A to še ni bilo vse. Istočasno, ko so nuncij in nadškofa nič več presenečenim novinarjem sporočali papeževo voljo, je škofovska konferenca na svojem spletnem portalu objavila serijo dokumentov, povezanih z odstopljenima nadškofoma. Eden med njimi je bil še posebej zanimiv, naslovili so ga »Pogosta vprašanja in odgovori«. Dokument je v času, ko novinarjem na tako imenovani novinarski konferenci ni bilo dovoljeno spraševati, skozi odgovore na samozastavljena vprašanja javnosti razlagal okvire delovanja slovenske Cerkve, potem ko jo je Sv. sedež na institucionalni ravni dobesedno obglavil. V »Pogostih vprašanjih…« so tako med drugim pojasnili, da so oba odstavljena nadškofa tudi upokojili (gospodje s tako imenovane novinarske konference so o tem molčali), med vrsticami napovedali, da se bo še isti dan sestala SŠK, na kateri bodo volili novo vodstvo, v dokument pa so vključili še popis dosežkov Antona Stresa in Marjana Turnška v času njune nadškofovske službe. Omenjeni popis se bere kot kakšna utemeljitev kandidatur obeh prelatov za dodelitev »nagrade za življenjsko delo«, pri tem pa (kajpak) niti z besedico ne omenja njune vloge v mariborski finančni polomiji – ravno ta vloga je oba nadškofa na koncu tudi spodnesla.

Skratka, ni se mogoče znebiti vtisa, da je bil poglavitni cilj skrbno načrtovanih cerkvenih komunikacij (ki so jih lahko pripravljali cele tri mesece) minimiziranje škode, nepredvidene medijske objave pa so seveda ta cilj ogrožale – od tod nuncijeva nejevolja. In v situaciji, v kateri se je znašla Katoliška cerkev v Sloveniji, njene težnje, da s pazljivim upravljanjem odnosov z javnostmi čim bolj zmanjša škodo, ni težko razumeti. Konec koncev so v Cerkvi dolgo vedeli, da bodo škofovsko konferenco – kot kakšno partijsko organizacijo v času kominternovskih čistk – čez noč dobesedno obglavili, saj je papeževa čistka pomenila tudi odhod (in umik »v ilegalo«) njenega predsednika in podpredsednika. Mogoče je tudi, da se je nevarnih razsežnosti svoje kadrovske operacije, če naj bi bila ta res do konca načelna, zavedal tudi Sv. sedež – zgolj z njegovim pragmatizmom bi bilo mogoče pojasniti, zakaj ni zaradi načela objektivne odgovornosti – tako kot od Stresa in Turnška – zahteval tudi odstopov murskosoboškega škofa Štumpfa in celjskega škofa Lipovška, ki sta kot člana mariborskega škofijskega gospodarskega sveta ravno tako kot nadškofa strateško pokrivala vstop tamkajšnje Cerkve v hazard finančnega kapitalizma. A če bi bil Sv. sedež tako dosleden, potem bi Slovenska škofovska konferenca izgubila vsakršno kontinuiteto.

Do te točke je torej komunikacijska naprezanja Cerkve še mogoče razumeti, motijo pa razpoke, ki se v njih pojavljajo. Kar nekaj jih je. Najprej sta tu sama odstopa nadškofov, ki nista bila prostovoljna, marveč izsiljena. Pri tem ne gre pozabiti, da ugledna gospoda še pred manj kot letom dni o kakšni njuni objektivni odgovornosti, kaj šele o soodgovornosti za finančni zlom mariborske nadškofije nista hotela nič slišati. Bilo je ravno nasprotno: Dnevnik, ki je opozoril na njuno vlogo v mariborskem škofijskem gospodarskem svetu, sta (skozi usta SŠK) obtožila, da želi s svojimi članki »preusmeriti pozornost od drugih akutnih problemov v naši družbi«, in trdila, da so naše informacije neresnične ter zavajajoče. Po tem, kar se jima je zgodilo in kar sta o svoji vlogi v sredo tudi sama povedala, verjetno obžalujeta, da sta se nekoč podpisala pod tako nepremišljeno izjavo. Ki pa je kot izjava enako tehten dokument kot vsi tisti, ki jih je v sredo o sebi in škofih dala objaviti ista škofovska konferenca. Bolje bi bilo, ko bi ga ne bilo, saj bi danes, ko sta nadškofa morala odstopiti, Cerkev njuno dejanje lahko interpretirala kot zgled vsem drugim v družbi, kako ravnati v enakih ali podobnih primerih. Namesto tega jo mora o dajanju zgledov učiti Vatikan.

Ravno zaradi tega je moteča druga piarovska razpoka: tisto, kar ni bilo objavljeno, je težje opaziti kot tisto, kar je bilo objavljeno. Ali drugače – utemeljevanju »nagrad za življenjsko delo« bi se Cerkev lahko tudi izognila, za kaj takega si je izbrala neprimeren trenutek.

In končno, zaradi obojega govorjenje o prenovi, s katerim je Cerkev sklenila svoj piarovski ciklus, ni prepričljivo, saj so njena sporočila o mučencih in žrtvovanju v protislovju z njeno napovedjo, da bo odslej drugačna. Prenavljamo namreč nekaj, kar je bilo slabo, dotrajano, preživelo. Zakaj naj bi se torej prenovila Cerkev?

Razpoke dajejo slutiti, da se v slovenski Cerkvi v času od 29. aprila, ko je prvi nadškof izvedel za papeževo voljo, naj se umakne, do 31. julija, ko so to voljo obelodanili, ni prav veliko spremenilo. Tukajšnja Cerkev je v sredo še vedno govorila slovensko, čeprav se je od nje pričakovalo, da bo končno spregovorila v jeziku Sv. sedeža. Latinsko.