolje obvladoval notranje viharje, ki brez konca in brez zavedanja trgajo otroške možgane in dušo. Kaj pa otrok ob očetu, ki bo odklonil to pravico, ali ob očetu, ki iz kakršnih koli razlogov (ne se slepiti, pri nas je teh razlogov mnogo) ne zna, ne zmore, ne želi, ne upa, ne more biti oče – poudarjam – dojenčku? Če navezave ne bo dodobra speljal do tega obdobja, se mu obeta, da se bo malček skladno s svojim razvojem v tem času nanj odzival s tesnobo in hrepenel po osebi, na katero se je do takrat že povsem specifično vezal.

Naša biološka oprema je taka, da v prvih mesecih neselekcionirano sprejmemo vsakega negovalca, samo da je zrelejši in kolikor toliko na voljo. Sčasoma biologija računa na to, da je vez med negovalcem in dojenčkom tako močna, tako stabilna, da razvoj lahko naredi korak naprej. Otrok vse bolj prepoznava svojo mater, ki je pri nas najpogosteje primarni negovalec, kot jedrno osebo odnosa navezave. Primarna figura je varna baza, v katero se prestrašen zateče, in varna baza, iz katere začne svoje raziskovanje. Navezovanje je biološki mehanizem, ki z vrojenimi, predprogramiranimi ključi prikliče negovalca, da odpravi neugodje, nevarnost, tesnobo. To je zgolj obrambni mehanizem, ni sam po sebi namen. Ko je alarmno stanje umirjeno, sta telo in duševnost na voljo za centripetalno srkanje izkušenj, znanja, raziskovanja. Bolj ko je posameznik varen, več možnosti ima, da razvija svoje možgane, ki v svojem biološkem smislu ponujajo neizmerne možnosti. Pomik od promiskuitetnega iskanja varnosti v izbrane odnose pa pomeni neizmerno količino možnosti socialnega sveta. Otrok vse bolj trdno oblikuje meje varnega para.

Če je oče v času »promiskuitetne« navezave prisoten, stalen, varen, odziven, uglašen, je predlagani zakon odlična priložnost za enakost spolov. Če pa oče ostaja na kakršen koli način od otroka oddaljen, pomeni ločitev od matere v obdobju, ko je razvojno pri malčku strahov več in možnosti za ugodno pomiritev manj, za otroka skrajno neugodno stanje. Domnevamo lahko, da ne bo prispevala k utrditvi odnosa oče-otrok, ker se lahko pripeti, da bo otrok v svojih reakcijah do očeta odklonilen. Zreli očetje že instinktivno razumejo, za kaj gre, in otrokovega vedenja ne vzamejo osebno. Vsi drugi pa na odklonitev reagirajo na nezrel način. V resnici je težko zdržati, če si odklonjen, izločen iz para. Otroka odklonijo še sami, še močneje. Ali pa ga disciplinirajo, celo kaznujejo, so maščevalni – skozi pravila ali na mnoge odkrite ali prikrite načine. Če so slabo čustveno uglašeni, zaradi lastne čustvene zakrčenosti ali nadkompenzacijskega pobega v (hiper)racionalnost, ostaja otrok osamljen, izgubljen, osramočen, obsojan v svoji majhnosti in ranljivosti. Kaj pa vsi očetje, ki so ujeti v patriarhalno vlogo hranitelja in materialno usmerjenost? Tisti, ki se jim vse čustveno in psihološko zdi le neumna navlaka in posel za ženske? Ti bodo morebiti porabili »dopust« za popravilo strehe ali kako drugo nujno delo. Otrok bo ravno dovolj star, da bo počakal. Če bo jokal, imamo Slovenci toliko »dobrih« nasvetov glede joka, da si ni težko oprati vesti. Poseben del možganov se aktivira, ko slišimo nemočen jok otroka (ali tudi jok protesta, bolečine, osamljenosti, potreb…), in ta aktivacija ni objektivna danost za vse ljudi.

Negovalni del možganov je pri vsakem od nas različno razvit. Nasvet za oblasti bi bil, da nemudoma menjajo poimenovanje porodniške odsotnosti. Ponovno protestiram proti imenovanju tega časa, posvečenega skrbi in negi dojenčka, z besedo dopust. To je obdobje pomembne uglasitve in trdega dela v odnosu z nemočnim človeškim mladičem. Dekletom, bodočim materam, pa velja nasvet, naj dodobra raziščejo negovalni potencial moškega, ki bo oče njunih otrok.

V skandinavskih deželah so se lotili spreminjanja očetovstva zelo sistematično. Počasi so načenjali prepričanja v družbi. To pomeni lotiti se stereotipov. Se odpovedati nekaterim patriarhalnim privilegijem. Prevzeti del zoprnih nalog vsakdana. Pripustiti k odločanju ženske, ki jim ostaja blizu socialni čut, in ne samo one, ki so prevzele strategije, vezane na premoč. Za očete so pripravljali pred-očetovska srečevanja, ki so jih vodili moški. Samo moški lahko učijo druge biti moški, biti resnično odgovorni oče. Za to pa potrebujemo strokovnjake, ki bi se teme lotili na način, da bi lahko pomagali vsem rojenim v moškem spolu k zadovoljujočim odnosom kljub težkim časom.

Samo odnosi, dobri medčloveški odnosi, lahko rešijo človeštvo tako, da bomo postali bolj dobri ljudje. Kako dragocen pri tem je oče naš vsakdanji, kot naša mati in odnos med njima… Ob tem pa morda tiha računica o prihranku zaradi skritega skrajšanja porodniškega dopusta. Ker pravzaprav vsi vemo, da imamo kot družba še kar neskončno patriarhalnih problemov. Ne si lagati o samopodobi. In še vedno je vse isto. Moramo se vprašati, kam kapljajo novci. In na čigav račun se prihrani. Spet nas je lahko sram, vse matere in vse očete, če se bo pri enem samem malčku pokazalo, da bo en mesec prej ostal brez varne baze in varnega zatočišča. Ker jasli to pač ne morejo biti. Zakone, ki so to še poslabšali, smo tako že sprejeli.